Uvodni pamflet Sobotne priloge “V preostankih humanizma” izpod tipke Janeza Markeša si vsekakor zasluži pozornost. In odgovor. Markeš se posveti zadnjemu dogajanju v slovenskem zdravstvu, v katerem zdravniki čez dva dni napovedujejo zaostritev stavke. Poglejmo konkretne zapise:

“Strahovi, da gre zadnja privatizacija Slovenije na pohod proti zadnjemu velikemu kolaču denarja, na zdravstvo, se kaže kot realna.

…

Nobenega dvoma ni, da k bistvu gospodarskih družb sodi kovanje dobička in dobiček ima sui generis značaj, ki se s socialno enakostjo in zdrav(ljen)jem kot izhodiščno pravico človeka spogleduje podobno kot voda in olje. Kolega Ali Žerdin je v Delovem komentarju celo napisal, da je ideja o kovanja dobička na račun zdravlja ljudi nedostojna. Netransparentnost pri dobavah zdravil in aparatov bi v tem primeru lahko dobila pokritje diskrecijske pravice menedžerja, in kar je danes kaznivo, bi poslej utegnilo biti legitimno.”

Markeš si na vsak način želi predstaviti, da naj bi s spremembami zdravstvenega sistema poslej šlo le še za denar, za razliko od dosedaj, ko gre predvsem za koristi pacientov. Kot da ne bi že leta medije polnila poročila o visokih provizijah dobaviteljev, o mahinacijah pri naročanju in nenazadnje visokih plačah posameznikov. Za denar gre že sedaj. Ker pa si ob tem kolektivno lažemo in zakrivamo oči, tega enostavno ne vidimo. Tisti trenutek, ko  si priznamo da res gre za denar, bodo vsi udeleženi izgubili potrebo po netransparentnem naročanju materiala, da si ob tem pridobijo provizijo, ker bodo svoje lahko dobili tudi skozi dobiček. Ja, dobiček!

Morda je Markeš spregledal, da se je v Sloveniji že brez sistemske reforme zobozdravstvo že skoraj v celoti sprivatiziralo, in ga velik del plačujemo direkt iz žepa. Upal bi si celo oceniti, da si točno na takšen način zobe ureja tudi Markeš (vem pa ne). Pa tudi na drugih področjih zdravstva je zasebne ponudbe veliko. Z evropsko direktivo pa nam je čedalje bolj dostopno tudi zasebno zdravstvo v tujini. Lahko si še naprej zatiskamo oči ali pa spregledamo in si priznamo, da sprememba je potrebna. Ne bom niti trdil niti predlagal popolne privatizacije, ampak brez sistemske reforme, bomo točno to dobili.

Nenazadnje priznanje, da gre za denar, povečuje odgovornost zdravnikov. Nekoga, ki deluje na etični pogon je namreč precej težje obtožiti malomarnosti ali druge napake, kot nekoga, ki dela za denar. Pa zdravniki že sedaj delajo za denar.

“Odpira se torej polje razprave o javnem zdravstvu, tsako v konkretnem kot v ustavnem pomenu besede. Na podlagi negativnih izkušenj iz ideologije ekonomizma se odpira tudi polje preizpraševanja o celotni slovenski tranziciji iz socializma v kapitalizem. Položiti si bo treba roko na srce in si priznati, da je država Slovenija v mnogočem po nemarnem požgala nacionalne energije, ki so bile “prigospodarjene” v času socializma, in da je v skupnem seštevku, ne glede na dosežene supranacionalne integracije, v družbenih zadevah naredila velik korak nazaj.”

Nekoč sem prebral, da svet vidimo takšen, kot je bil, ko so se o njem učile naše učiteljice. Če to parafriziram dobim, da Markeš vidi razvoj družbe tako, kot so ga učile njegove učiteljice. Kar pomeni naslednje družbene dobe: fevdalizem -> kapitalizem -> socializem -> komunizem. Socializem je poudarjen, ker v času njegovega obiskovanja šole (pa tudi mojega) je pač to bil trenutni družbeni sistem, naprednejši od kapitalizma in na pragu nirvane, komunizma – so nas učili.

Danes, četrt stoletja po propadu takratnega družbenega sistema in povratku nazaj v kapitalizem, pa bi Markešu že lahko bilo jasno, da je socializem enostavno bankrotiral. Da je z demokratičnim kapitalizmom lahko tekmoval zgolj v miselnih igrah, v zagotavljanju osnovnih potreb človeka pa nikakor.

“Preostanki socialne države so v tem trenutku tisti preostanki humanizma, ki ji še dajejo upanje. Nespodobna povabila k priključitvi neoliberalnemu ekonomističnemu svetu, ki na globalni ravni že gnije pri živem telesu so sad zastrupljenega telesa,na katerem se sušijo lipovi listi. Naj se to sliši patetično…”

Patetično? Odvisno ali si v Severni Koreji danes ali Jugoslaviji 40 let nazaj? Tam in takrat to ni bila patetika ampak mainstream. Vsem skupaj priporočam, da si to “globalno gnitje pri živem telesu” gredo ogledat na smučanje v Avstrijo, na Švedsko, v Kanado ali Švico. Zgnil je socializem. Morda gnije tudi preostali svet, ampak gnije precej počasneje. Če sploh. Je pa Markeš s prispodobo lipovega lista lepo nadgradil svojo naučeni proces družbenega razvoja, kot neoliberalni napad na nacionalno slovensko identiteto. Hvaljenje nacionalizma in socializma v istem stavku – le kaj bi šlo lahko narobe. Nacionalni socializem je pa ja raj na zemlji. Če ne na zemlji, pa v nebesih, kamor so nacionalni socialisti – nacisti – preko dimnikov krematorijev poslali tudi precejšnje število Slovencev.

Kaj je motiv Markeša za ta slavospev socializmu. Pred časom sem imel z urednikom Mladine, Grego Repovžem, pogovor na temo privatizacije Telekoma. In pred oddajo, morda pa po njej, sva na kratko spregovorila. In njegov ključni argument je v resnici, da si želi imeti takšne storitve pri Telekomu, kot jih ima sedaj, po tej ceni. Da bi skratka rad obdržal trenutni doseženi status. In to je verjetno tudi Markešev motiv. V trenutnem sistemu si je pridobil pozicijo, ki bi jo enostavno rad obdržal. Tukaj sploh ni važno, kaj bo z drugimi, njemu pač tako ustreza. Pod krinko zavzemanja za skupno dobro, branjenje lastnih interesov. Kako pritlehno običajno.

Na koncu debate bo kazalo izpostaviti še eno spregledano, vendar silno pomembno dejstvo. O tako pomembnih stvareh, kot je ustavno varovana kategorija enakosti v dostopnosti pri zdravstvenih storitvah, pač ne morejo odločati samooklicani strokovnjaki. Povprašati bo treba ljudi.

Res je, v demokraciji šteje mnenje večine. Ampak v svobodnih demokracijah, nesvobodna pa v bistvu ni demokracija, pa ima posameznih svojo voljo, ne glede na odločitev večine. Že danes zdravniki odhajajo v tujino. Z vsakim odhodom zdravnika v recimo Švico, imajo Švicarji boljšo zdravstveno oskrbo in Slovenci slabšega. Vsakim. Brzdanje plač zdravnikom, z demokratično odločeno večino, ki viša razliko med plačilom tukaj in zunaj, pač povečuje verjetnost, da se zdravnica ali zdravnik odloči, brez soglasja večine, da odide.

Ljudstvo se lahko demokratično odloči, da želi najboljše storitve hkrati pa naj bodo zdravniki na plačni uravnilovki, lahko izvoli populista, ki jim bo to obljubil, ampak potrebno je biti hudo naiven, da to res verjameš.

Demokracija, kjer se lisica in volk demokratično odločita, da bo zajec za večerjo, je večinsko sprejemljiva. Bo pa zajec zelo verjetno emigriral. In sledili jim bodo pacienti.

Ta zapis seveda ne pomeni, da je potrebno ugoditi zdravniškim zahtevam po višjih plačah. N I T I _ P O D _ R A Z N O. No, če pomislim, da bi to verjetno pomenilo razsutje sistema, s tem pa možnost da se postavi na novo, ideja niti ni tako napačna. Ampak trenutno še obstaja upanje, da se sistem reformira, ne da bi ga najprej požgali do tal. Za začetek je potrebno maksimalno povečati transparentnost, omogočiti boljšo organiziranje dela s konkurenco pri izvajalcih, vsekakor pustiti javne neprofitne zdravstvene organizacije vendar brez ekskluzive ter postaviti fokus na storitve, ki jih je deležen (potencialni) pacient, ne na sam sistem.

In pod povečanje transparentnosti sodi tudi organizacija dežurstev, ki so namenjene popravkom plače, bolj kot realni potrebi. In, ker se namesto transparentno ustreznega vrednotenja dela, se plače popravljajo z dodatki, imajo potem 16 urne delavnike, po katerem je pa tudi normalen 8 urni delavnik težko kvalitetno opraviti. In smo v začaranem krogu. Zaradi plače se povečuje delovne ure. Kar povečuje utrujenost in nezadovoljstvo. Kar vpliva na kvaliteto in količino dela. Kar povečuje potrebno število ur.