Na posebno željo komentiram Mladinin članek z enakim naslovom kot je naslov tega blog zapisa.
—
Tukaj nimamo kaj, Zakrajšek se je motil. Povzetek omenjenega intervjuja lahko še vedno najdemo na spletni strani Politikis, ki potrjuje Mladinine navedbe, tako da lahko temu kar verjamemo. Ni ne prvi ne zadnji ekonomist, ki se je motil, če bi se potrudili, bi verjento lahko našli tudi ekonomiste iz tistega časa, ki so menili drugače.
Danes je bil Cimos prodan italijanskemu finančnemu skladu. Prodan za 100.000 EUR. Za ceno boljšega avtomobila, zato temu težko rečemo prodaja ampak je to bolj darovanje. Na prvi pogled je to sicer čudno, ampak pri zadolženih podjetjih je vrednost lahko 0 (nič!) ali celo negativna. No, pred kratkim smo že imeli takšen primer, ko je bilo recimo potrebno podjetje najprej dokapitalizirati, da ga je potem kupec kupil za nižjo ceno od zneska dokapitalizacije. To sta bili recimo banka NKBM in Adria Airways.
Za takšno prodajo je potreben pogum. Zelo težko je to namreč razložiti volilcem, in izjemno enostavno problematizirati. Zato si za to potezo vlada zasluži čestitke za razumno odločitev in pogum. Vlada si teh zaslug seveda ne bo pripisala, pa bi si jih lahko. DUTB in SDH sta namreč neodvisna od vlade le, kadar le te to paše. Sklep vlade št. 47600-3/2016/4 z dne 28.1.2016 lepo pokaže kako vlada lahko ukazuje DUTB in SDH. Ampak v primeru Cimosa niti ni važno, ali je vlada kaj ukazala ali ne, zasluži si pohvalo.
Zanimivo debato (ki to ni) so imeli v Amsterdamu med nobelovim nagrajencem, Josephom Stiglitzem, američanom in finančnim ministrom Jeroenom Dijsselbloemom, nizozemec, socialni demokrat. Stereotipni pogled na američane je, da so prijazni, da pa se pod masko prijaznosti skriva praznina. Da gre v vsem skupaj predvsem za neko površinsko prijaznost, ko te vprašajo kako si, v bistvu jih pa to sploh ne zanima. No, nekako tako površinsko gleda nobelov nagrajenec na stanje v Evropi, kar mu sogovornik večkrat tudi spretno navrže, seveda pa ostane v mejah evropske vljudnosti. Videa je za slabi dve uri, ampak, če vas takšne debate zanimajo, vreden ogleda.
Berem v današnjem Delu, da se je “Evropska unija za las izognila osramotitvi“, ker sta Kitajska im ZDA že ratificirali sporazum, Evropska unija, “ki se ponaša kot vodilna sila v boju proti podnebnim spremembam” pa še ne. Sporazum po evropskih pravilih morajo namreč ratificirati vse članice, kar pa pač traja. In sedaj so se ministri članic dogovorili, da bo zadoščala potrditev evropskega parlamenta.
