Sobotno delo piše o …

Že kar nekaj let sem imel občutek, da v Delu ni bilo nič kaj vredno prebrati. Zato sem ga seveda čedalje redkeje prebiral. Današnje pa me je kar presenetilo. V njem je par prispevkov, ki so me pritegnili, da sem jih prebral. Za začetek na prvi strani o posebnem odposlancu Ruplu, ki bi rad končal svojo oz. afero svoje žene Marjetice. Svoj vidik sem opisal na političnem blogu, ravno zato mi je prispevek pritegnil pogled. In svoje razmišljanje o tem bom opisal tam, kjer sem že začel, na političnem blogu.

Sledil je prispevek o trenutnem stanju na Madagaskarju. Predvsem zato, ker je tem moja teda Mima. Ali gre za državni udar, ali za obrambo demokracije, je odvisno pač od tega na kateri strani si. Upam le, da se bo vse skupaj mirno zaključilo.

Zanimiv je tudi prispevek o ukinitvi Iranske otroške oddaje, kjer se je voditelj v živo pogovarjal z otroci. Otroci baje ne lažejo. 100% pa ne lažejo o zadevah, ki se jim zdijo popolnoma naravne. In kaj je bil problem? “Oči in mami sta skupaj pod prho” je baje odgovoril otrok, ko je pojasnjeval zakaj ne more dati na telefon staršev. Za Iransko družbo preveč. Drugi je pa prijavil, da oče doma najprej poljubi mamo, na vprašanje koga od dvojčkov po prihodu domov najprej poljubi. Škandalozno. Sodu pa je izbilo dno to, da je otrok, ki je za nagrado dobil opico, dejal, da jo njegov oče kliče kar Ahmadinedžad. Mahmud z tem priimekom je sicer predsednik te islamske republike.

Komentator podpisan z Z.R. na koncu dobro ugotavlja, na kako močnoh temeljih stoji močna islamska država, če jo spodnašajo nedolžne otroške besede, in je to trebapreprečiti.

To je že kar lepa bera za en časopis. Še par jih sem sicer preletel, ampak glavni so bili tile. Sicer ponavadi preberem še pisma bralcev, ampak tokra to so se ukvarjali le z drugoraredno temo, bi rekel naš dragi predsednik Turk. Sam te teme sicer ne smatram za drugorazredno, prav pietetno se mi pa tudi ne zdi brati o tem kdo je in kdo ni bil pobit pravično in to po koncu vojne.