O zdravstvenem sistemu v ZDA vemo vse. Vse kar je potrebno. In to je to, da tako, kot je tam, pri nas nočemo. Pika.

Kako je pa v resnici?

Žal sem imel to srečo, da sem se na popotovanju po zahodu ZDA, ob ogledu Antelope canyona, spotaknil, ostalo pa je naredila gravitacija. Ker je bila podlaga dokaj mehka (mivka) je fotoaparat padec kar dobro prenesel, koleno je dobilo manjše odrgnine, gležen pa nek čuden položaj, ki je povzročil določene fiziološke spremembe, ki so vodile v preobremenitev posameznih delov in posledično povzročile otekline in bolečine.

Skratka do avta sem odšepal, ameriški avtomobili so kar praktični, saj je dovolj desna noga, tako da je lahko zvit gležen lepo počival ob hlajenju, ki ga je zagotavljala klima. Glede na vse skupaj, sem se odločil, da počakam čez noč, pa da vidim v katero smer se bo vse skupaj razvilo.

No, razvilo se je v smer otekline in bolečine ob dotiku tal. Zato sem se odločil za obisk Emergency Rooma v bližnji bolnišnici v kraju Monticello, UT. Za kraj z cirka 2000 prebivalci in brez odprte restavracije po 20:00 zvečer, je imel kar spodobno bolnico.

Bilo je ravno na praznik 4th July, kar je verjento že tako zaspano mesto še dodatno uspavalo, tako da v bolnici ni bilo neke gužve, no v bistvu je bilo približno toliko živahno, kot je sicer povprečje v okolici 100 km. Se pravi dolgčas. Sprejela me je sestra, ki bi skorajda bolj potrebovala pomoč kot jaz. S svojo težo in starostjo je bila namreč precej manj mobilna, kot jaz na eni nogi. Dala mi je za prebrat in podpisat izjavo, da sem seznanjen, da oni nujno nimajo prisotnega zdravnika, ki pa pride na klic najkasneje v pol ure. No, hkrati pa mi je povedala, da je zdravnik že prisoten. Nato me je pospremila v dobro opremljen ER (emergency room) kjer sem na postelji počakal na nadaljno obravnavo. No, in po njihovem standardnem postopku, so mi izmerili temperaturo, pritisk, srčni utrip in nasičenost krvi s kisikom.

Potem so me pa čist po slovensko pustili čakati dobro uro. Ali še malce več. Za razliko od slovenske urgence pa sem to počel v ER in ne na hodniku, kot je navada pri nas.

Potem je prišla rentgenska tehnica in sva šla na slikanje gležnja. Nato pa se je po cirka pol ure prikazal še zdravnik, povedal da na rentgenskih slika ni videti nič resnega, malce me je pretipal, poivedel kaj boli in kaj ne, ter povedal da ni nič resnega, da dobim opornico in da bo po dveh tednih nekako ok. No, vmes je še ena administratorka prišla po podatke o kreditni kartici.

Dobil sem opornico za nogo, bergle, povprašali so me, če želim kaj proti bolečinam, kar sem zavrnil, ponovili meritve življenskih funkcij, mi dali odpustnico in sem šel.

Povedali so mi tudi, da bo račun prišel po pošti in da me bodo v vsakem primeru, preden bodo obremenili mojo kartico, me poklicali po telefonu.

Račun je prišel po cirka 3 tednih. 1300 USD in drobiž. Opornica in bergle 100$, x-ray 305$, ER 790$ in PRO FEE/ER 125$.

Ali je to velik ali ne, je težko presojati, ker smo pri nas itak navajeni, da je vse zastonj. Vsekakor je to znesek primerljiv z letalsko karto, kar v bistvu pomeni, da, če si lahko privoščiš pot tja, si lahko privoščiš tudi nogo zviti. Seveda bi operacija na odprtem srcu bila precej dražja. Ampak ta bi bila precej dražja tudi pri nas.

No pa še to. Plačilni rok je 90 dni. In če plačam v tem roku, dobim 10% popusta.

Suma sumarum. Bogu za hrbtom (to ta kraj dejansko je) je bil na voljo zelo dobro opremljen ER, in v krogu par deset milj je bil še kakšen (sem najprej mislil iti v drugega, ki pa ima stalno prisotnost zdravnika). Nihče se ni sekiral ali bom lahko plačal ali ne, niti niso po tem spraševali. Nič niso komplicirali. Dobil sem se kar sem rabil in samo to. Vse je potekalo gladko, čakalna doba ni bila ravno kratka, res pa je bil praznik.

Sem pa potem, že doma, se malce informiral in med drugim zasledil tudi vprašanje, ali lahko dobiš oceno stroškov zdravljenja, preden greš v ER. In je odgovor da ne. Ker je bilo v okviru Obamacare sprejeto tudi pravilo, da je potrebno na urgenci paciente obravnavati glede na nujnost in čas prihoda. Prej prideš, prej te obdelajo v primeru enke stopnje ogroženosti, sicer pa imajo prednost bolj ogroženi. In dokler nisi stabiliziran, kar pa lahko oceni samo zdravnik, te sploh ne smejo vprašati glede zavarovanja oz. zmožnosti plačila. In, ker se v ameriki pravil resno držijo, se z denarjem pač do ocene zdravnika da si ok, ne ukvarjajo. In zato ti tudi predvidene ocene stroškov nemorejo povedati. Ker se o tem takrat pač ne debatira.

Seveda pa imaš možnost, da v neurgentnih primerih, če sam tako oceniš, pač ne greš na ER ampak k normalnemu zdravniku. Tam je pa obravnava potem drugačna, ne zapade pod ta del Obamacare-a, in tam ti verjento lahko izstavijo tudi predračun, če želiš. Ali pa greš drugam. Saj ni urgentno.

Sem se kasneje o tem pogovarjal s slovencem, ki živi v ZDA in je kar pojamral nad njihovim zdravstvom, predvsem kar se tiče cene zavarovanja. In da brez zavarovanja v bistvu ni za živet, ker komot bankrotiraš. On plačuje zdravstveno zavarovanje preko njihove delavske zbornice in sicer $12 na uro. Pri 172 urah mesečno, znese to $2064/mesec. Veliko. Pokriva pa to celo družino, ne vem pa točno kaj vse še. Glede na to, da gre za gradbeništvo verjetno pokriva tudi poškodbe pri delu, s tem povezane invalidnosti ipd…

Skratka. Servis imajo dober. In očitno drag. Zato pa ti olje v avtu zamenjajo za $20 (z oljem in filtrom). Kar pa pri nas pride 5x več.

Tule sem se “polomil” – Antelope Canyon.

PS: Lepe slike. Ste že pozabili na zdravstvo in stroške :-))

PPS: Seveda sem bil turistično zavarovan, tako da bo to krila zavarovalnica. Ampak tudi, če ne bi, ne bi to povzročilo prav hude življenske travme. Jasno da jurja ni ravno prijetno plačat, ampak pasji znanci tukaj v bližini so v zadnjih par mesecih za veterinarja dali par jurjev, in verjamem, da jim to tudi ni bilo prijetno.

PPPS: Za kakšno vukojebino gre, pa lahko videti po pokritju z GSM signalom SIM kartice, ki sem jo imel (readysim), ki, če prav vem, uporablja t-mobile omrežje. Skratka, signala ni bilo. Pa tudi na poti do tja, od Page-a to Moab-a ne. Še dobro, da ni bilo kakšne resnejše poškodbe.