Najboljši blog: moja razmišljanja

Leta 1955 so sklenili medgeneracijsko pogodbo, ki je zagotavljala upokojencem varno prihodnost, redno pokojnino in še nekatere ostale pravice. Leta 1955 je prišlo 6 zaposlenih na enega upokojenca. Ker je bilo financiranje pokojnin izvedeno le z medgeneracijsko pogodbo, je 6 zaposlenih prispevalo denar za eno pokojnino.

Leta 2015 bo na enega upokojenca prišlo 0,8 zaposlenega (*). Predvidena pa je tudi sprememba pokojninskega sistema, po kateri bo moral zaposleni prispevati pokojnino za enega in še za četrt. Plačevati pa bo moral še prispevek za svojo pokojnino, ki jo bo praktično v celoti dobival le iz naloženega denarja v razna rentna in ostala varčevanja. Pokojnine iz medgeneracijske pogodbe bo verjetno le za ščepec.

Leta 2015 po avtor tega članka star 43 let in bo imel v najboljšem primeru 17 let delovne dobe.

Leta 1955 me še ni bilo. Leta 1955 nisem podpisal nobene pogodbe, niti nisem nobenega pooblastil, da v mojem imenu podpiše pogodbo, zaradi katere bom polovico svojega zaslužka namenil za poravnavanje pravic, ki jih je nekdo nekomu priznal, ker se ni zavedal razvoja dogodkov.

Ne samo naša vlada, celoten zahodni svet, ki je imel v svojih sistemih medgeneracijsko pogodbo se ubada s podobnimi problemi. Sedanja slovenska vlada, na čelu z g. Ropom (ime mu ni ravno v čast), je pripravila t.i. belo knjigo pokojninske reforme. Žal je še nisem prebral, vendar so mi ideje všeč. Sam bi, kot zagovornik mlade generacije, še ostreje opravil s pravicami ostarelih, še bolj vse skupaj postavil na ekonomsko/podjetniške stebre. Seveda pa dopuščam tudi možnost, da v knjigi pišejo čisto druge stvari, kot so mi bile predstavljene iz medijev.

Sindikati organizirajo proteste proti spremembi pokojninskega sistema. Na svojo stran pridobivajo stavkajoče z raznimi manipulacijami in tolmačenjem bele knjige za svoje podle namene. Jasno, leta 2015 bodo te gospodje skriti v varnem brlogu upokojenih, sami so pa brez izjeme toliko pametni, da četudi se takrat sistem sesuje, bodo dobro preskrbljeni. Raziskave javnega mnenja pa kažejo, da ljudje, tudi tisti, ki protestirajo, ne vedo praktično nič o vzrokih reforme, o sami reformi in posledicah, če do reforme ne pride.

Žal smo mladi še preveliki idealisti, še premalo navajeni borbe za svoje pravice, razen kadar gre za študentske bone, da bi se sedaj postavili po robu generaciji, ki nam bo, ob ne spremembi pokojninskega sistema, zavrla razvoj in življenje. Že sedaj je težko poskrbeti za svojo eksistenco, svoje stanovanje, z dodatnim bremenom, ki se bo neprestano večalo, pa bo to še težje. Naš upor proti nasprotnikom sprememb je še dodatno otežen, ker se je potrebno boriti proti starim sindikalnim mačkom, proti ljudem, ki imajo vsi po vrsti več desetletij več izkušenj in tudi proti lastnim staršem.

Leta 2015 se bo tudi v naših vrstah našel sindikat, ki bo zagovarjal naše pravice. Vendar bo takrat izbruhnil upor iz vrst obupanih, iz vrst ljudi, ki nimajo več kaj izgubiti. Takrat ne bomo pripravljeni na pogajanja, o delitvi bremena. Takrat bo v naših vrstah policija, vojska in sodstvo. Takrat ne bo popuščanja, kajti izgubiti ne bomo imeli več kaj.

Zavedam se, da je sprememba pokojninske zakonodaje težko, neprijetno in nehvaležno delo. Vendar se morajo tisti, ki so leta 1955 premalo pogledali naprej, sprijazniti s svojo napako. Nujno je potrebno omejiti pravice upokojencem. Konec koncev so bili zraven, ko se je sprejemala medgeneracijska pogodba. In če so jo sprejeli, naj tudi odgovarjajo za to. Ravno tako, kot jaz sam nosim bremena in koristi vseh pogodb, ki sem jih sprejel, pa naj gre za enostavne kredite, nakup na več čekov, štipendiranje in šolanje. Vsekakor pa ne mislim sprejeti pogojev pogodb, ki so mi jih drugi sprejeli.

Predlog o spremembi pokojninske reforme se mi zdi sprejemljiv. Sam bi še znižal zagotovljeno varnost in več prepustil lastni pobudi po varčevanju. Predlagal bi sistem, v katerem lahko posameznik v celoti prepusti upravljanje pokojnine državi ali pa v celoti prevzame skrb v svoje roke. Vsem zasebnim skladom bi ponudil varstvo države, če oni sprejmejo pogoje poslovanja, ki zagotavlja varnost.

Predlagam objavo bele knjige na Internetu.

Predlagam javno objavo vseh pogajanj med raznimi socialnimi partnerji.

Predlagam, da vsi odpremo oči, in se nehamo slepiti, da tukaj ne gre za nas. Gre za nas, našo bodočnost in bodočnost naših otrok. Vsekakor pa pazimo, da ne bomo tudi mi sklepali pogodb v imenu naših otrok, ki se bodo nam nato morali upreti. Tako kot se moramo mi.
————————–
(*) – leta 2002 je bilo razmerje 1 upokojenec : 1,6 zaposlenega.

PS: To je bilo v orignalu objavljeno na http://www.geocities.com/Athens/Forum/8223/, kar pa ni preživelo do danes. Tekst sem pobral iz druge objave na straneh Libertarnega kluba, in iz Arnesovega newsgroup arhiva. Pa da vidimo, ali bo preživelo.