A si predstavljate, da se kakšen, malce manj sexy, neoliberalec začne pritoževati, da ni fer, ker se ženske (in moški) nadpovprečno zanimajo za bolj sexy socialiste, recimo Varoufakisa, Damijana, Mesca ali Ciprasa in je tako zanimanje zanj podpovprečno? Verjetno bi ga malce čudno pogledali ter ga poslali v fitness, k frizerju, stilistu in v knjižnico po bonton. Ko pa se investitorji v času krize bolj zanimajo za bolj sexy Nemčijo in ne bolj ležerne južne države, s tem pa se lahko Nemčija ceneje zadolžuje, pa je to namesto z nasveti naj se spravijo v red, pospremljeno z komentarji o “vojnem dobičkarjenju“.
Namreč tako to dejstvo, da je Nemčija za investitorje bolj zanimiva, označuje Jože. P. Damijan pri čemer povzema analizo IWH (Dany, Gropp & von Schweinitz, avgust 2015). Takšno razmišljanje, čeprav tehnično povsem pravilno, je hudo problematično, saj nekako namiguje na to, da če ima Nemčija od krize koristi, ji je kriza v interesu. Sicer pa ideje, da se ghre Nemčija v bistvu finančno vojno, da kar ni zasedla z vojsko bo z bančniki ipd… niso nič posebnega.
Najmanj kar se ob tem pozablja je, zakaj in kako je Nemčija iz statusa evrskega bolnika (ne tako hudo dolgo nazaj) prešla v status enega najvarnejših posojilojemalcev. In kakšne stroške je za to plačala. Tega v analizah ne boste našli. Ampak Nemčija je odšla v telovadnico in k frizerju in se uredila. Ni bila zadovoljna s svojim stanjem, sprejela je marsikatero, sploh za socialiste težko, reformo in se spravila v red.
In je sedaj pod kritiko bolj ležernih, da kaj se pa gre. Da ni fer, da jo investitorji gledajo kot bolj sexy za njihov denar.
Seveda Nemčiji ustreza, da jo investitorji vidijo kot varen pristan za svoje naložbe. Ampak ali je to kaj narobe? Ali je narobe, če delaš tako dobro, da ti drugi zavidajo. To malce spominja na tisto tarnjanje da je nemčija preveč produktivna. Da bi morala znižati produktivnost. To se da sicer na več načinov. Da povišaš plače, ali pa da znižaš učinkovitost dela. Drugo je neumnost. Zakaj bi delal slabše kot lahko. Povišanje plač, pa bi morda pri nemški miselnosti povzročilo drugačen efekt od želenega. Morda bi se nemški delavci, zaradi višje plače, čutili delati še več in še bolje. In bi se tako produktivnost še povečala. Da pa bi namesto tarnjanja nad visoko nemško produktivnostjo raje potarnali nad lastno nizko, in raje pogledali kako le to izboljšati, je pa očitno prenaporno. Sicer pa, če povišajo plače ali znižajo delovni čas, ali ne bi tudi to bilo na udaru kritikov iz tujine, da kaj se pa gredo, da sedaj bodo pa to isto še pri njih zahtevali delavci.
Pozablja se ob tem, da zaradi umika investitorjev v Nemčijo, so tam obresti nizke. Kar pomeni, da imajo tamkajšnji investitorji precej bolj zahtevno delo, kot bi ga imeli sicer, če bi lahko svoj denar investirali v varne državne papirje po 3% na leto. Tega ni več. In to marsikateremu investitorju povzroča sive lase in je jezen na nemško državo. V njegovih očeh namreč ni fer, da cel svet vidi, kako so nemci sexy. On bi raje, da bi sam on to videl. Marsikatera finančna inštitucija mora zaradi tega svoj denar že plasirati po nični obrestni meri ali celo negativni.
Da ne bo pomote. Analiza IWH je čisto ok. In prav je, da izračunajo takšne podatke. In tudi nič ni narobe, če potem kdo poiskusi to tudi uporabiti pri kakšnih pogajanjih. Ampak, če se zadovoljilš le z tem, da je Nemčija profitirala, hkrati pa ne pogledaš kako se je spravila v takšno stanje, potem si pač ostal na nivoju kandidatke za miss sveta, ki pravi, da vsem želi mir na svetu, in je nihče niti ne vpraša kako slučajno si pa ona predstavlja rešitev tega problema.
Takšne analize bi nam morale biti spodbuda, da pogledamo kako je Nemčiji to uspelo, in kaj lahko sami naredimo za to, da bomo tudi sami postali sexy za investitorje. Pričakovati, da bo nemčija prenehala obiskovati fitness in frizerja zato, ker smo mi leni, pač ni realno. In je predvsem naša odločitev ali bomo leni tudi ostali in se nato zadovoljili z investitorskimi ostanki, ali pač ne.