Tako. Kljub globalnemu segrevanju in vse bolj “napačnem” vremenu smo tokrat dobili sneg že novembra. Če se prav spomnim, smo ga tudi lani. In to ni ravno običajno. Dobra letina, bi lahko rekli temu pojavu, predvsem v povezavi z izplenom zimsko športnih središč.

Priznam da imam snega rad. Na nek način pokrije zemljo in jo na ta način očisti. Pustimo ob tem podrobnosti o barvi snega v mestih po par dneh obstrani, in se raje ozrimo na kakšne prekrite planjave daleč od mestnih središč. Res lepo.

To da ob morebitnem sneženju se tovornjakarji ne izločijo iz prometa, kakor je baje predpisano me ne čudi. Tipično smo ljudje dokaj nesamokritičnosti glede lastnih sposobnosti in sposobnosti naših podalškov, se pravi avtomobilov ali tovornjakov. Sneženje pa ravno toliko redko, da ga nismo nikoli navajeni, in tako ne znamo dobro presojati kdaj bodo problemi in kdaj ne. Kristalno mi je tudi jasno, da cestarji ne morejo očistiti vseh cest hkrati.

Ni mi pa jasno kako lahko nekateri še preden sneg do konca zapade, že grabijo lopate in hitro pucati svoje dostopne poti. Ali so ga res tako pogrešali? Ali pri vseh teh letih še kar sneg v njih prebuja tisto iskreno otroško veselje, ki nas vleče delati snežake. Ali pa gre enostavno za živčnost, kise v ljudeh poraja takrat, ko nekaj ni pospravljeno točno tako kot so si zamislili. In to res ne gre, da imaš na dvorišču sneg, saj ga vendarle niso oni tja postavili. Če bi ga želeli, ga pač bi. Zato ga je nujno potrebno odstraniti. Nebotigatrebo.

Od kje v ljudeh ta občutek, da je potrebno neprestano nekaj nadzorovati in urejati? Pa čeprav gre le za vodo v drugem agregatnem stanju, ki se praviloma po nekaj dneh kar sama pospravi. Pustimo snegu to veselje. Vsaj par uric.