Vaje iz razmišljanja, pisanja in besedičenja. (by jeanmark)
Včeraj sem kar malce začuden gledal v mercatorju v Šiški, kako ima vsako delovno mesto na blagajni 3 (tri!) POS terminale. Nedvomno krasen primer zagotavljanja neprekinjenega poslovanja. Če en crkne, prevzame drugi, če še ta pa tretji. Prvi verjento preko LANa, drugi preko telefonske linije, tretji preko GPRS/UMTS. Tako da so vsi možni izpadi pokriti.
Ob prodaji Mercatorja avstrijski Reiffeisen investment bank, iskreno čestitam vsem slovenskim varuhom nacionalnega interesa.
Še posebej pa gospodu Andreju Bajuku, za njegovo ponosno in neomajno držo, ki je omogočila, da je naša največja banka NLB ostala v nacionalno interesnih rokah, s tem pa je le ta omogočila gospodu Bošku Šrot da je Mercator odkupil in nato prodal naprej.
Čestitke z redom zaslug za narod si zasluži premie gospod Janez Janša, ki je s svojo modro odločitvijo in premišljeno izbiro svetovalcev odprl vrata lastniški konsolidaciji Mercatorja.
Iskrene čestitke celotnemu LDSu za njegovo dolgoletno vladavino, ki je obdržala pomen nacionalnega interesa med Slovenci, tako da so v skladu s tem interesom lahko njihovi naslednjiki izvedli vse potrebno za ta nujen korak na poti k vnebovzetju Slovenskega naroda.
Krivični bi bili, če ne bi čestitk izrekli tudi starosti slovenskih ekonomistov, gospodu Jožetu Mencingerju in vsem njegovim somišljenikom, ker so skozi dolga leta udejstvovanja na ekonomsko-političnem področju utrdili nacionalni interes kot strokovno znanstveno kategorijo, ki je nesporno koristna za dobrobit Slovenskega naroda.
Spoštovani varuhi nacionalnega interesa – MI VAS IMAMO RADI!!!
Danes sem zavil v TUŠ po Little Pet Shop (ki pa jih nimajo) in ugledal ponudbo, kakršno sem pričakoval že takoj po tem, ko se je Mercator vključil na trg mobilne telefonije. No, pa ga je izgleda Tuš prehitel. Če sem slučajno spregledal Mercatorjevo ponudbo, se opravičujem, pač, že dolgo nisem bil v Mercatorju.
Korak, da kupcu za nakupe podariš minute pogovorov po mobitelu, je dokaj logičen. Toliko bolj, če se vse skupaj poveže na plačilno kartico, kot je Mercator Pika, in potem dobiš pač en račun na mesec. In konec. Pri Tušu podarjajo minuto za vsak dan, ko obiščemo trgovino, in dodano minuto za vsakih zapravljenih 20 EUR. Ali je to ugodno ali ne, se mi ne sanja. Osebno mi takšni vezani posli ne dišijo.
Ima pa Tuš pri tem malce bolj proste roke, ker namreč gradi svoje omrežje. In potem je lahko precej bolj fleksibilen pri ponudbi.
Ima pa še možnosti. Recimo lahko v svojih centrih postavi bazne postaje in vsem kupcem, ne le svojim naročnikom, omogoči brezplačno telefoniranje. Za čas, ko so pač v trgovini. Pa, če bi bilo to predrago (preveč najstnic, ki bi se obešale po štengah in nič zapravljale :-), se da povezati z kodo, ki jo dobiš na blagajni in lahko potem recimo 15 minut telefoniraš.
Mercator pa bi lahko enostavno omogočil konverzijo pik, ki jih marsikdo zavzeto zbira, v minute.
Na mobilenem trgu bo upam še premikov.
Zraven E.LECLERCa se je odprl nov shoping center – Supernova, v katerem je tudi velika Mercatorjeva blagovnica.
In kako so francozi odgovorili na to?
Ne vem, ampak pri meni s tem niso naredili zelo pozitivnega vtisa. Nekako ceneno se mi zdi. Pri čemer se mi zdi, da E.Leclerc ne želi biti ravno cenen trgovec kot Hofer, ampak takšen z veliko izbiro, kvalitetnih stvari.
Najnižje cene. Slovenska košarica. Najboljši sosed. Vaša cena. Akcijski popust. Zamrznjene cene. Sezonski popust. Prva cena. Velika razprodaja. Super popusti….
Ideje marketinga so skorajda že izpete. In v to, zasičeno sfero se je odločila vstopiti še naša vlada z Predvolilna cena.
Govorim seveda o vinjeti. Kot sem že pisal tukaj, je “poštenost” vinjet odvisna predvsem od pozicije posameznika. Ampak pri tej predvolilni ceni močno dvomim, da bo veliko nezadovoljnih. Še posebej, ker bo projekt vinjet štartal že letos. Pred volitvami. Bravo vlada!
Se pa z temi vinjetami nadaljuje nalepkarska manija vlade. Minister za naepke je verjetno izlobiral da bodo vinjete v obliki nalepk. Pišuka poldi. A je Mađarska tako daleč? Tam je vinjeta realizirana tako, da jo pač plačaš za neko registrsko številko. In nadzor vršiš s preverjanjem ali je za registrsko številko plačano ali ne. Dan danes imaš bazo za preverjanje lahko na vsakem dlančniku. Sistem z avtomatskim razpoznavanjem številke pa na notebooko. Na podoben način v Londonu že par let pobirajo “vstopnino” v center mesta. Ampak ne. Pri nas je potrebno na državne stroške subvencionirati nalepkarje.
Danes sem nakupoval v Mercator Centru v Šiški v Ljubljani. In na poti k blagajnam sem opazil da imajo tudi samopostrežne, kjer si sam svoj blagajnik. Seveda sem šel sprobat.
Najprej sem ugotovil da se z blagajničarko v Mercatorju, še boj pa tisto v Lidlu, ne morem meriti. Moja hitrost scaniranja črtnih kod, je bila ene 3x manjša, kot njihova. Počutil sem se kot da imam dve levi roki.
In seveda se mi je ves čas porajalo vprašanje, ali se jim to splača, ker vseeno je balkan blizu :-)) No pa se je prvi sistem zaščite hitro razkril. Blagajna je namreč nekaj jamrala, da naj scaniran izdelek odložim v vrečko. Aha! Tehtnica. Kar poscaniraš, moraš dati v vrečke, ki pa so na tehtnici. Verjento imajo v bazi tudi teže izdelkov, in lahko takoj primerjajo ali scanirana koda ustreza izdelku. Nisem pa probal kaj se zgodi, če bi dal izdelek v vrečko, ne da bi ga scaniral. Verjetno bi kaj piskalo :-))
No seveda lahko probaš goljufati tako da “kupiš” liter vina in liter whiskeya, potem pa poskeniraš 2x isto flašo whiskeya. No, skratka naslednjič bom naštudiral še vse ostale možnosti. Sicer pa naj morebitni “balkanec” računa na varnostne kamere. Predlagam obisk ELeclerca, kjer ima vsaka blagajna tudi kamere, ki kažejo kar misliš prešvercati mimo blagajničarke, spodaj pod vozičkom.
No, ko sem potem levoročno poskeniral vse izdelke, in jih zložil v vrečke na stojalih, pri čemer sem imel kar nekaj težav, ker sem kupil za več kot predvidene 3 vrečke, se je pokazalo še enkrat kjer so blagajničarke boljše.
BA kartico sem uspel ustrezno povleči čez terminal v ene 5em poiskusu. Vtipkan PIN, dobim dve kopiji potrdila o plačilu. Dve? Ok, od viška glava ne boli. Se pa začne blagajna nekaj pritoževati. In glej ga zlomka, eno potrdilo moraš odvreči v odprtino v blagajni. Svašta.
Morda se bomo navadili, ampak tko, čez palec, bi rekel da sem potreboval ene 3x toliko časa, kot bi ga na navadni blagajni. Pa 5x toliko kot v Lidlu :-)) Edino, če bi imeli toliko teh avtomatskih blagajn, da ne bi bilo potrebno čakati, potem bi morda končal prej.
PS: Gospe na sosednji avtomatski blagajni, pa nekaj ni štimalo z ceno enega izdelka. In se z računalnikom ni mogla nič zmeniti, zato pa je potem toliko bolj slabe volje pričakala pomoč blagajničarke. Po moje blagajničarka te novotarije ni bila ravno vesela. Morda bi pa morali dovoliti uporabo teh blagajn le moškim, ki pač na te zadeve gledamo tudi iz tehničnega vidika, in smo zato pripravljeni kakšno malenkost tudi spregledati.