Limbarska gora je bila baje nekoč večje romarsko središče kot Cerklje na gorenjskem. Ne vem. Meni e redvsem lepa kolesarska tura, za tko ene 2-3 ure. Vzpon je asfalten, kot nalašč za takšna deževna obdobja, ko se mi ne da po blatu vozit.

Danes sem v bistvu pri Račjem vrhu moral vedriti ene 15 minut na avtobusnem postajališču, kar je bilo v bistvu še kar ok, saj je proti Kamniku izgledalo precej bolj zoprno (slike in video).

Ko človek tako pelje proti Limbarski gori, pelje veliko po gozdu, kar je glede sonca in vročine zelo ok. Pred koncev pa se pokrajina odpre in na koncu se prikaže cerkev, do katere pelje skorajda idilična cestica. In ker ima takole človek za sabo že kar nekaj kilometrov, samo kolesarjenje pa ne zahteva prav veliko pozornosti, mu začnejo misli uhajati kar taako malce naokoli.

Recimo zakaj hudiča papeža vlačijo na hipodrom, ne pa recimo na takšne svete kraje. Namreč, ko zapelješ iz gozda in zagledaš cerkev, te definitivno zaobjamejo prijetne misli. Sicer malce sumim, da je to povezano s tem, da ugledaš konec svojega križevega pardon kolesarskega pota, ki si si ga zastavil za tisti dan, ampak verjento ima tudi cerkev svojo moč. Saj so jo zihr postavili na takšno lokacijo, kjer so še posebej pozitivne vibracije.

In na takšen hribček, bi komot spravili papeža in kakšen miljon njegovih ovčk. Ki bi jim potem lahko, podobno kot baje Jezus, pridigal iz vrha in jim s tem tudi simbolično pokazal kdo da je šef tukaj, ki ga on prizemeljsko zastopa. Pa še kulisa je že kar izdelana. Idilična cerkvica na vrhu, spodaj travniki, gozdički za obrobo. Tamle, ko je malce drevja na sredini, postaviš veliko video steno, da bodo vsi verniki videli svetega očeta, na spodnjem rob pa stojnice za pivo, pljeskavice, čevape in lectova srca. Prostora za kakšen miljonček je zihr. Pa še cesta je speljana tako bolj vijugasto, da se lahko papa približa vsem svojim.

Po moje se bi precej bolje počutil kot na hipodromu.

Sicer je pa gor kar lepo. Lep razgled. Gostilna (ki jih na svojih turah vedno ignoriram) pa tudi igrala za otroke.

Sicer pa takšne in podobne nebuloze, kot sem jo napisal zgoraj, niso za kolesarjenje nič čudnega. Je že tako, da pri kolesu gara predvsem telo, možgani pa počivajo. In če počivajo predolgo, začnejo potem razmišljati neumnosti. Po moje bi vsak malce manj demokratičen vladar mirno lahko prepovedal bicikl. Saj tudi Che Guevara je svoje revolucionarne ideje dobil na biciklu. Motor je kupil v resnici šele potem, ko je že malce zmonetiziral svoje ideje.

Na te sliki pa vidite še eno bolj vaško posebnost. Na vrhu strehe so namreč otroci. He he, nihče se ne sprašuje koliko je to varno, kaj bi se zgodilo če padejo dol, nobenih čelad, varovanja,… pa nihče se ne sekira. Pač pa pomagajo. To je tisto preprosto življenje, brez nepotrebne šare, ki ga včasih pogrešam.

PS: Nazaj grede sem pa še h kolegu na radler zavil. Čista zmaga.

Pa še mobini video nevihte proti Kamniku.