Prav zanimivo je videti cenik oz. stroške, ki jih imamo s frizerjem moški za razliko od žensk. Za isti “servis” plačamo cirka pol manj. Ampak ženski servis je ponavadi še precej obsežnejši, zato je tudi cena temu primerno večja. Še bolj zanimivo pa je, da glavne storitve sploh nimajo na ceniku. Glavna storitev frizerjev je namreč božanje duše. Vsaj koliko vidim, večina žensk uživa pri frizerju. In to predvsem zato, ker se nekdo z njimi ukvarja, ker jim posveča čas.

No in frizerju so se temu delu strank posebej posvetili. Moški smo za njih bolj postransko opravilo. In zato so totalno neprilagojeni potrebam moškega.

Kakšen je idealen moški frizer.

1. Ko prideš si na vrsti. Brez naročanja.
2. Striženje traja maks 10 minut.
3. Ni pranja las.
4. Ni spraševanja kako naj se ostriže.
5. Med striženjem je tiho.

Takšnega frizerja sem pripravljen plačati tudi po ženski tarifi. Samo kje naj ga najdem?

Prejšnji mobitel (Sony Ericsson K600i) je crknil – slava mu – in ker iphone še ni bil dostopen, sem na hitro kupil Nokio 6110 Navigator. Resnici na ljubo, predvsem zaradi GPSa. In glavni namen uporabe? Beleženje kolesarskih tur. Ker pač števca za kolo še nimam :-))) pa sem si kupil tega.

Kaj pričakovati od GPSa, ki je dodan mobitelu? Sam v resnici nisem verjel da bo kakšna korist od tega. Nekako tako kot, če bi od misice pričakoval da kuha. Saj kuha, ampak kaj več od kakava ali hrenovk pa ni za pričakovati. In z podobnimi občutki sem nabavil to novo igračko.

Pred tem nisem imel izkušenj z GPSom. Ok, malce sem probal enega Garmina, ki je bil specializiran za treking (hojo). Pa kolega mi je malce o svojem kolesarskem povedal. In sem bil prijetno presenečen. Natančnost nekako enaka kot pri Garminu.

Priložen je route 66, z mapami za vzhodno evropo, se pravi Slovenijo pa še nekaj južnega. ampak tale Slovenija je bolj švohotna. Gre za Ljubljano in par glavnih cest, in konec. Do Črnomlja ne prideš recimo. Samo usmerjanje pa dela zelo ok. Glasovno. In nazorno. Je pa recimo do Čateža imel neke popadke, in se odpravil skozi Maribor. Za druge države lahko doplačaš.

Veliko boljši je Nokia maps. Ima precej bolje pokrito Slovenijo. Žal pa brez doplačila ni za navigacijo (lahko dobiš 3 dni free). Ti poišče pot, pokaže zemljevid – navigira pa ne – razen če doplačaš par 10 EUR.

Naletel pa sem tudi na nav4all, ki se hvalijo z zastonj navigacijo. Program naložiš iz interneta, od koder potem tudi črpa podatke. In če sem prav opazil, se tudi sama routa ne računa na mobitelu ampak pri njih. In izgleda kar obetajoče. Res pa je sam program še nekoliko surov, ni lep. Je pa kar uporaben. Glede na to, da praktično vse vleče preko linije, seveda tudi kuri podatkovno linijo, kar zna biti, sploh v tujini, kar drago.

Kaže pa slednji definitivno na smer, kamor se bodo navigacijski sistemi razvijali v prihodnje. In tudi zakaj bo počasi kombinacija GPS + GSM enostavo nepogrešljiva. Še trenutno veliko slabost mobitelov, da imajo manjši ekran od namenskih avto GPSov, odpravljajo naprave v smislu iphona.

Kaj so servisi, zaradi katerih bodo nepovezani GPSi obsojeni na izumrtje:
– sprotna obvestila o zaprtih cestah,
– obvestila o policijskih kontrolah, radarjih,
– opozarjanje na kršenje predpisov (prehitra vožnja),
– predikcija potovalnega časa, na osnovi podatkov, ki jih bodo poslali v sistem tisti, ki so po isti poti vozili pred par minutami,
– na osnovi podatkov iz prejšnje točke, optimizacija poti,
– beleženje poti (potni nalogi).

Pa še manj avtomobilske lastnosti:
– spremljanje kje se najstnik (otrok) potepa – sine, lahko greš ven, ampak le z vključenim trackingom,
– meet a friend – če je v bližini.

Je pa zabavno gledati to konvergenco naprav in storitev. In ob tem pomisliti, da se imamo za GPS zahvaliti ameriški vojni mornarici. Ki je omogočila nesluten razmah (zabavne) navigacijske elektronike in storitve, o katerih smo lahko le sanjali. In v posmeh vsemu temu, imamo potem še evropski projekt Galileo, ki je seveda 100x boljši od ameriškega vojaškega, ki mu povrh vsega še ni za zaupat, saj lahko Bush čez noč vse ugasne – ampak evropski je trenutno le še na papirju. In če je takšen zanič sistem kot je GPS – ki se recimo zelo slabo obnese pri določanju višine, ker pač za mornarico nadmorska višina ni neki faktor – povzročil takšen razvoj, kaj bo šele prinesel Galileo? Po evropski tradiciji verjetno kup subvencij za priviligirane in kup birokratskih delovnih mest.

V SLS (Slovenska Ljudska Stranka) pripravljajo kongres, na katerem bodo volili tudi novega predsednika. Trenutno kaže da sta kandidata dva, g. Janez Podobnik, trenutni predsednik in g. Bojan Šrot, uspešni župan Celja.

Vse lepo in prav. Bistvo demokracije je, da več kandidatov predstavi svoje ideje in poglede, nato pa ljudstvo (demos) odloči o tem koga podpre. V sodobnem času ne smemo poleg predstavljenih idej in pogledov pozabiti tudi marketinga, ki je prisoten v vseh porah naše družbe in tudi politiki. Tako da ljudje pogosto izbiramo tudi na osnovi slike, ki se nam prikazuje in ne dejansko kvalitet kandidata. Ampak to je podrobnost, bistvo je kdo izbere in ne na kakšen način. In v demokraciji naj bi bilo to ljudstvo. V primeru države vsi volilci, v primeru stranke pa kongres stranke, ki je praviloma najširši organ stranke.

Kaže da je v SLS prava demokracija.

Nop! Videz vara. Mediji poročajo o tem, da se kandidata in širše vodstvo stranke dogovarjajo, in da je čisto možno da bo na kongresu en sam kandidat za predsednika. En sam kandidat. Tako kot v lepih časih komunizma. Kongres bo izvolil, kar mu bodo politični “modreci”, bolje rečeno “prikoritniki” podtaknili. Morda bo takšna odločitev dejnsko boljša, kot če bi jo v celoti prepustili kongresu. Morda? Vsekakor pa je precej daleč od demokracije. In ker nimamo dejanskega vpogleda v zakulisje stranke, je morda čisto blizu absolutizma. No, potrebno je biti pošten in povedati, da je absolutni način vladanja najbolj učinkovit, tudi najcenejši. Ni pa demokratičen.

Pa pustimo težave SLS, ki jih ima sama s sabo in svojo podobo. Nenazadnje je čisto ok, če se neka stranka odloči in se gre bolj absolutistično in manj demokratično interno politiko. Je čisto ok, dokler zunaj stranke ne spreminja sistema. Če ga bo začela, bo se pač takrat opekla.

Bolj žalostno je dejstvo, kako o tem poročajo mediji. Dobil sem občutek, da novinarji pretežno z naklonjenostjo gledajo na to, da se vrh stranke pred kongresom uskladi o tem, kar bo kongres izglasoval. Skratka, da novinarji bolj podpirajo absolutizem kot demokracijo. Češ, saj so “modreci” bolj pametni od demosa. In gotovo je dobra odločitev, če jo sprejmejo oni, demos pa le potrdi.

To pa je nevarno. Če novinarji ne ločijo demokracije od absolutizma na strankarskem nivoju, je zelo vprašljivo, če to razumejo na državnem nivoju. Kar pomeni, da ima posameznik z absolutističnimi idejam, če mu uspe priti na oblast, precej veliko podporo medijev, za to, da demokratičen režim prelevi v bolj absolutističnega. Pod krinko že omenjene učinkovitosti takšnega sistema.

Ampak dragi moji, kako drag je absolutizem, smo videli v letih po drugi svetovni vojni. Saj se je živelo dobro, veliko se naredilo, ampak suma sumarum smo pa nazadovali. Primerljivo z nemci ogromno. Toliko, da jih ne bomo ujeli še nadaljnih 50 let. In to kljub temu, da je Nemčija po vojni morala še plačevati za povzročeno škodo.

Kakorkoli se bodo v SLS zmenili, se pač bodo. Itak niso neka pomembna figura na slovenski politični šahovnici. Pravi poraz demokracije pa je odnos novinarjev in ostalih do tega, sicer internega SLS problema.

PS: Nisem bil niti verjetno ne bom nikoli član SLS.

Na sobnem kolesu. 48 min, P3, F4.