Ob primeru Norme Korošec, sem malce obudil spomine na moje televizijske pa tudi ostale nastope. Ne veste kdo je Norma Korošec? Malce naličena blondinka, ki se je v oddaji o referendumu postavila na stran proti, in jo je nasprotna stran porabila za smešenje in zaničevanje. Sicer ne vem točno zakaj, ampak verjetno zaradi malce bolj lesenega nastopa in par čudnih “fac”. Ampak lahko je komentirati iz kavča, kakšni debili se kažejo na TVju, težje pa je kaj konkretnega narediti.

Sam v bistvu z nastopanjem nisem imel nikoli problemov. Že v osnovni šoli sem rad nastopal in oder mi ni nikoli predstavljal problema. Tudi v službi sem imel za sabo kar nekaj predstavitev in nastopov. Kot predavatelj ali “prodajalec”.

Ampak, ko sem v državnem zboru za govornico prebral prvo stališče lahko mirno priznam, da 3 sekunde po tem ko sem zapustil govornico, nisem vedel več kaj sem prebral. Toliko adrenalina je bilo v meni. Vseeno je nastop v DZju nekaj posebnega. Prvič. Potem se pač navadiš. Eni hitreje, drugi nikoli. Tukaj je treba izpostaviti SDS. Ne vem kakšno šolo imajo, ampak praktično brez izjeme nastopajo zelo dobro.

Ok, to je bilo v državnem zboru. Na televizijo pa so me spravili že prvi teden, ko sem postal poslanec. In ja, tudi tam je bila prisotna trema. In sem čisto zavestno se odločil, da bom prvič bolj kratek in zadržan. Enostavno zato, ker ne veš kaj lahko pričakuješ. Kako boš odreagiral. Kako boš izpadel.

No, po par nastopih, pa ti potem to postane rutina, in je precej večja nevarnost kot to, kako boš ne pokazal treme to, ali si se sploh ustrezno vsebinsko pripravil. Razen, če ti je pač čisto vseeno če trosiš bučke. Ampak vseeno te en nastop na TVju tipično izmozga kar za cel šiht.

Seveda je par nasvetov, ki pomagajo:

• Bodi čim bolj na miru. Vsak gib kamera potencira. Nič ne škodi uporabljati rok, samo vseeno ni treba simulirati mlinov na veter. Ko nisi v kadru, se obnašaj, kot da si. Samo kratek pritisk gumba režiserja, in že si v kadru.
• Pavza, ko zbiraš misli, se ti zdi kot cele počitnice, dejansko pa se na ekranu skorajda ne opazi. Vzemi si čas. Bolje je govoriti počasi in razločno, kot hitro. Pa čeprav se ti zdi, da ti bo zmanjkalo časa. Ne bo ti ga.
• Govori voditelju, ker je manjša verjetnost, da se boš preveč gibal.

Sam sem imel vedno probleme z očmi. Ostalo sem komot kontroliral. Enostavno so mi begale navzgor, ko se razmišljal. Na ekranu to izpade kot da si zmišljujem. No, med razmišljati in zmišljevati si verjento res ni hude razlike v možganih, je pa hudo velika vsebinska. Pa lahko bi govoril počasneje.

Vsak, ki zbere pogum in gre pred kamero povedati svoje mnenje, je vreden spoštovanja. Da mu prvič ne rata odlično, mu ne moremo šteti kot slabost. In ja, vedno je enostavno gledati kako delajo drugi. Naredite sedaj vajo, in si posnemite svoje stališče o jutrišnem referendumu. Link pa prilimajte spodaj v komentarje. Precej težje je, kot si mislite. Zato kapo dol Normi, pa čeprav bom sam jutri glasoval drugače, kot ona.