Program stabilnosti oz. kako Miro Cerar hvali Janeza Janšo in Alenko Bratušek

Program stabilnosti je dokument, ki ga vlada pripravi v sklopu fiskalnih postopkov priprave proračuna, kjer se nahaja tudi Pakt stabilnosti in rasti in se v končni fazi odraža v predlaganih proračunih. Tokratni je zanimiv, ker v njem vlada Mira Cerarja jasno zapiše, da so reforme in ukrepi vlade Janeza Janše in Alenke Bratušek imeli pozitivne posledice, da pa iz mandata svoje vlade, nimajo kaj pokazati, čeprav ugotavljajo, da bi bilo z reformami potrebno nadaljevati. Če ob tem še upoštevamo dolžine mandatov teh treh vlad (404 dni, 547 dni  in 940 dni), kjer vidimo, da je vlada Mira Cerarja na oblasti že skoraj toliko kot ostali dve vladi skupaj, je jasno razviden prepad med učinkovitostjo dela teh treh vlad.

Poglejmo natančneje.

Najprej nas v samem kazalu obvestijo, da bodo obdelali tudi vpliv “STRUKTURNIH REFORM“. Kdor vsaj malo spremlja politiko, mu je jasno, da v času Cerarjeve vlade ni bilo nobene strukturne reforme, in z veseljem pričakuje, kaj bo pod to točko prebral.

Na 5. strani ponovno zasledimo oznako, da so za pozitivne ekonomske kazalce zaslužne tudi reforme, konkretno tiste za spodbujanje delovanja trga dela. Pričakovanje po konkretnih razkritjih se povečuje.

Ni kaj, pozornemu bralcu znajo dvigati pričakovanje. Tako na 10. strani ponovno napoved podrobnejše razlage vpliva reform. Super!

Na 15. strani zasledimo kar kritičen pogled trenutne situacije, ki lepo povzame, da se je primankljaj nominalno sicer ustrezno zmanjšal, da pa strukturni primanjkljaj temu ni sledil. Z drugimi besedami, gospodarska rast, v glavnem zaradi zunanjega vpliva (ki je roko na srce bil tudi glavni povzročitelj gospodarskega upada) pomaga uravnotežiti proračun, strukturne težave pa ostajajo, in, če ne bomo naredili nič, bo ob naslednji gospodarski ohladitvi proračunski primanjkljaj znova zbezljal. Vzrokov torej nismo odpravili. Zato je logično, da vlada izvedbo zastavljenih trajnih strukturnih ukrepov in reform vidi kot ključno.

Vlada torej ugotavlja, da so strukturne reforme potrebne in nujne. S tem se lahko le strinjamo (in navdušeno pričakujemo obljubljene razlage).

No, pa smo prišli do ključnega poglavja (stran 29).

Kot prva reforma je omenjeno sprejetje zakona o Fiskalnem pravilu in imenovanje Fiskalnega sveta. Seveda gre za pomembna dejanja, reforma pa to ravno ni. Ključna sprememba je bila sprejeta v času vlade Alenke Bratušek, in sicer vpis fiskalnega pravila v ustavo. Zakon in nato imenovanje fiskalnega sveta (z veliko zamudo) pa je impementacija vpisanega v ustavo in, zaradi zamude, v bistvu odprava proti-ustavnega stanja. Ampak ja, to seveda je rezultat vlade Mira Cerarja. Ki pa je že prvo mnenje Fiskalnega sveta gladko povozila (Finance: Vlada ignorira že prvo priporočilo fiskalnega sveta, 12.4.2017).

Na isti strani tudi preberemo:

Hm. Pod vpliv strukturnih reform, so zapisali da je “v pripravi predlog zakona”. In potem navajajo, kaj naj bi ta predlog vseboval. Skratka, tukaj ni ocene učinka izvedenih reform, ampak ideje za naprej, so pa na tej točki še v fazi preučevanja, analiziranja in upajmo, priprave rešitve.

No, na 30. strani smo končno pri konkretnih vplivih. In kot ključno omenjajo dokapitalizacijo bank oz. sanacijo bančne luknje. Čeprav je bila le ta draga, je omogočila prestrukturiranja dolgov podjetij in povrnila  zaupanje doma in v tujini. Lepo, da vlada Mira Cerarja to prepozna kot nekaj pozitivnega. Res pa ta vlada z tem nima nič. Bančna sanacija se je izvedla v času vlade Alenke Bratušek, po zasnovi iz časov vlade Janeza Janše. S tem pomembnim ukrepom ima vlada Mira Cerarja zgolj to, da se lahko hvali s tujim delom.

V nadaljevanju pa so omenjene že malce bolj konkretne strukturne reforme.


No pa smo tam. Prva strukturna reforma, ki se ji lahko zahvalimo za pozitivna gibanja javnih financ je iz časov vlade Janeza Janše.

In druga na področju trga dela? Ravno tako izhaja iz vlade Janeza Janše. Reforma študentskega dela pa iz časa vlade Alenke Bratušek. Čeprav se te zadnje ne spomnem. Ve morda kdo drug, kaj naj bi to bilo?

Če povzamem. Po mnenju vlade Mira Cerarja so ključne ukrepe in reforme za trenutno izboljšanje finančnega položaja Slovenije izvedli vladi Janeza Janše (404 dni) in Alenke Bratušek (547 dni). Vlada Mira Cerarja pa v svojih do sedaj 940 dneh, nima za pokazati nič drugega, kot imenovanje Fiskalnega sveta, ki ga ne upošteva in načrtovanje zakona o javnih financah.

Vlada Mira Cerarja torej ni naredila nič konkretnega in to ne glede na to, da ugotavlja, da so strukturne reforme še vedno potrebne.

Ne glede na to, ali ste usmerjeni bolj levo ali bolj desno, in predvsem iz tega vidika ocenjujete delo vlade, iz vladnega dokumenta je jasno, da je vlada Mira Cerarja z naskokom najmanj učinkovita, in tudi sama trenutne pozitivne gospodarske razmere pripisuje ukrepom prejšnjih vlad.

Celoten dokument si lahko prenesete tukej – program stabilnosti – 2017. Glede na to, da gre za prvi osnutek, bo prav zanimivo spremljati, kako se bo le ta spreminjal po potrebah prihajajočih volitev. Ne bi me začudilo, če bi hvaljenje ukrepov prejšnjih dveh vlad enostavno izginilo, namesto tega pa bi prebrali, kako je k fiskalni vzdržnosti obilo pripomoglo načrtovanje Zdravstvene reforme in napoved gradnje 2. tira.