Vlado na shujševalno

Teden pred še enim neuspelim projektom ministra Mramorja, se pravi odstopom, je isti minister okrcal medije, da čisto napačno poročajo o razmerah v Sloveniji in s tem v bistvu podaljšujejo krizo. Da je kriza tudi ali morda celo predvsem psihološki pojav, je znano. Ampak do povsem enakega psihološkega problema pridemo tudi pri plačevanju davkov. Pa o tem malce pozneje.

Mnenja o tem, ali so davki v Sloveniji previsoki ali ne, so si zelo nasprotujoča. Precej enotno je edino mnenje o obdavčitvi dela, pa še tukaj se najde marsikatera evropska lestvica, kjer smo zgolj povprečni. Za skoraj vsako vrsto obdavčitve najdemo države, ki imajo višjo obdavčitev od nas, pa seveda tudi takšne, ki imajo nižjo. Po deležu davka v BDP dejansko ne štrlimo iz evropskega povprečja.

Od kod torej splošno prepričanje, da imamo v Sloveniji visoke davke, s čimer se ne strinjajo predvsem tisti, ki iz pobranih davkov dobivajo plačo, dodatke in honorarje?

Delno to pojasnjuje misel nekdanjega ministra Čuferja, da v Sloveniji nimamo (pre)visokih davkov, imamo pa (pre)veliko javno porabo. Razlika med njima je seveda proračunski primanjkljaj, ki znaša okoli deset odstotkov davčnih prihodkov. Si predstavljate, da vsak mesec porabite deset odstotkov več, kot zaslužite? Da potrebujete po letu dni že za dobro plačo limita na TRR, po dveh letih za dve, po petih letih pa za šest plač. Si predstavljate pogled bančnega uslužbenca, če ob 1.500 evrih plače pridete zaprosit za 7.500 evrov limita? To so slovenske javne finance zadnja leta.

Težave pri pobiranju teh davkov, pa kakorkoli jih že kdo ocenjuje, nastanejo, ker ljudje davkov ne gledamo samo skozi njihovo nominalno višino. Ocenjujemo jih predvsem nezavedno, in tukaj vstopimo v sfero psihologije, na podlagi tega, kaj za plačani denar dobimo. Kakšen servis nam za plačane davke ponuja država. Ocenjujemo, kako država naš denar, pobran brez možnosti ugovora, porabi.

To oceno si vsak izmed nas oblikuje, ko čaka pred semaforjem pred dotrajanim mostom na državni cesti. Ko čaka v vrsti pri zdravniku ali pa plačuje za hitrejšo in pogosto tudi boljšo storitev iz lastnega žepa. Oceno si oblikujemo, ko čakamo na javno preiskavo bančne luknje po islandskem vzoru in TEŠ 6, kjer pa se zdi, da lahko čakamo zgolj še zastaranje. Ko poslušamo o večnih dokapitalizacijah in pomoči podjetjem, ki jih nato, če imamo izjemno srečo, za drobiž prodamo tujcem. In za povrh še ministrsko ekipo, katere člani bi le delno, pa še to po obrokih, vračali preveč dobljeno iz javnih sredstev.

Ja, morda nimamo previsokih davkov, zagotovo pa imamo veliko neprimerne in s tem tudi prevelike porabe.

Država je izgubila zaupanje državljanov davkoplačevalcev, da se prek davkov zbrana sredstva porabljajo racionalno in v skupno dobro. In brez tega temeljnega zaupanja bo pobiranje davkov čedalje težje in bo potrebna čedalje večja (davčna) represija. Kar pa zagotovo ne bo vodilo v blaginjo, ampak ravno nasprotno.

Vlada Mira Cerarja je zabila zadnji (etični) žebelj v idejo, da se zaupanje davkoplačevalcev v javno porabo povrne prek transparentnega in racionalnega upravljanja države. Zato je edina preostala pot uskladitev davčnih obveznosti s tem, kolikor od države dobimo. In koliko to cenimo. Drugače bo naraščajoča razlika med tem, kar plačamo in kar dobimo, neizogibno vodila v čedalje večje nezadovoljstvo.

Pot, ki nam ostaja, je pot vitke države. Take, ki se ne vtika v vse pore družbe, gospodarstva in družine. Tam, kjer se, pa je vrhunsko učinkovita in pregledna. Kjer je socialni sistem precej bliže univerzalnemu temeljnemu dohodku kot hobotnici, kjer se za izračun socialne pomoči prek desetin faktorjev porabi dobršen del sredstev, namenjenih socialnim programom. Kjer ni prevoznic in vrednotnic.

Konkretno sta prva koraka lahko takojšnje uravnoteženje proračuna in ureditev previsoko obdavčenega dela. O tem ni nobenega dvoma. Glede na trenutni položaj pa rešitev za manjše davčne prilive in neprimerno veliko porabo ni neki novi davčni vir, ampak vitkejša država. Če se bo tega lotila še ta vlada, bo to dobro. Sicer se bo morala naslednja. Upam, da s čim manjšo zamudo.

Objavljeno v Financah.