Ali naj Slovneija prva prizna Kosovo?

V bistvu s tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi v ozadju ostajal nek priokus, da se to počne zaradi drugih. Ker predsedujemo EU, moramo biti prvi, tako pri Kosovu, kot pri ratifikaciji Lizbonske pogodbe.

Zadeve, ki jih delamo zato, ker se spodobi, že po definiciji SUX. Ker pač nikoli ne veš, pri čem si. Ali je res mislil resno, ali pa gre dejansko le za spoštovanje, ponavadi nepisanih, družbenih ali političnihj norm.

Seveda pa bo naže zunanje ministrstvo, ob morebitnem tovrstnem koraku, imelo kup razlogov, zakaj smo to storili. Podobno kot jih je imel Bush, za napad na Irak. Z eno napako. Manjkal je PRAVI razlog. In zato mu pač noben ni verjel, da je bila to edina in najboljša možnost. In enako bo pri priznanju Slovenije.

Posledice tega dejanja seveda ne bo plačeval minister in njegova žena. O ne, spoštovanje političnih norm, je za konkretnega akterja nagrejeno z še več sprejemi, kjer lahko pokažeš sebe in ženin klobuk. Z še več lepimi besedami. Z navideznim ugledom.

Plačali bomo pa ostali. Podjetniki, ki bodo v najboljšem primeru bili deležni bojkotov, v najslabšem primeru pa zaplemb in uničenja svojih poslovalnic v Srbiji. Že videno. Ne dolgo nazaj. In zaposleni pri teh podjetnikih. In posredno vsi ostali. Le tisti, ki so toliko priviligirani, da na navadne ljudi, njihove volilce, lahko gledajo zviška, se bodo še naprej smehljali.

V tem trenutku, bi mroala Slovenija počakati na korake tistih, ki sicer vlečejo poteze. Slovenija jih ne. V bistvu pa je od tako neverodostojne politike, ki jim ne zaupam, da so sposobni dejanj lastne vesti, ampak se predvsem ozirajo na navodila stranakrskih veljakov in sklicujejo na splošne družbene in politične norme, težko pričakovati karkoli koristnega.

Referendum bi v takšnih primerih prišel zelo prav.