E-zdravje v praksi

Ne bom povedal za koga gre, ampak saj to je vseeno. Zato je to oseba X. Gre pa za resnično zgodbo.

Oseba X je imela hude bolečine v hrbtenici. Na polikliniki so izdali napotnico za slikanje z magnetno resonanco. Najhitreje so to lahko opravili na Ptuju. Ok, se pač usedeš v avto in odpelješ. 130 km v eno smer, 130 nazaj.

Leta 2018 bi pričakoval, da bodo izvidi do zdravnika prišli po elektronski poti. E-zdravje, informacijska hrbtenica, državni oblak pa te fore. Projekti vredni po par miljončkov vsak. Ampak ne, na dom, po pošti dobiš DVD. DVD je tisto, kar, če imate kolikor toliko sodoben računalnik več nimate kam vtakniti.

In, ker so bolečine nekaj, kar ni prijetno, je cilj to čim prej spraviti do zdravnika. Ker poštar prinese ob 9:00, se je potrebno odpeljati domov, vzeti pošiljko in jo odnesti na polikliniko.

Namesto, da bi zadeva potekala po elektronski poti, gre vsaj preko naslednjih rok:

  1. administratorka odda v odhodno pošto
  2. odhodna pošta gre na pošto
  3. pošta presortira
  4. pošta preda v kombi
  5. kombi odpelje na drugo pošto
  6. pošta presortira
  7. poštar odnese na dom
  8. “kurir” prevzame na domu
  9. “kurir” odnese na polikliniko in preda administratorki
  10. administratorka preda zdravniku

Morda sem kakšen poštni korak še izpustil, ker ne vem, ali gre to v Sloveniji direkt P2P ali P2C2P. Verjento različno.

Če seštejemo porabljen čas in energijo potem nam je hitro jasno zakaj smo tam kjer smo.

Pa da ne bo pomote. Vse to v okviru javnega zdravstvenega sistema. Plačno s strani obveznega zdravstvenega zavarovanja. No, razen poštnine in lastnih stroškov prevoza.