Berem v današnjem Delu, da se je “Evropska unija za las izognila osramotitvi“, ker sta Kitajska im ZDA že ratificirali sporazum, Evropska unija, “ki se ponaša kot vodilna sila v boju proti podnebnim spremembam” pa še ne. Sporazum po evropskih pravilih morajo namreč ratificirati vse članice, kar pa pač traja. In sedaj so se ministri članic dogovorili, da bo zadoščala potrditev evropskega parlamenta.

Ok, sporazum je verjetno čisto vredu. Ampak v nobenem primeru pa to, da bi bila EU “osramočena” ne odtehta suspenza demokracije. Še toliko bolj ne, ker demokracija v osnovi nivsebinska ampak procesna. Demokracija ne zagotavlja dobrih odločitev, njeno bistvo je, da se odločitve sprejemajo po transparentni poti, z dovolj varovalkami, da na koncu ponavadi res pride do boljših odločitev, kot bi recimo v primeru avtoritarnega sistema.

Ja, morda bi bila EU osramočena, če v Marakešu, na naslednji podnebni konferenci, sporazuma še ne bi podpisali. Ampak kdo pa je ta EU, ki bi bila osramočena? Jaz prav gotovo ne. Morda bi bila osramočena ministrica Majcnova (ali kdorkoli od naših je že odgovoren za to področje), v tem primeru naj pač pošlje tja državnega sekretarja. No, v bistvu bi bilo čisto prav, če bi jo bilo sram, ker pač ni poskrbela, da bi bila ratifikacija pravočasna. Skratka zato, ker bi se par EU pomembnežev v Marakešu počutilo “osramočeno”, in to povsem opravičeno, se je šla pot ratifikacije spreminjat. Tako se z demokracijo ne dela.

In za veliki finale, naj bi kasneje vseeno sporazum ratificirali še v nacionalnih parlamentih. Po tem, ko bo že ratificiran s strani EU in bo dejansko že veljal in zavezoval vse članice. Ok, pravniki vedo, da tako to ne gre, zato so si pač izmislili še par detajlov, tako da formalno sporazum sicer ne velja za tiste, ki še niso ratificirali, morajo pa ostali prevzeti njihov delež. In sedaj, če neka Poljska ne ratificira, bo to udarilo druge članice, ki bodo Poljski seveda to vrnile kje drugje, pa se bo vse poglihalo.

Ampak ratifikacija nečesa, kar je že ratificirano in velja ni nič drugega kot norčevanje iz nacionalnih parlamentov. Potem je bolje, da se jih ukine, ali se jim bistveno okrni pristojnosti, in Evropski parlament dejansko postane kaj več kot debatni krožek. Jaz sem za. Ampak dokler so pravila igre drugačna, naj se igra po pravilih.

Seveda pa tukaj ne moremo mimo tega da pomislimo, če se kaj podobnega dogaja tudi pri drugih, morda bolj pomembnih dokumentih kot sta TTIP in CETA. Da so tudi tam ratifikacije v nacionalnih parlamentih zgolj formalnost. Pa da bo jasno. Osebno močno podpiram dogovarjanje okoli sporazumih kot sta TTIP in CETA. Kajti tisti trenutek, ko se nehamo pogovarjat se začne vojna. Nič ni narobe to, da so pogajanja bolj ali manj tajna, ampak končni del, ratifikacija, pa mora biti resen ne le nujna formalnost.

Evropska unija lahko obstaja le kot demokratična tvorba. Politično mešetarjenje, kot je v tem primeru, čeprav z najboljšimi nameni, je pa pot v smer Evrope, ki je pripeljala do prve in druge svetovne vojne. Ne bi bilo prvič, da bi arogantni samovšečneži, ki jih je strah “osramotitve” svojo lepo zunanjost reševali z pravno kuliso. Ampak nič bat, gnila notranjost prej ali slej udari na plan. Žal bo umazala vse nas.