Mile je bil dve-tri leta starejši od mene. Saj verjetno je še vedno, samo že kakšnega četrt stoletja se najine poti niso križale, zato pišem v pretekliku. Mile je bil postaven fant. Punce so ga imele rade. Vsaj tako se je govorilo, vem pač ne. Nogometaš. Verjetno dober nogometaš, vem ne, ker se na nogomet spoznam približno toliko, kot se zajec spozna na boben. Ampak slab že ni bil, saj je treniral fuzbal v klubu, takšnem, iz prve ali druge slovenske lige (v času, ko je bila tista res prva liga, jugoslovanska liga).

Mileta se spomnim iz enega lokalnega fuzbal turnirja. V malem nogometu. Kamor je prišlo kar velik ekip tako iz mesta, kot tudi sosednjih vasi. In so igrali za pokal in nagrade. Resna zadeva. Verjetno vrhunec leta za vsakega vaškega nogometaša. Za Mileta, ki je imel prvenstvene in pokalne tekme pač ne. Za njega je to verjetno bil malce bolj zabaven trening.

Ampak usoda je hotela, da je s svojo ekipo izpadel že v prvem krogu. Ne vem, ali je bila smola, slab dan ali sodniška napaka. Niti ni pomembno. Ampak, ker je Mile bil fajn fuzbaler, tako se je govorilo, ga je ekipa, ki se je prebila v četrtfinale, prosila, če jim pomaga. Če igra za njih. Takšen igralec, kot je Mile, pač pride prav vsaki ekipi. Oni so mu pa obljubili gajbo pira, karlovačkega, če se prav spomnim. In Mile zaigra za njih.

Ni pomagalo. Tudi z Miletom so to tekmo izgubili. Sej verjetno je igral dobro, najboljše, ne vem, ker se ne spoznam na fuzbal. Tudi kriv za poraz zihr ni bil on. Pa vseeno. In glej ga zlomka. K sodelovanju ga povabi ekipa, ki pa se je prebila v polfinale. Ne vem, ali so mu znova obljubili gajbo, del nagrade ali večerjo. Ne vem. Gajbe se spomnim, za naprej pa ne vem. In Mile zaigra za njih v polfinalu.

Ne boste verjeli. Znova poraz. Verjento je bil Mile spet najboljši igralec na igrišču, ampak tekmo dobi ekipa, ne posameznik.

Sledil je finale. In v njemu? Mile. Z novo ekipo. Ker je bil dober igralec, so ga povabili tudi precedenti za končno zmago. Ker je bil tako rekoč profesionalni igralec fuzbala, verjamem, da je odigral korektno. Najbojše. Motivirano. Ni pomagalo. Znova so izgubili.

Mile je na turnirju zabeležil 4 poraze in nič zmag, in domov odnesel najmanj gajbo pira in nagrado za drugo mesto, verjamem pa, da tudi ostale tekme niso bile zastonj. In verjetno se ga je sloves odličnega nogometaša še bolj prijel. Kako se ga ne bi, saj je igral za 4 ekipe.

Zgodba je resnična. Mislim, da je celo ime točno. Morda je bila kje osmina finala in ne četrtfinale, morda namesto Karlovačkega – Union. Ne dam roke v ogenj, precej več kot četrtstoletja je od tedaj.

Ampak vprašanje, zaradi katerega sem se odločil to zgodbo napisati pa je: Kateremu slovenskemu politiku posvečam to zgodbo?