Surviving nature’s fury …
… iz serije Naked science je bilaprva “žrtev” zimske kolesarske sezone na sobnem kolesu.
48 min, P5 – najlažji program se mi zdi za začetek :-))
Kar ok, le malce me je krč grabil na sredini.
Vaje iz razmišljanja, pisanja in besedičenja. (by jeanmark)
… iz serije Naked science je bilaprva “žrtev” zimske kolesarske sezone na sobnem kolesu.
48 min, P5 – najlažji program se mi zdi za začetek :-))
Kar ok, le malce me je krč grabil na sredini.
http://www.nastja.com/video/kartanje.wmv
V bistvu sem presenečen kako hitro je K. osvojila, sicer prirejeno, Enko. kakšen dan pred posnetkom, namreč še ni poznala barv. In spoznavanje barv, kasneje pa številk, je prav gotovo ena od pozitivnih lastnosti takšne igre. Seveda lahko tudi poznavanje barv, malce zakompliciramo. Namreč poleg tega da otrok osvoji posamezne barve, mora pred tem sploh osvojiti pojem barve. Kaj je barva? Poiskušajte kakšnemu slepemu to razložiti? Ali pa vsaj opisati. A probamo?
Barva je lastnost objekta. Pove nam kakšne barve je predmet. Hm, tako ne smemo, daj ravno barvo želimo definirati in je ne moremo definirati z barvo. Barva je lastnost predmeta, da ene komponente svetlobe odbija druge pa vpija. Komponente svetlobe? WTF? A zna kdo to enostavneje pojasniti?
No drugo kar pa je K. osvojila s to igro pa je pojem “pravilo”. Spoznala je da ima igra pravila. In da se je pravil treba držati. Simpl a ne da. Tudi sam sem tko mislil, potem sem pa videl da imajo v prvem razredu pravila v učnem programu. Kaj so pravila, katera pravila poznamo, primere pravil, izmislite si svoja pravila itd… Madonca, kaj vse se naučimo mimogrede, in za to sploh ne vemo dokler nam kakšen pametnjakovič tega ne pove.
Kot sem že oemnil, je zdravnica predlagala, da K. vsak dan parkrat z fiziološko raztopino malce nos spucamo. Tuljenje in cviljenje, pa tudi strah pred tem je bil ogromen.
Lani pa je zdravnica predlagala, da nabavimo nek kompresor, da s pomočjo maske otrok podiha par centilitrov fiziološke in da to tudi pomaga pri zdravju. No, in ker ta zadeva malce ropota pa masko imeti gor pa vse skupaj čudno zgleda, K. ni bila ravno navdušena. V bistvu se je zelo upirala.
Danes pa je očitno razmislila in se odločila kaj je manjše zlo. In kar sama lepo povedala da ne bomo nič noska pucali in da bo ona lepo se na tisti strojček priklopila. In res, sem vse pripravil in je mirno odsedela 10-15 minutk. Bomo prakticirali sedaj vsak dan, in upam da bo pomagalo.
Neverjetno kaj vse se plete po glavi otročkom. K. še nima 3 leta.
Ok, odpravljamo se na obisk k prijateljem v Dallas. Ker bo odsotnost daljša od 14 dni, sem se želel o tem pogovoriti z učiteljico na rednih govorilnih urah. Se lepo napišem na list in …. pokličejo iz šole, da sem bil že prejšnji mesec na govorilnih urah, in da načeloma nima starš kaj hoditi vsak mesec. Mislim!
Ok, saj niso vedele, da imam temo, amapk vseeno.
In Šola si baje želi izboljšati komunikacijo s starši in starše čim bolj vključiti. My ass!
Sicer pa vse ok. No ja. Mala je dobila vnetje ušesa in zdravnica je lepo razložiula da je vir vsega zla zamašen nos. In ga je treba pucati. Čist simpl. Fiziološko raztopino v stekleničko, pa špricniti v nosnico, čez drugo gre pa vse skupaj (voda + šmrkli) ven. In je pokazala v ordinaciji. In ker K. še ni vedela kaj bo, je bila pridna in pogumno prenesla trpinčenje. Doma je pa sledil cirkus. Sem se večkrat ustrašil da ji bom kaj zlomil. Ampak – šta se mora, težko nije. V bistvu bo zanimivo videti, ali se bo tega navadila. Ali pač ne. Ne upam si staviti. Sicer ni lepo, da ob mučenju otrok potem še takšne eksperimente izvajam, ampak hej – vsaj malo zabave. Če je pa komu zabavno že samo izvajanje nosne toalete pa naj pride na obisk.
Zelo poučno je tudi dejstvo, da tiste dneve ko ima N. gimnastiko, doma enostavno omaga. Ali že popoldan, ali pa zvečer še pred 20h. Očitno jih vaditelj kar dobro zmatra. Precej bolj recimo kot, če dve uri nori po športnem parku, pleza itd…
Sicer pa sedaj obdelujejo glasove. In preko glasov bodo prišli na črke. Otrok namreč najprej besedo razume kot nedeljivo celoto. Da bi jih anučili pisati in brati je to potrebno razbiti na posamezne glasove, ki se preslikajo v črke – vsaj tako jaz razumem njihov postopek. In pol delajo vaje, kot recimo risanje tako dolge črte kot je dolga beseda. Pa iskanje prvega in zadnjega glasu v besedi. Ipd… kar zabavno.
Naloge v delovnem zvezku pa sploh niso trivialne. Poišči fantka, ki je pred punčko z očali. In na sliki poleg kopice otrok sta dva primera, koje fantek pred punčko. Ampak le ena punčka ima očala. Matematiki se v prvem razredu sicer reče “vesolčkov zvezek”. Svašta.
Nekam se slabo počutim, pa sem malce manj na biciklu. In sem se spravil računalnik iz dnevne preseliti v delovno sobo. Ok. Kabla se mi ni dalo vleči, zato sem kupil lep USB wireless adapter, ga priključil in … poraz. Hitrosti da dol padeš. Od žalosti.
Ock. Na podstrešje, pa premetavat mašinerujo, prevezavat kable, prenašat sem in tja. Na koncu dobim 11mbit/sec. Recimo da bo. Bo Q! Ne morem gledati DVDja iz druge mašine. Preko interneta video potegne jako kilavo. SUX. Bomo kable vlekli. Kabel je vseeno kabel, se je izkazalo še enkrat.
Aja, katera je to mrežna oprema: Netgear WGT nekaj in še en WGT nekaj. Sux.
Drugi projekt, ki sem se mu v mrežnem razpoloženju zadal priti do dna, pa se nanaša na open WLAN. Že pred časom sem odprl svoj WLAN drugim. Nek se raja veseli. Ob tem pa želim imeti zaščiteno lokalno omrežje. Hm. Hm. Hm. Router sam, že omenjeni Netgear WGTxxx) mi prav velik ne pomaga. Za začetek sem moj server postavil kot VPN server, in ostale povezal gor kot kliente. Ok, z rasdial in scheduled taski, se da nekako doseči, da se poveže avtomatsko. No, nato pa ugotovim, da Win XP podpira le 1 povezavo hkrati!!! Jaz pa najmanj 3 računalnike, ki bi se povezovali na server.
Rešitev se kliče OpenVPN. Glede na to, da izhaja iz linux druščine je konfiguracija malce tekstovna. Ampak dela. Rules! Tolk mžnosti, da se ti kar samo smeji. In po pravici povedano je konfiguracija full simpl. Če lepo slediš navodilom. In laufa lepo kot servis. Krasno.
Sedaj moram samo še ugotoviti, kako naj nastavim WLAN da se zaštarta sam, in ne šele ko se user logira.
Ok, Dobeno, nič posebnega, pa še malce kosovnega materiala na kup znest, da ga odo odpeljali.
Prava avantura je pa sledila nato. Pred dnevi sem zamenjal domač računalnik. Disk iz starega z podatki preselil na drugo mašino (domač server), prejšnji njegov disk pa med kosovne odpadke. Ta podatek bo še zanimiv :-)) No, in danes je prišlo na vrsto vspostavljanje MS moneya nazaj. Družinske finance vodiva že vrsto let. Od leta 1998. Skozi par verzij MS Moneya, vmes sem eno celo kupil :-)) In po večdnevnem kopiranju iz prejšnjega diska, ki je sedaj na serverju, na aktualno domačo mašino opazim da mape z money podatki ni. Enostavno je ni. Niti na izvornem disku, niti na novi mašini, kamor sem vse skopiral. Sux!
Ok, imamo backup. Natančneje, imeli smo ga. Imel sem sistem, da se je iz mašine backup izvrševal na server. Ja seveda na tisti disk, ki je šel med kosovne odpadke. Zakaj je šel? Jah, ker backupa ne rabim, saj se je na original disku vse lepo ohranilo. Jup, backup disk dati med kosovne odpatke je zares pogumno dejanje!
In ker je sreča na strani pogumnih, se obrnem na mozy.com. To je en lep servis za backapiranje preko interneta. No, pa se povežemo. Celo username in geslo mi prime. In jeba. Ni *.mny fileta. Hm, med vso množico map, ki jih backapiram pa c:\my documents\all users\document\ ni. No, tukaj so money fileti, če želimo da jih več userjev ažurira.
Vredu. *.mny. Dejmo poiskat po diskih, morda je pa kje drugje. Ni sreče.
Atena, boginja modrosti, mi navdihne še eno idejo. Dejmo pognati getdataback. Poglejmo če kaj najde. Ok, zadeva traja blizu dveh ur. In ja, obstaja all users/documens. In notry mm.mny. Spremenjen 9.10.2006. Prečrtan. Dolžina 0. &#”%%”(#%(#”.
Vredu. Morda se pa kakšen star backup kje nahaja. Search *.zip. Ups. Na upload diru se nahaja Backup-aidan-20061009.zip. Se pravi točno na datum, ko je bil baje mm.mny na zadnje ažuriran. Ne moreš verjet. Zadnji backup ni šel na server, kjer bi končal na kosovnem odpadu. No, šel pa ni, ker sem ravno takrat moj wireless network spremenil. Tako da je sedaj dostopen vsem v Trzinu. In sem moral spremeniti razne anstavitve, in s tem očitno pokvaril backup. Neumen kmet ima najdebelejši krompir, računalničar pa backup. Več kot 50MB ga je. Ima da je notri tudi mm.mny. Tokrat so na vrsti staroslovanski bogovi. Vesna ipd… In uslišali so me. Notri je dejansko moj file. Heureka!!!!
Pa ga odprimo z programom. &%$//#%$#)(#/%) ne dela! NE DELA!!! Nekja jamra okoli kompatibilnosti. Pa atributov. Pa pravic. Jebemu. Hm. Probajmo tistega starega 2 leti, ki sem ga vmes našel. Dela. DELA! In money ponuja da si upgradea verzijo programa. No pa dej. Morda je to krivo. In res, ko si je downlodal spremembe, si jih inštaliral, je moj mm.mny lepo odprl. In notri so podatki. Vsi. Zmaga.
In ko zaprem money, mi lepo ponudi backup na c:\marko\money_xxxxx Hm. Morda je pa tam bil vedno backup file. Pogledam na dir, in res je tam. Pogledam na mozy in tudi tam je. In ga do sedaj nisem našel, ker sem vedno iskal *.mny ali mm.*. Backup fiel pa brez končnice in brez mm.
Ok. Še enkrat več smo dobili dokaz, da je računalnik zelo zelo koristno orodje za compeltely waste of time.
Precej megleno je bilo danes.
Ah, jebo jih ja. Poslano via MMS, direkt iz Rašice, s sliko. Slika se pa izgubila neznano kam :-((
Kakorkoli po poti navzgor sem dva prehitel :-)) In en mi je potem vrnil, pa omagal. Srečal sem ju spet na vrhu, ko sem šel že dol. A sem res čez poletje dobil na kondiciji? Ali morda izgubil na kilah? Dvomim. Po moje jih imam še vedno čez 95 :-((
No, pa megleno je bilo v dolini. Sicer je bil krasen jesenski dan.
To pa je zabava. najprej te lepo posedejo na stolčke za troletnike. Ok, če si normalna 55 kg težka mamica, niti ni problemov. Ampak kaj pa če si očka z blizu 100kg? No ja, stolčki zdržijo marsikaj :-))
Mamice so posebna vrsta živali. Lahko bi rekel da so skrbne. Ampak kako hudiča potem razumeti, da peljejo otroka v vrtec, kjer najdejo pa točno vse možne napake, ki se jih da najti. Da otroci jedo pašteto in hrenovke. Da jim ne umivajo zob. Da vzgojiteljice kofetkajo. Da ne pazijo dovoj ko so na igralih in se jih je zato že par polomilo. Da ne pokličejo, če si otrok akj zgodi. Da nočejo sprejeti otroka, ki je že SKORAJ zdrav. Ipd… Mislim halo! Če misliš da je vrtec v qr.u pač otroka v takšen vrtec ne boš vozil. Če si skrben starš seveda.
Sicer pa je verjetno vsakemu staršu jasno, kaj pomeni čuvati otroka kakšen dan. In ko potem pogledaš v vrtec, jih prešteješ, prešteješ vzgojiteljico, ti potem ni jasno kako preživijo. Vzgojiteljice namreč. Za otroke se ni za bati. Ampak očitno so jih dobro izučili. In znajo delati z otroki. Jim postavijo meje, pravila in se potem razumejo dobro. Zato pa imajo vzgojiteljice drug problem. Starše. Sploh mamice. Ki želijo svojim otrokom le najboljše. Ampak dobra vzgojiteljica se zaveda, da so tudi starši le malce večji otroci. In enaki prijemi kot pri otrocih pomagajo tudi pri starših. Če pa na kakšnega starša takšen prijem ne prime, potem takšen starš itak ni problematičen.
V bistvu se mi ob takšnih dogodkih potem posveti, kako pametni so v Ameriki, da imajo razne društvene domove. Kjer se potem srečujejo razne skupine. Od anonimnioh alkoholikov, pa dear John, pa bralni krožek… Zato ker tudi odrasli rabijo nekoga, da z njim delijo kar jih muči. In če tega ne dobijo doma ali v kakšnem klubu, potem pač se to dogaja na roditeljskem sestanku. sux.
Saj ni lepo primerjati otrok med sabo, ampak vseeno. Nič slabega ne mislim z primerjavo, navajam le kot zanimivost.
Pri N. smo se kar trudili s spanje. Ok, imela je krče, razumljivo, takrat smo pač bolj malo spali. Nato pa kar dolgo ni mogla zaspati brez dude. Odvadili smo jo, ko se je že zavedala sebe in okolice, in smo ji pač na enem več dnevnem izletu povedali da smo dudo pač doma pozabili. In je razumela. In zaspala brez. K. je dudo sicer imela. Ampak skorajda bolj zaradi staršev kot sebe. Mislim da še pred prvim letom je ni več potrebovala. Jo je uporabljala, če si ji jo dal, pogrešala pa je ni. In spanje? V bistvu kar sama ugotovi, da je zaspana. In da gre spat. In gre spat. In skorajda ne pomnim, da bi kdaj imeli probleme. Ok, so bila obdobja, ko je očitno imela neke traume.
N. ima kar težavo povedati kaj bi rada. Ponavadi napleta po ovinkih. Indirektno. Po sistemu, saj vidijo. Malo jim pomagam, ampak naj vidijo sami. K. je pa odločna. Lepo pove, kaj bi rada. In to večkrat. In čedalje glasneje :-)))
Obe sta pa zelo gibčni. Malce tudi na račun svoje lahkosti. Če je človek majhen in suhcen, pač enostavneje pleza po igralih. In prav zanimivo je videti, ko s svojim plezanjem izzoveta kakšnega morda starejšega otroka, da še sam kam zapleza. In ga potem starši rešujejo :-)))
K. je strahotno empatično bitjece (upam da je to pravi izraz). Že preden je bila stara dve leti, se je videlo da čuti z drugimi. Če kje kdo žalosten, ga je želela potolažiti. Ko je ugotovila da je žgečkanje cool, je žgečkala druge. Opazi čustva, in ni ravno dušnja do njih. In to preden zna govoriti.
Ima pa še drugo izjemno lastnost. Dobro voljo. 95% časa je nasmejana. In razigrana. Upam da ne zaradi tablet :-)) In dan začne veselo. Navdušeno. No ja, seveda jo se jo da tudi spraviti v slabo voljo. In trmo. ampak ne prav simpl. In potem je zaradi njene odločnosti kar hudo :-))) ampak se jo da pomiriti.
Samostojnost pa znova zelo presenetljiva za njena leta. Vse bi sama. In potem ob uspehu lepo pove da je “že velika punca”.