MTB Maraton Grosuplje

Danes sem se udeležil MTB maratona treh občin, v organizaciji Kolesarskega društva Grosuplje. Ker ga je bilo napovedano le za 3okm, sva se z kolegom odpravila kar z biciklom iz Lavrice. Se pravi še malce več kot 10 km do štarta. Za ogrevanje pač. In ker ni bilo ravno pričakovati kaj razburljivega, pih, takšni maratoni so ponavadi bolj družinsko turistične vrste, sva za popestritev v njegovo garažo zaklenil amojo čelado, pa ključe od avta, in pa seveda ključe od garaže. V iskanju rešitve je čas pospešeno tekel, pa je bilo potem za ogrevanje potrebno kar pritisniti.
Kakorkoli, na štart sva prispela pravočasno. Prijava 15 EUR, in smo šli. Lepo po asfaltu. Ki se je spremenil v makadam. Ki se je spremenil v polsko pot. Ki se je spremenil v gozdno pot. Ki se je spremenila v singelco. Ki se je spremenila v kozjo stezo, čeravno tam v bližini verjetno niti koze niso prišle. Hm. Pa tole pa ne izgleda več kot turistični maraton.
Po prvih par spustih, me je kar malce streznilo, pa tudi tempo ni bil nič turističen. Na srečo pa je sledil vzpon, sicer strm, ampak vsaj tlakovan z asfaltom. Kar je plus, če je pa na sončni strani, če se sonce trudi preseči vročinski rekord, in če pri tem asfalt sodeluje, pa niti ni več tako zelo pozitivno.
Nato pa proti Molniku. Če se prav spomnim kar senčno, z občasnimi vročinskimi predeli. Na vrhu pa precej gozdnato. Navzdol pa gorsko pač. Zelo gorsko. Toliko gorsko, da je šlo parkrat peš. S naključnim mimotrpečim sva si kolegialno pomagala. Najprej je on se prekucnil, tako da sem potem jaz vedel da treba peš. Nato sem mu pa s skokom čez balanco še jaz pokazal, kje je takšen bolj težaven del. Ampak sva oba preživela. Usrana, ampak blato baje kar dobro vpliva, ker je dodatna zaščita pred soncem.
Pod Molnikom so prijazni organizatorju pripravili okrepčila, vodo, banane, ipd… kar je bilo zelo dobrodošlo, ker je sledil vzpon proti Pugledu (Tam na Pugled gori, tam so težki boji…. – pravi stara partizanska). In kmalu je postalo jasno kaj so imeli partizani v mislih. Vzpon, strm, sončen, vroč, asfalten. Ki se je spremenil v makadamskega, strmega pa vendar malce hladnejšega. Pa po gozdu navzgor. Na vrhu tabla v spomin partizanov, malo naprej pa ena piramida. In od piramide navzdol, bog pomagaj spust kakršnega še nisem videl. Kot bi šel dol s Komarče, pa vseeno malce bolj direkt. Peš seveda. No kasneje sem zvedel, da sem v bistvu falil :-((((
Po tem strmem delu sem spet prišel na progo. Pa lepo proti dolini. Ampak asfalta nismo dolgo uživali, oziroma ga užival, ker sem od izgubljenja peljal potem kar sam. Pot je spet zavila proti gozdu. Pa čez lep travnik. Pa po lepem sončnem travniku dol. Pa na koncu travnika, čez spuščene veje dreves, direkt v temo, po izjemno strmem pobočju, med drevje. Fuck! A res ne morejo niti enega prometnega znaka postaviti. Recimo, STOP! previdno! Ampak smo preživeli tudi to. Sledil ap je dokaj hladen spust, katerega hlad je pa izviral iz precej mokre poti. Po sredini je kar šlo. No, tolažil sem se pa s tem, da če padem, bom vsaj na mehko padel.
Pa zaključek proti Grosupljemu, kjer je bila pa glavna ovira utrujenost in huda vročina. 
Na cilju pa ….. pač cilj. Vožnja do Lavrice pa je bilo nadaljevanje pekla. Precej vroče, ampak smo zmogli. Sploh glede na to, da sem zaradi včerajšnjega Črnivca štratal z muskelfibrom. 

Proga in profil

Pred štartom

Baje so tukaj bili partizani

Pogled iz Pugleda proti Ljubljani

In cilj (FELIXI so moji sokrajani)