Prejšnja Sobotna priloga je prinesla tudi pogovor z Dušanom Kebrom, nekoč ministrom (se spomnite Kebrovega zakona) nazadnje pa svetovalca pri ministrici za zdravje, katere mentalno zdravje sem že obdelal. Na voljo je tukaj, če ste seveda premium naročnik Dela. Sam nisem. Poglejmo si par njegovih trditev:

Ključni mehanizem, s katerim socialna država omogoča redistribucijo dohodka v obratno smer, to je od premožnejšim k revnejšim, si davki. Pa ne vsi. Edini davki, ki res prerazporejajo bogatstvo v prid revnejšim, so progresivni. Tak davek je pri nas samo dohodnina, ki narašča po davčnih razredih od 0 do 50 odstotkov in malenkostno ublaži dohodkovno neenakost, vendar z njo zberemo le petino vseh davkov, kar je najmanj od vseh držav v EU. Vsi drugi so bolj ali manj proporcionalni oziroma sorazmerni z davkoplačevalčevo zmožnostjo plačila. Ker je davek izrazen v odstotku dohodka, je samoumevno, da posameznik z desetkrat večjo plačo plača desetkrat večji nominalni znesek.

Ta ključni mehanizem, ki omogoča redistribucijo dohodka s pomočjo davkov, ni nič drugega kot to, da skozi davke država denar pobere in ga skozi razne socialne transfere posreduje drugim. Davki sami po sebi, ne prerazporejajo nobenega bogatstva, ampak ga kvečjemu nekomu zmanjšujejo, NOBENEMU ga pa ne povečujejo. Torej ne morem govoriti o prerazporejanjo. Davki šele omogočijo to redistribucijo, se pravi prerazporejanje. In to tako progresivni kot tudi linearni. Celo regresivni davki omogočajo redistribucijo, če se seveda porabijo na način, da revnejši dobijo več kot so plačali.

Continue reading “Kakšne rožce majo na ministrstvu za zdravje?”

Cerar je odstopil, ker se je zapletel v nerazvozljivo zmedo, ki jo je sam povzročil. Z odstopom obdži privilegije predsednika vlade, brez obveznosti.

Da ima Cerar težave s koalicijskima partnerjema je znano že dolgo. Erjavec se mu je že večkrat javno posmehoval, nenazadnje pa ni za spregledati Erjavčeve izjave kmalu po volitvah, ko ga je označil za “zgodbo za eno leto”. Erjavec je pameten (predvsem za svojo rit). Vedel je, da je Cerar dobil visoko podporo, da mu torej pripada mesto predsednika vlade, sam se je pa tudi naučil, da je vladati težko, zato se je zgrebel za manj opazne resorje, kjer so lahko dokaj v miru prevetrili vlado. Malce se mu je sicer zalomilo z prisluhi, ampak njegov namen je bilo, da pač čaka.

SD je dobil udarec z odstavitvijo Vebra in od tedaj naprej nikoli več niso bili pravi zaveznik. Cerar je torej bil skupaj z neugodnima koalicijskima partnerjema, torej je v bistvu on žrtev in ne krivec razpada koalicije.

Continue reading “Cerarjev odstop”