Haidi
…sem danes gledal ob 48 min na P1. ker sem bil varuška pač.
Vaje iz razmišljanja, pisanja in besedičenja. (by jeanmark)
Z mojo najmlajšo sem šel danes na sprehod na tržnico. Lovit golobe ipd… In je ena rusinja pela pesmice. Med njimi tudi Katjušo. In je spomin takoj ušel na Santorini, kjer smo z kolegi eni ukrajinski kelnarci zapeli to pesem, pa jo je tko zagrabilo domotožje, da so ji solze pritekle.
Starejše punce so šle pa v CityPark na rojstnodnevno zabavo.
48 min, P4
… iz serije Naked science je bilaprva “žrtev” zimske kolesarske sezone na sobnem kolesu.
48 min, P5 – najlažji program se mi zdi za začetek :-))
Kar ok, le malce me je krč grabil na sredini.
http://www.nastja.com/video/kartanje.wmv
V bistvu sem presenečen kako hitro je K. osvojila, sicer prirejeno, Enko. kakšen dan pred posnetkom, namreč še ni poznala barv. In spoznavanje barv, kasneje pa številk, je prav gotovo ena od pozitivnih lastnosti takšne igre. Seveda lahko tudi poznavanje barv, malce zakompliciramo. Namreč poleg tega da otrok osvoji posamezne barve, mora pred tem sploh osvojiti pojem barve. Kaj je barva? Poiskušajte kakšnemu slepemu to razložiti? Ali pa vsaj opisati. A probamo?
Barva je lastnost objekta. Pove nam kakšne barve je predmet. Hm, tako ne smemo, daj ravno barvo želimo definirati in je ne moremo definirati z barvo. Barva je lastnost predmeta, da ene komponente svetlobe odbija druge pa vpija. Komponente svetlobe? WTF? A zna kdo to enostavneje pojasniti?
No drugo kar pa je K. osvojila s to igro pa je pojem “pravilo”. Spoznala je da ima igra pravila. In da se je pravil treba držati. Simpl a ne da. Tudi sam sem tko mislil, potem sem pa videl da imajo v prvem razredu pravila v učnem programu. Kaj so pravila, katera pravila poznamo, primere pravil, izmislite si svoja pravila itd… Madonca, kaj vse se naučimo mimogrede, in za to sploh ne vemo dokler nam kakšen pametnjakovič tega ne pove.
Kot sem že oemnil, je zdravnica predlagala, da K. vsak dan parkrat z fiziološko raztopino malce nos spucamo. Tuljenje in cviljenje, pa tudi strah pred tem je bil ogromen.
Lani pa je zdravnica predlagala, da nabavimo nek kompresor, da s pomočjo maske otrok podiha par centilitrov fiziološke in da to tudi pomaga pri zdravju. No, in ker ta zadeva malce ropota pa masko imeti gor pa vse skupaj čudno zgleda, K. ni bila ravno navdušena. V bistvu se je zelo upirala.
Danes pa je očitno razmislila in se odločila kaj je manjše zlo. In kar sama lepo povedala da ne bomo nič noska pucali in da bo ona lepo se na tisti strojček priklopila. In res, sem vse pripravil in je mirno odsedela 10-15 minutk. Bomo prakticirali sedaj vsak dan, in upam da bo pomagalo.
Neverjetno kaj vse se plete po glavi otročkom. K. še nima 3 leta.
Ok, odpravljamo se na obisk k prijateljem v Dallas. Ker bo odsotnost daljša od 14 dni, sem se želel o tem pogovoriti z učiteljico na rednih govorilnih urah. Se lepo napišem na list in …. pokličejo iz šole, da sem bil že prejšnji mesec na govorilnih urah, in da načeloma nima starš kaj hoditi vsak mesec. Mislim!
Ok, saj niso vedele, da imam temo, amapk vseeno.
In Šola si baje želi izboljšati komunikacijo s starši in starše čim bolj vključiti. My ass!
Sicer pa vse ok. No ja. Mala je dobila vnetje ušesa in zdravnica je lepo razložiula da je vir vsega zla zamašen nos. In ga je treba pucati. Čist simpl. Fiziološko raztopino v stekleničko, pa špricniti v nosnico, čez drugo gre pa vse skupaj (voda + šmrkli) ven. In je pokazala v ordinaciji. In ker K. še ni vedela kaj bo, je bila pridna in pogumno prenesla trpinčenje. Doma je pa sledil cirkus. Sem se večkrat ustrašil da ji bom kaj zlomil. Ampak – šta se mora, težko nije. V bistvu bo zanimivo videti, ali se bo tega navadila. Ali pač ne. Ne upam si staviti. Sicer ni lepo, da ob mučenju otrok potem še takšne eksperimente izvajam, ampak hej – vsaj malo zabave. Če je pa komu zabavno že samo izvajanje nosne toalete pa naj pride na obisk.
Zelo poučno je tudi dejstvo, da tiste dneve ko ima N. gimnastiko, doma enostavno omaga. Ali že popoldan, ali pa zvečer še pred 20h. Očitno jih vaditelj kar dobro zmatra. Precej bolj recimo kot, če dve uri nori po športnem parku, pleza itd…
Sicer pa sedaj obdelujejo glasove. In preko glasov bodo prišli na črke. Otrok namreč najprej besedo razume kot nedeljivo celoto. Da bi jih anučili pisati in brati je to potrebno razbiti na posamezne glasove, ki se preslikajo v črke – vsaj tako jaz razumem njihov postopek. In pol delajo vaje, kot recimo risanje tako dolge črte kot je dolga beseda. Pa iskanje prvega in zadnjega glasu v besedi. Ipd… kar zabavno.
Naloge v delovnem zvezku pa sploh niso trivialne. Poišči fantka, ki je pred punčko z očali. In na sliki poleg kopice otrok sta dva primera, koje fantek pred punčko. Ampak le ena punčka ima očala. Matematiki se v prvem razredu sicer reče “vesolčkov zvezek”. Svašta.
Nekam se slabo počutim, pa sem malce manj na biciklu. In sem se spravil računalnik iz dnevne preseliti v delovno sobo. Ok. Kabla se mi ni dalo vleči, zato sem kupil lep USB wireless adapter, ga priključil in … poraz. Hitrosti da dol padeš. Od žalosti.
Ock. Na podstrešje, pa premetavat mašinerujo, prevezavat kable, prenašat sem in tja. Na koncu dobim 11mbit/sec. Recimo da bo. Bo Q! Ne morem gledati DVDja iz druge mašine. Preko interneta video potegne jako kilavo. SUX. Bomo kable vlekli. Kabel je vseeno kabel, se je izkazalo še enkrat.
Aja, katera je to mrežna oprema: Netgear WGT nekaj in še en WGT nekaj. Sux.
Drugi projekt, ki sem se mu v mrežnem razpoloženju zadal priti do dna, pa se nanaša na open WLAN. Že pred časom sem odprl svoj WLAN drugim. Nek se raja veseli. Ob tem pa želim imeti zaščiteno lokalno omrežje. Hm. Hm. Hm. Router sam, že omenjeni Netgear WGTxxx) mi prav velik ne pomaga. Za začetek sem moj server postavil kot VPN server, in ostale povezal gor kot kliente. Ok, z rasdial in scheduled taski, se da nekako doseči, da se poveže avtomatsko. No, nato pa ugotovim, da Win XP podpira le 1 povezavo hkrati!!! Jaz pa najmanj 3 računalnike, ki bi se povezovali na server.
Rešitev se kliče OpenVPN. Glede na to, da izhaja iz linux druščine je konfiguracija malce tekstovna. Ampak dela. Rules! Tolk mžnosti, da se ti kar samo smeji. In po pravici povedano je konfiguracija full simpl. Če lepo slediš navodilom. In laufa lepo kot servis. Krasno.
Sedaj moram samo še ugotoviti, kako naj nastavim WLAN da se zaštarta sam, in ne šele ko se user logira.
Imeli smo odvoz kosovnih odpadkov. Kar seveda pomeni pot na podstrešje in odnašanje vse tiste krame, za katero se sprašuješ s kakšnim namenom je bila sploh zanešena na podstrešje. Ja seveda, čez 7 let vse prav pride. Tudi že rabljene keramične ploščice. Tudi preperel senčnik. Tudi star kavč, katerega glavno vrednost verjetno predstavlja nabor raznoraznih pršic in podobne golazni.
Ampak zgrabiš in odneseš. Inpotem odpeljejo. S tem pa seveda odpeljejo tudi mnoge spomine. Recimo na nakup prvega magnetofona pred 40 leti. Pa na redukcije zaradi katerih je bil potreben svečnik. Pa tudi pod že preperelim senčnikom, se je zgodilo marsikaj zanimivega.
Ampak s tem, o se znebimo krame, naredimo prostor za novo. Kramo pa tudi kaj uporabnega.
Škoda, ker 2x na leto nismo deležni tudi odvoza krame, ki se je nabrala v naših glavah. Kjer nam potem manjka prostor za nove pristope. Nove ideje. Nove rešitve. Kramo, ki kot je recimo “trajnostni razvoj krajine” ki posredno tisočim mladim onemogoča priti do lastnega stanovanja in s tem onemogoča trajnostni razvoj nacije. Krame, kot je progresivna obdavčitev. Ki visoko izobražen kader naravnos preganja ven iz Slovenije in iz Evrope. Iz okolja, ki se je zavezala postati najbolj inovativno področje na svetu. Krame, ki preprečuje da bi drug drugega imeli za sočutnega sodržavljana, ki bo sosedu priskočil na pomoč, ko jo bo le ta potreboval, namesto tega pa na vse močne načine uvaja socialno državo, ki nas razčlovečuje.
Spomnimo se veselja, ki smo ga doživeli, ko smo nazadnje komu priskočili na pomoč. In ko se nam je na koncu zahvalil, smo pri sebi pomislili “Saj bi se mu moral jaz zahvaliti, ker sem lahko pomagal”. Socialna država to v veliki meri ukinja in nepriznava. S tem, ko bo družba uzakonjeno pomagala državljanju, sočutna pomoč drugega človeka ne bo več potrebna. Potreben bo le uradnik, ki bo sledil črki zakona, ina na posamezen primer (ne človeka) nalepil ustrezno številko upravnega postopka.
Zato je prav, da se krama v naših glavah, pa tudi iz političnih brlogov občasno odstrani. Slovenija je na volitvah izglasovala odvoz krame. Vendar smetraju izgleda delo ne gre dobro od rok. Napovedane reforme, so napovedane. In kakor kaže, bo pri tem tudi ostalo. Kramo pa je potrebno zgrabiti in odpeljati! Sicer ostane, in zaseda prostor za potrebne novosti.
Ok, Dobeno, nič posebnega, pa še malce kosovnega materiala na kup znest, da ga odo odpeljali.
Prava avantura je pa sledila nato. Pred dnevi sem zamenjal domač računalnik. Disk iz starega z podatki preselil na drugo mašino (domač server), prejšnji njegov disk pa med kosovne odpadke. Ta podatek bo še zanimiv :-)) No, in danes je prišlo na vrsto vspostavljanje MS moneya nazaj. Družinske finance vodiva že vrsto let. Od leta 1998. Skozi par verzij MS Moneya, vmes sem eno celo kupil :-)) In po večdnevnem kopiranju iz prejšnjega diska, ki je sedaj na serverju, na aktualno domačo mašino opazim da mape z money podatki ni. Enostavno je ni. Niti na izvornem disku, niti na novi mašini, kamor sem vse skopiral. Sux!
Ok, imamo backup. Natančneje, imeli smo ga. Imel sem sistem, da se je iz mašine backup izvrševal na server. Ja seveda na tisti disk, ki je šel med kosovne odpadke. Zakaj je šel? Jah, ker backupa ne rabim, saj se je na original disku vse lepo ohranilo. Jup, backup disk dati med kosovne odpatke je zares pogumno dejanje!
In ker je sreča na strani pogumnih, se obrnem na mozy.com. To je en lep servis za backapiranje preko interneta. No, pa se povežemo. Celo username in geslo mi prime. In jeba. Ni *.mny fileta. Hm, med vso množico map, ki jih backapiram pa c:\my documents\all users\document\ ni. No, tukaj so money fileti, če želimo da jih več userjev ažurira.
Vredu. *.mny. Dejmo poiskat po diskih, morda je pa kje drugje. Ni sreče.
Atena, boginja modrosti, mi navdihne še eno idejo. Dejmo pognati getdataback. Poglejmo če kaj najde. Ok, zadeva traja blizu dveh ur. In ja, obstaja all users/documens. In notry mm.mny. Spremenjen 9.10.2006. Prečrtan. Dolžina 0. &#”%%”(#%(#”.
Vredu. Morda se pa kakšen star backup kje nahaja. Search *.zip. Ups. Na upload diru se nahaja Backup-aidan-20061009.zip. Se pravi točno na datum, ko je bil baje mm.mny na zadnje ažuriran. Ne moreš verjet. Zadnji backup ni šel na server, kjer bi končal na kosovnem odpadu. No, šel pa ni, ker sem ravno takrat moj wireless network spremenil. Tako da je sedaj dostopen vsem v Trzinu. In sem moral spremeniti razne anstavitve, in s tem očitno pokvaril backup. Neumen kmet ima najdebelejši krompir, računalničar pa backup. Več kot 50MB ga je. Ima da je notri tudi mm.mny. Tokrat so na vrsti staroslovanski bogovi. Vesna ipd… In uslišali so me. Notri je dejansko moj file. Heureka!!!!
Pa ga odprimo z programom. &%$//#%$#)(#/%) ne dela! NE DELA!!! Nekja jamra okoli kompatibilnosti. Pa atributov. Pa pravic. Jebemu. Hm. Probajmo tistega starega 2 leti, ki sem ga vmes našel. Dela. DELA! In money ponuja da si upgradea verzijo programa. No pa dej. Morda je to krivo. In res, ko si je downlodal spremembe, si jih inštaliral, je moj mm.mny lepo odprl. In notri so podatki. Vsi. Zmaga.
In ko zaprem money, mi lepo ponudi backup na c:\marko\money_xxxxx Hm. Morda je pa tam bil vedno backup file. Pogledam na dir, in res je tam. Pogledam na mozy in tudi tam je. In ga do sedaj nisem našel, ker sem vedno iskal *.mny ali mm.*. Backup fiel pa brez končnice in brez mm.
Ok. Še enkrat več smo dobili dokaz, da je računalnik zelo zelo koristno orodje za compeltely waste of time.