Mostogradja v politiki

Na Hrvaškem so na volitvah dobili podobno situacijo kot je bila na predzadnjih volitvah v Sloveniji. Dva pola vmes pa stranka, manjša od obeh glavnih na polih. Na Hrvaškem je to Most v Sloveniji je to bila Državljanska Lista. Na prvi pogled je to sanjski razplet za “sredinsko” stranko, ker ji v bistvu daje možnost izbiranja. Njena pozicija močno presega dejanski rezultat. Vendar takšan pozicija v praksi nikakor ni nekaj, česar se bi stranka lahko veselila.

Takšna stranka je namreč hitro proglašena kot tisti, ki se mora odločiti. In, če se ne, je hitro razglašena za neodločno, za stranko, ki noče in ne zmore prevzeti odgovornosti. In bo tako v primeru ponovitve volitev težko močnejša. Če pa sprejme to breme odgovornosti, in izbere eno stran (to je recimo naredila DL) pa zaradi svoje majhnosti potem nima tolikšnega vpliva, da bi lahko dejansko vladno politiko peljala v svojo smer, kar vodi v razočaranje njenih volilcev.

Kot rešitev se nam hitro ponudi opcija, da sredinec izbere pol, hkrati pa si izpogaja precej večjo moč, kot mu gre glede na rezultate. Kar pa pomeni konflikt s svojim koalicijskim partnerjem že v samem začetku. To, da imaš ob recimo 3x slabšem volilnem rezultatu enako število ministrov, bo kdorkoli težko prenesel. Pa, če bi slučajno sprejel, bi vedno znova na tej točki nastajali problemi. Še večji problem pa bi nastal, če bi manjša stranka to ponudila sama, ker potem bi mediji iz tega naredili veliko afero, kako arogantni so – kako si želijo odrezati veliko večji kos pogače, kot jim pripada.

V seriji političnega preigravanja, bi hitro lahko prišli do ideje, da sredinc vlado sicer pomaga izvoliti, da je državotvoren, potem pa se pri vsaki posamezni zadevi odloča, ali podpre ali ne. V teoriji lepo, v praksi pa bi bil hitro prikazan kot nekdo, ki enkrat podpre, drugič ne, da skratka ne ve, ali bi levo ali desno. Takšne zgodbe imajo mediji radi. In jih z veseljem potencirajo. In so dovolj enostavne da večina volilcev razume, da je nekdo neodločen. Čeprav v resnici sploh ni, le da vidi svet malce bolj raznobarvno kot monokromatsko – belo ali črno. Ali rdeče ali črno. Kakor želite.

V bistvu je v takšni poziciji verjetno najboljša strategija neprenehnega ponavljanja, da je odgovornost na strankah, ki so zmagale, ki so dobile več glasov. Predvsem pa biti čimbolj “low profile”. Čim bolj tiho. Je pa to težko. V politko se ljudje pač ne spuščajo, ker bi želeli biti tiho. In je težko biti tiho, pa naj bo to še tako koristno. Sploh, ker je v ozadju ves čas en dvom, da, če si tiho, si nepomemben, in te ljudje ne bodo volili.

DL se ni imel od nikogar učiti. No, četudi se bi imel, za učenje nekako ni bilo prave pripravljenosti. Most, če je pameten, se je tudi na primeru DLja lahko marsikaj naučil. Vprašanje pa je, če bo zdržal. Konec koncev so poslanci nato posamezniki, ljudje s svojimi idejami, strahovi in željami. In v grožnji novih volitev, kjer morda ne boš več izvoljen, začnejo ljudje funkcionirati drugače. Tudi manj razumno.

Na prvi pogled sanjski rezultat je lahko tudi nočna mora.