Kdo je pokopal Slovenijo?

Na posebno željo komentiram Mladinin članek z enakim naslovom kot je naslov tega blog zapisa.


Tukaj nimamo kaj, Zakrajšek se je motil. Povzetek omenjenega intervjuja lahko še vedno najdemo na spletni strani Politikis, ki potrjuje Mladinine navedbe, tako da lahko temu kar verjamemo. Ni ne prvi ne zadnji ekonomist, ki se je motil, če bi se potrudili, bi verjento lahko našli tudi ekonomiste iz tistega časa, ki so menili drugače.

Preverimo še zadnjo trditev okoli povečanja izvoz. Članek iz politikisa nosi datum 4.9.2012, se pravi gre verjento za 3 četrtletje leta 2012. SURS pravi, da je izvoz Q3 leta 2012 bil dobrih 32 miljonov nižji, kot Q3 v letu 2011. Zato pa je bilo četrtletje kasneje 20 več. Gledano celotno leto, pa je bilo leta 2012 izvoza za dobrih 61 mio več oziroma v procentih, 0,29%. Karkoli so želeli v Mladini z tistimi 24 mio povedati, mi ni jasno, morda bi pa raje omenili Q1, ko je bil izvoz 2012 višji za kar skoraj 94 mio. Ampak kakorkoli že, verjento so želeli povedati, da je Zakrajšek falil. To je pa res.


V tem delu Mladina v bistvu krivi novinarko RTVSLO, da je neprimerno poročala o stanju v državi. Sedaj imao že dva krivca za povzročeno škodo in ot sta Egon Zakrajšek in Nataša Markovič. Do sedaj ni bil neprimernega ravnanja obtožen še noben politik.

O tem poročilu, ki ga je EIPF d.o.o., iz Ljubljane baje naredil po naročilu imetnikov podrejenih obveznic, ki so bile ob sanaciji bank izbrisane, je bilo že kar nekaj govora. Poročilo ni javno, in na voljo so le izbrani odlomki, ki jih je verjento izbral naročnik, ki na sodišču uveljavlja svoje pravice. Z takšnimi tajnimi poročili imam sam problem. Ista EIPF d.o.o., je izdelala tudi študijo pri prodaji Mercatorja, na osnovi izvlečka katere smo imeli v Državnem zboru tudi sejo odbora. In so jo takrat uporabili za zagovarjanje nasprotovanju prodaje. Sam se z povzetkom nisem zadovoljil in sem zahteval kopijo celotne študije in jo pod grožnjo z 50.000 EUR kazni, če jo dam v javnost, tudi dobil. Lej ga zlomka. Iz vsebine sem vsaj jaz razumel, da izhaja, da je bolje Mercator prodat kot ga obdržat. Da bo tako bolje za kooperante in Mercatorjeve dobavitelje. Skratka, tudi če je študija napisana zelo nepristransko, zaradi naročnika bi pa lahko bila vsaj malo pristranska, se z njo, dokler ni javno dostopna vsebina lahko poljubno manipulira. Ali je avtor dr. Vojko Bolje jo kadarkoli komentiral? Ali pa je zapisal, kar meni, sedaj pa tisti, ki študijo imajo, po potrebi ven vlečejo posamezne kose?

Trditev, da smo NKBM prodali za manj, kot smo dokapitalizirali je na prvi pogled problematična. Ampak v sanacijo bančnega sistema smo šli zato, ker je bilo stanje negativno. Oziroma, ni nujno da negativno, ampak takšno, da je banka za varno poslovanje potrebovala dokapitalizacijo. Vrednost in s tem prodajna cena je seveda odvisna od višine luknje pred dokapitalizacijo in zneskom dokapitalizacije. Če je bila pred tem luknja 1000 miljonov, in smo dokapitalizirali z 870 mio, potem je prodaja za 250 mio super. Če pa luknje sploh ni bilo, in je le manjkal kapital zaradi kapitalske ustreznosti, pa je bila prodaja za 250 mio ena huda lopovščina. Ta zadeva bo prej ali slej končala na sodišču, ker je bilo pač toliko in toliko ljudi in podjetij ob svoje prihranke v obliki podrejenih obveznic in si lahko in si tudi bodo privoščijo stroške teh postopkov. Jaz te vrednosti nisem ocenjeval, in si ne upam ocenjevati ali je bila prodaja po tej ceni super posel ali super lopovščina. Bodo pa nadaljni meseci odgovorili na ta vprašanja v obliki sodb sodišča. Jaz jim vseeno verjamem bolj, kot raznim levim in desnim komentatorjem.

Seveda se ob tem postavlja vprašanje, zakaj se banke ni raje likvidiralo, pa naj minus nosijo varčevalci, podjetja itd….

To, da je ta miljarda in pol za večno izgubljena, pa tudi ni res. Če so bile banke prekapitalizirane, kakor pravijo, potem lahko država višek kapitala vzame iz bank ven. Je pa nevarno, da bodo ta višek kapitala pobrali ven isti, ki so zagrešili že prvo bančno luknjo. Lastnik NLB je še kar isti, privatizacija se odlaga, javne preiskave po Islandskem vzoru pa od nikjer.

Ok, sam spadam med tiste, ki menim, da privatizacija, na kar zgornji odstavek malce dramatično opozarja, ni bila potrebna zaradi zunanjih razlogov ampak notranjih. Če pogledamo strategijo upravljanja državnih naložb, vidimo, da je donos podjeij v državni lasti majhen, 2,89% kar pomeni da je upravljan slabo. Ampak še bolj kot sama nedonosnost je problematičen vpliv, ki ga na ta način dobiva politika. Preko nastavljanja “svojih” v razna podjetja po eni strani povzroča težave tem podjetjem, po drugi pa krepi svoj vpliv ter vpliva na celotno državo. Strankarski kader v podjetju, nato vpliva naprej preko oglaševanja, pri zaposlovanju ostalih strankarskih ljudi itd… Podjetja na ta način postajajo orodje politike, ne pa to kar naj bi bila. Centri ustvarjanja dodatne vrednosti. Posledica takšnega dela pa se potem lepo vidi na podjetjih kot so Adria ali Cimos, katerih vrednost je 0 ali celo negativna, in jih prodamo zgolj zato, da ne bi bilo potrebno v njih vlagati še dodatnega davkoplačevalskega denarja.

Rezanje plač in socialnih pravic pa je bilo potrebno zaradi uravnoteženja proračuna. Zadnjo krizo smo dočakali z komajda uravnoteženim proračunom, v obdobju visoke gospodarske rasti, ko pa je gospodarska aktivnost upadla, so upadli tudi proračunski prihodki, povečali so se socialni izdatki in proračun je postal hudo neuravnotežen. Rezanje plač v javnem sektorju in socialnih pravic je bila namenjena temu.

Tukaj se pogosto pozablja na eno dejstvo. Če imaš miljardo in pol proračunskega primankljaja, to pomeni, da si mora država to miljardo in pol sposoditi (za izplačilo plač, socialnih transferjev, subvencij, investicij,…). Sposoditi si mora od povsem konkretnih pravnih ali fizičnih oseb. In v nekem trenutku, tebi čisto nič ne pomaga, če se sam sebi zdiš hudo lep in primeren za kreditojemalca, če te kot takšnega ne vidijo kreditodajalci. In dejstvo je, da so nas v tistih časih videli kot neprimernega. Kar se je odražalo v obrestni meri. Čisto nič nam ne pomaga, če imajo potencialni kreditodajalci zgrešeno predstavo o našem stanju. Takšno imajo in denarja ne dajo. In, če denar rabiš, jih pač skušaš prepričati. In ponavadi, poleg stanja želijo tudi vedeti, kako boš kredit poplačal. In tako potem zahtevajo, da uravnotežiš proračun in povečaš produktivnost (preko privatizacije). To lahko sprejmeš ali pa tudi ne. Oni pa ti lahko denar dajo, ali pač ne. Zanimiva epizoda v Slovenskem poteku krize je bila, da se nam je v letih 2012 in 2013 popolnoma zaprl evropski kapitalski trg (kar je potem vir za mnenja kot je bilo Zakrajškovo), je pa Šušteršič in nato tudi Čufer uspel dobiti denar na ameriškem trgu. Po hudo visoki obrestni meri. Gledano iz današnjega vidika, ekstremno visoki. Takrat pa sta bili samo dve opciji, bodisi sprejeti tiste obrestne mere ter obljubiti par ukrepov, ali dvigniti roke in v zameno za cenejši denar iz EU pristati na pomoč trojke.

Grčija je šla po poti trojke. Po pravici povedano, se posamezne zahteve, ki jih ima trojka do Grčije tudi meni, ki sem sicer močan zagovornik privatizacije in uravnoteženih javnih financ, zdijo pretirane. Je pa Grčija, za razliko od Slovenije, že pred časom dosegla pozitiven primarni proračunski rezultat, ki ga v minus tlačijo precej visoke obresti dolga. Slovenija na to točko prihaja počasneje, zato pa z manj socialnimi pretresi. Ampak namigovati, da uravnoteženje proračuna takrat ni bilo potrebno, je brezpredmetno. Čisto vseeno je, kaj smo si državljani mislili o tem, pomembno je bilo zgolj to, kaj so si mislili tisti, ki so nam dali denar. In oni so zahtevali reze v proračunske izdatke. Brez tega, denarja ne bi bilo.

Seveda je ob tem pošteno povedati, da tuji kreditorji niso edini možen vir denarja. Dejansko je predsednica vlade Alenka Bratušek, razmišljala tudi o izdaji domačih obveznic, ki bi jih ponudila državljanom. Meni se ta ideja zdi dobra. V bistvu je bolje, da plačuješ obresti lastnim državljanom, kot tujim kreditodajalcem, pa tudi zahtevane donosnosti bi morale biti nižje. Res pa je, da je zelo vprašljivo, ali bi lahko na ta način zbrali recimo 3 miljarde, se pravi dobrih 1500 EUR na državljana. No, zato se verjento takrat za to možnost ni odločila. Meni se je zdela zanimiva, in v bistvu se mi zdi prav, da bi lahko vsak državljan posodil državi po isti ceni, po kateri se zadolžuje sicer.

Še preverba, ali je sloveski BDP v zadnjem desetletju res zrasel za 10%? Res je. BDP 2015 je cirka 10% višji kot 2005. Je pa dejstvo, da je leto 2015 še vedno tako pod letom 2007 kot tudi letom 2008. 10% rast v zadnjem desetletju je tako v veliki meri posledica rasti v letih od 2005 – 2008. Nevem, če bi se s tem ravno hvalil.

Verjento je tukaj mišljena tale novica iz STA z dne 3.10.2013. Lahko se seveda čudimo, kako so si lahko mislili, da je Slovenija v tako slabih razmerah, ampak kot sem že prej napisal, nam to nič kaj ne koristi. Takšna je bila ocena inštitucij in zato so kreditodejalci zahtevali ekstra premije za tveganje, se pravi višjo obrestno mero. Je pa ta novica iz STA zanimiva tudi zaradi povezanih novic.

To je bil očitno čas, ko so se znotraj največje koalicijske stranke dogajali pretresi. Če bi Jankovič zmagal na kongresu, kar je nekako grozilo, bi vlada padla. Bratuškova se je tega zavedala in je igrala odločno. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da je to vse skupaj še vedno pred sanacijo bank in končanimi stresnimi testi, na osnovi katerih je bila izvedena dokapitalizacija. Glede višine luknje je obstajala visoka negotovost, kot tudi okoli tega, ali bo Slovenija to sanacijo zmogla sama, brez pomoči iz evropskih skladov. Na Cipru recimo ni šlo tako gladko. Lahko ne bi šlo tudi v Sloveniji. Kakšna je bila za to verjentost? Nekateri so ocenjevali da velika, drugi da majhna.

V bistvu je to res. Težko je po tem, ko je od odločitve US do glavne etape sanacije bank minilo leto, potem pa še par mesecev, da so se terjatve bank prenesle na DUTB, reči, da ni bilo časa. Vprašanje pa je, ali je bilo to jasno tudi konec leta 2012? In ob tem moramo imeti v mislih, da se je takoj na začetku 2013 zgodil izstop DL iz vlade in potem posledično padec vlade Janeza Janše in imenovanje nove vlade Alenke Bratušek. To je povzročilo zamude v sanaciji. Brez tega, bi verjento procesi stekli hitreje in ta argument ne bi več bil tako “močen”. Nenazadnje se tukaj znova lahko ozremo po Grčiji, ki z vsako zadevo zavlačuje maksimalno kolikor se da. Tam meseci tečejo še počasneje, kot pri nas. In če je lahko Grčija tako zavlačevala, v zadnjem letu so recimo realizirali 15% obljubljenega, bi seveda lahko tudi Slovenija, in lahko odločitev US v tej luči res lahko gledamo kot malce “nenavadno”. Odločitev, ali je Grška pot boljša kot Slovenska pa prepuščam vsakemu zase.

Povezava “kreditnega krča” in dokapitalizacij je medijski konstrukt kritikov bančne sanacije, katerih glavni namen ni, da država ne bi dokapitalizirala bank, ampak da bi le te ostale v državni lasti in bi s tem ohranili vpliv. Kdor je pozorno spremljal ta del mu prav gotovo ni ušlo to, da za “kreditni krč” ni bil vzrok v pomanjkanju sredstev v bankah. Banke so ves čas odgovarjale, da za dobre projekte denar je. In je vedno bil. Problem pa je bil po eni strani neobstoj dobrih projektov še bolj pa bilance podjetij. Če je podjetje visoko zadolženo in ima vse nepremičnine že pod hipoteko, novega kredita pač ne more dobiti. In tega problema nobena dokapitalizacija bank ne more popraviti. Zato je prikazovanje dokapitalizacije kot neuspešno, iz razloga, da se “kreditni krč” ni takoj sprostil, zgrešeno. Je pa pripravno. In tistim, ki niso natančno spremljali tega, se zdi kar logično. Pa ni.

Zahteve evropske komisije so baje nejavne. Jaz jih nisem iskal, in bom temu verjel. Je pa vseeno pogumno nekaj trditi, kar ne moremo dokazati. Ampak ok, predpostavimo, da je res. Z vstopom v EU smo se odrekli delu suverenosti. Vstopili smo v gospodarski prostor s pravili, katera so nam všeč, nekatera tudi ne. Ne slepim se tudi, da so pravila prilagodljiva, in si nekatere države izposlujejo posebne privilegije. Vstopili smo, ker pričakujemo od tega koristi. Nam pa to prinaša tudi omejitve. Takšne so omejitve pri državnih pomočeh gospodarstvu. Lahko se ne strinjamo z tem. Lahko se borimo za spremembe. Ampak to imamo, in dokler smo v EU, moramo to spoštovati. Lahko pa se odločimo za Brexit ali izstop iz Euro cone, ali oboje. Jaz nisem niti za prvo, niti za drugo.

To, da je navedeno v prvem stavku dejstvo, pač ni dejstvo. Največji zagovorniki te teze so izbrisani imetniki podrejenih obveznic. Ki imajo ekonomski interes. Nič narobe, da ga imajo, uveljavljajo ga preko sodišča. Zgodba bo dočakala svoj konec. V Avstriji, so končali z 55% izbrisom. Pri nas se o tem sploh ni pogajalo. Morda se bo pokazalo, da je bila to napaka. Drugi del pa po naslednjem odstavku.

Avtor se tukaj sprašuej kako je lahko ta in kako je lahko oni, v glavnem pa vsi v tujini, si mislil in pisal to in ono. Ampak kakšno vezo ima mnenje “nekega bančnika” Tima Asha iz Standard banke? Zakaj se takšno mnenje zdi Mladini vredno omenjati? Ta dva odstavka mirno lahko prezremo, ker gre za spraševanje zakaj si je ta pa ta to pa to mislil. Pri čemer to niso odločevalci v Sloveniji, niti njihova dejanja nimajo neposrednega vpliva.

“Morda je Slovenija res izgubila dostop do mednarodnih finačnih trgov, morda….” Nič morda, to je dejstvo. No, dejansko finančni trgi delujejo tako, da je to odvisno od cene, ki smo jo pripravljeni plačati. Obrestna mera za Slovenijo se je približala 7% in jo celo presegla. To je meja, ko se nekako reče, da je zadolževanje nemogoče. Ampak to ne pomeni, da se več ne moreš. Sloveniaj bi tudi tedaj se lahko na evropskih tleh zadolžila po 8,9 ali 10% obrestni meri. Špekulantov, ki so pripravljeni posojati po takšni obrestni meri je dovolj. Vprašanje pa je, ali je to smiselno? Po mojem mnenju je že 7% obrestna mera previsoka in je že pri tej obrestni stopnji smiselno razmišljato o finančnih trgih kot zaprtih, in iskati druge vire.

Na srečo ali pa tudi ne, vsi temu niso verjeli. Tako je Šušteršiču uspel vstop na ameriški finančni trg, Čuferju pa nato tajna zadolžitev za mislim da miljardo in pol, s čimer je zagotovil likvidnost in nato ponovna zadolžitev na ameriškem trgu. S tem so se finančmni trgi za Slovenijo znova odprli, ker ko investitorji vidijo, da je nekdo uspel plasirati sredstva neki državi, kjer se zadeve izboljšujejo po dobri obrestni meri (>5%) se seveda tudi njim pocedijo sline, in bi tudi oni.

Pri domačem sklicevanju ali klicanju trijke ter poudarjanju slabih razmer moramo imeti vedno v mislih dva cilja, ki jih ima lahko nastopajoči. Prvi je, da žali s tem povedati da je trenutna vlada nesposobna, in bo zaradi njenega slabega dela prisiljena na pomoč poklicati trojko, ki pa je po grškem zgledu sinonim za troglavega zmaja, ki požge vse, čemur se približa. In drugi razlog je iskanje podpore za spremembe, ker sicer bo prišel troglavi zmaj. In v luči slednjega je za ocenjevat Janševe izjave v času, ko je bil predcednik vlade, in v luči prvega, njegove izjave, ko ni bil več. Pa da ne bo pomote. Janša pri tem ni nič posebnega. Ravno kontra je pa povsem iste argumente uporabljala Alenka Bratušek. Ko smo v državnem zboru sprejemali sklep o privatizaciji 15 podjetij je celotna koalicija, z izjemo mene, tulila da moramo to storiti, sicer pride troglavi zmaj in odnese najlepše device. Jaz sem pa tulil, da moramo to narediti zaradi nas samih. Politično se je bolj modro sklicevati na trojko, ker ljudje lažje razumejo grožnjo hudobnega tujca kot razum domačeha človeka.

Skratka res je, da je janša obakrat “strašil” s trojko in slikal slabe razmere. Ampak še zdaleč, da bi bil s tem kaj posebnega. Popolnoma isto se je dogajalo tudi na drugi strani političnega spektra.

In ja. Janez si je res verjento želel da Alenki ne bi uspelo. Vsaj toliko, kot si je ona, da njemu ne bi uspelo, zato vlaganje referendumskih pobud okoli slabe banke in SDHja. Tistega, kar je potem njena vlada s pridom uporabila. Res žalostno je, da je Janševa vlada sprejela dobre ukrepe, ki jih je nato Bratuškina vlada obdržala, okrepila in dokončno izvedla in so tako skupaj tlakovali uspešno pot iz krize, pa vendar si oboji tega ne upajo priznati, si seči v roke in si čestitati. Dejansko je uspelo s skupnim delom. In izgleda, da je učinkovit recept za reforme, da jih pripravi in sprejem desnica, izvede pa levica.

Noben predsednik vlade ali minister si ne želi, da v njegovem času pride trojka. To bi namreč dejansko pomenilo njegov neuspeh. Sem o tem govoril z tremi bivšimi ministri in vsi so mi zatrdili enako. Tudi, da so se v času pred ministrovanjem spogledovali s prošnjo po zunanji pomoči, ko pa so prevzeli vajeti pa niti za trenutek več. In tu ni razlike med levimi in desnimi.

Na to sem že v prejšnjih odstavkih v glavnem odgovoril. Gre pač za politični boj, ko opozicija vladi očita vse, kar se očitati da. Nič posebnega. Ko je bil na oblasti Janez Janša, je bilo tudi tako vse narobe. Ko je sedaj Miro Cerar pa je tudi vse narobe. Za opozicijo. Najbolj smešno, da je narobe tako za levo, kot za desno opozicijo. To je pač za naš politični sistem dokaj običajno, ni pa lepo. S tem se stinjam.

Mnogi so bili presenečeni. Ja super a ne. Kaj pa, če je resnica malce drugačna? Da je pač Slovenija naredila vse, kar je bilo potrebno in so zato začeli ocenjevati, da je Slovenija na pravi poti? In opravljenega je bilo veliko. ZUJF je korenito posegel v javno porabo. Povečano je bilo kar nekaj davkov, in na koncu še DDV, s čimer se je popravila tudi prihodkovna stran proračuna. Nenazadnje je bil sprejt tudi nepremičninski zakon, ki je bil kasneje razveljavljen. Država je jasno pokazala, da bo banke sanirala, zagotovila je ustrezna sredstva in sprejela tudi neljube ukrepe, kot je izbris podrejencev. Slovenija je jasno pokazala, da lahkos prejma tudi težke odločitve, in jih je pripravljena speljati.

Ob sanaciji bank in vlogi DUTB pa je potrebno povedati še nekaj, kar se zelo redko omenja. Ena od težav sanacije bančnega sistema in s tem financiranja gospodarstva je bilo tudi zelo razpršeno financiranje. V posameznem podjetju so bile prisotne praktično vse banke, se pravi 10 ali več njih. In tako je bila reorganiziranje finaciranja posameznega podjetja v težavah praktično nemogoče. Banke, ki so bile zraven z par procenti so bile pač nezainteresirane za karkoli, tiste večje pa tudi, če so imele dobra zavarovanja. Edini razplet je tako stagnacija podjetja do stečaja. Pa čeprav bi ob dogovoru lahko našli rešitev, v katerem bi tudi banke iztržile več. In to je bil tudi en od razlogov za DUTB, ki je prevzela tudi koordinacijo dolžnikov pri reševanju posameznega podjetja. In s tem poskrbela, da so se začele zadeve premikati naprej.

Seveda je pa na svetu kup plenilcev, ki prežijo na svoj plen. Verjetno je bilo v Luxemburgu in drugje več podjetij, ki so gledale, kako bi sodelovale pri slovenskem plenu. Vprašanje pa je, ali je bilo kaj dejansko narobe. Da se je nekdo pripravljal na ustanavljanje sklada pač ni noben problem.

Vlada Alenke Bratušek bi seveda lahko DUTB ukinila in sanacijo izvedla drugače. SDS se je lahko trudila, kar se je želela truditi, brez skrbi, da je vlada Alenke Bratuček ni poslušala. Je pa res, da je bilo na zahtevo DL v sporazumu o vladi določeno, da DUTB ostane. Z Janezom Šušterščem sem se enkrat pogovarjal o tem, ker je bilo nekako znano, da on ni bil ravno ljubitelj tega pristopa. In mi je pojasnil, da so s svetovalci preučili 4 variante, vsaka ima dobre in slabe lastnosti, in na koncu se je odločil za to. V bistvu je morda celo plus, da je ena politična stran izbrala metodo, druga jo pa izvedla. Ker, če bi recimo vse potekalo pod Janševo vlado, bi bili še precej večji dvomi, kaj vse je nekdo napletel. Tako je bil pa predstavnik vlade Šircelj dokaj kmalu zamenjan z Mavkom. Odgovornost za dogajanje pač nosi takrat aktualna vlada. Za večino časa dela DUTB tako vlada Alenke Bratušek, oziroma sedaj vlada Mira Cerarja. Želeli verjeti ali ne, vlada Janeza Janše ima pri DUTB še najmanj.

Očitek, da je tukaj Janša tudi finančno profitiral pa ne vem, kam bi uvrstil. Ja, Andrej Šircelj je imel kar dobro plačo na DUTB poleg poslanske plače. Ali imajo to v mislih? Ali pa je kaj dobil preko Torbjornovega podjetja? Dve vladi po njegovi sta že bili na DUTB pa tudi KPK in računsko sodišče, pa tega nekako niso pokazali. Kaj ima Mladina torej tukaj v mislih?

O Boletovi študiji in rezanju sociale, sem pa že pisal.

——-

Za konec. Mekina se torej ne more načuditi, kako so lahko posamezni ekonomisti menili to, kar so pač menili, kako so to lahko časopisi, predvsem tuji, povzemali. Malce spominja na tisto zgodbo o Alenki Bratušek in bonitetni agenciji, ko jih je želela tožiti, ker so Sloveniji dali slabo oceno, in potem posledično prideš težje do denarja. Seveda s takšnimi tožbami ne moreš doseči nič. Je že tako, da praktično za vsako mnenje lahko najdeš strokovnjaka, ki ti ga bo potrdil. Dejansko bolj kot menja štejejo dejanja. In tako vlada Janeza Janše kot vlada Alenke Bratušek sta naredili svoje delo, in rezultat je viden. Eni bi si želeli, da bi naredili več in hitreje. Drugi pravijo, da je bilo vse to preveč. Žal ali pa na srečo, nikoli ne bomo vedeli, kaj bi bilo, če bi takrat namesto Janše prišel na čelo vlade Janković. Ali, če Alenka ne bi nadaljevala Janezovega dela, ampak bi enostavno NLB dokapitalizirali in upali, da se vse skupaj lepo izzide.

Članek Mladine ni ponudil nič novega, razen potrditve dejstva, da je po bitki vsak lahko general. In Borut Mekina je dokazal, da je on super general. Po bitki.

——

Dejmo še pogledat, pa še, kaj so pisali drugi v času Janševe in Bratuškine vlade, se pravi v letu 2012 in 2013.

JožeP. Damijan je septembra 2014 menil, da je gospodarska rast “naključna”. Hm, Mladina pa meni, da je Zakrajšek, ker leta 2012 še ni vedel, da smo že na poti ven iz krize, storil veliko napako.

—–

Jože P. Damijan, oktober 2012 – Jože P Damijan podprl ukrep Janševe vlade. Kako se vam po tem odstavku zdi tisto Mladinino robantenje okoli kreditnega krča in dokapitalizacije. dve do štiri leta so potrebna, je takrat napovedal JPD. Pa tudi, da so problem bilance podjetij.

—–

Jože P. Damijan, Julij, 2012. Preveč postopna privatizacija je bila napaka.

—–

Stanislav Kovač, junij 2012 – opozarja na skrb vzbujajoče stanje. Tudi on širi bančno paniko?

——

Jože Mencinger, junij, 2012 – pomirjanje ali netenje panike, če napoveduješ, da bodo države padale ena za drugo?

—–