Včasih je težko biti šef

Danes sem moral pritisniti na zaposlenega. Dejstvo je, da ni opravil nalog, ki si jih je sam zastavil. Rok je pa mimo. O tem me niti ni obvestil, da bi recimo replanirai projekt. Na večkratna vprašanja, ali potrebuje pomoč, je bil odgovor vedno nikalen.

Kaj mi je bilo storiti? Še enkrat poiskusiti s pomočjo, ali preiti na bolj oster način? Odločil sem se za slednje. Ne z lahkim srcem, in ne brez slabe vesti. Zavedam se, da to lahko pomeni tudi njegovo destimulacijo. Da bo morda začel iskati novo službo. Škoda ga je, ker določene kvalitete vseeno ima. Ampak koliko časa naj se tolerira slabo delo? Morda toliko, da bodo pod vprašaj zaradi položaja prišle še službe ostalih sodelavcev?

Me prav zanima, ali se z tem vidikom sooča kakšen od socialistov, ki na glas obsojajo nas turbokapitaliste, nas neoliberalce. Med katerimi smo tudi tisti, ki se podpisujemo pod plačilne liste svojih zaposlenih. Z veseljem mu za en mesec prepustim to delo. Naj uživa!