Ključ reform, pa naj bo grških ali slovenskih je spraviti državo v pozitivno bilanco (vsaj v dobrih časih). Da ne porabiš več, kot zbereš, gledano iz vidika vlade oz. proračuna. Da ne porabiš več kot ustvariš, gledano iz vidika države. Seveda ima vlada problem tudi, če porabi več kot zbere, pa čeprav se v državi več ustvari kot porabi. Ampak je ta problem manjši, saj se potem država lahko zadolžuje doma, kar je precej bolj obvladljivo kot, če se v tujini. Ok, z nadnacionalnimi valutami razlika ni več tako velika, je pa vseeno.

Če pa je država negativna po obeh vidikih, je pa večji problem. In zgolj uravnoteženje proračuna ne zadošča. Potrebno je prestrukturirati tako ustvarjanje, kot porabo. No, zato se temu tudi reče “strukturne reforme”.

In tukaj je velik primanjkljaj tako v grški, kot tudi slovenski zgodbi. Pri nižanju stroškov, pa naj se sliši še tako smešno, ker v resnici smo tudi v tem zelo počasni v primerjavi z kakšno drugo državo, smo še vedno hitrejši, kot pri strukturnih reformah. Še najbližje temu, kar bi lahko označili za strukturno reformo je proces privatizacije in sanacija bančnega sistema. Marsikdo tega sploh ne vidi kot strukturna reforma, ampak je točno to. Z tem, da podjetja dobijo nove, odgovornejše lastnike, ki lahko izvedejo tudi ustrezna kapitalska vlaganja, se pričakuje višjo produktivnost in s tem več ustvarjenega. Morda še pomembnejši pa je vidik, da tuji lastniki, ki preko kakšnega prevzema spoznajo realno poslovno okolje Slovenije, lahko pritegnejo ali pač odslovijo, še kakšnega svojega sodržavljana.

Seveda bi lahko enake spremembe delali tudi domači lastniki. vendar je problem v tem, da iz minulega poslovanja se v Sloveniji enostavno ni akumuliralo dovolj kapitala, da bi to lahko naredili sami, in zato se podjetja v večini prodajajo tujcem.

Za ustvarjanje nove vrednosti je tipično potrebno dvoje. Človeško delo in kapital. In človek lahko z več kapitala ustvari več, in čeprav del ustvarjenega dobi lastnik kapitala, še vedno človeku ostane več, za njegovo delo. Primerjajte samo obdelovanje njive z malo kapitala, se pravi štiharco in motiko, v primerjavi z obdelavo z več kapitala, se pravi traktorjem in kombanjem. Ali pa šivanje čevljev z malo kapitala (=iglo in sukancem) in več kapitala (=šivalni stroj). Kapital je, v nasprotju z klasičnim marksističnim naukom, delavčev zaveznik, ne sovražnik. Tudi, če si lastnik prisvoji VSO dodano vrednost zaradi več uporabljenega kapitala, je delavec še vedno na boljšem. Za delavca namreč ni enako, če za isto plačo suka motiko ali pa traktorjev volan. Če pa si bi kapitalist želel prisvojiti še večji delež, kot je doprinos kapitala, potem pa pač ne bo dobil delavca za stroj, ker bo ta raje delal z manj kapitala.

Brez kapitala, smo obsojeni na družbo motik in lopat. In, če domačega kapitala ni, ker smo ga zafrčkali (TEŠ6 in podobne štorije) potem je pač potrebno pridobiti kapital drugje. In smo ponovno pri strukturnih reformah, ki so potrebne, da bomo zanimivi za kapital. Pa tu ne gre zgolj za davke, to je najlažji del. Za posel je pomembno ustrezno poslovno okolje. Pravni sistem. Kako hitro se rešuje spore in, če slučajno posel pač ne gre, stečaje. In v tem sta Slovenija in Grčija približno enako zanič.

Seveda se lepo sliši, da naj se država zadolži in vloži kapital v nova delovna mesta. Koliko jih je tako ustvarila v zadnjih 20 letih? Koliko od teh delovnih mest, prinaša dodatno in koliko vrednosti? In koliko let še rabimo, da bomo to razumeli?

Pa ko smo ravno že pri kapitalu. Če ste bili pozorni, ste ob novicah o Podravkinem prevzemu žita in Agrokorjevem Mercatorja, ter o vzponu reškega pristanišča v primerjavi z Luko Koper opazili, da hrvaška podjetja s pridom uporabljajo kapital, ki se je nabral v hrvaških pokojninskih skladih. Pokojninska reforma ni pomembna zgolj za uravnoteženje proračuna in zato, da bo pokojninski sistem zdržen v prihodnje. Lahko pomeni tudi reseno strukturno spremembo, ki zagotavlja “bolj domač” kapital, kar se marsikomu zdi pomembno. Ampak paradoksalno – ravno največji zagovorniki domačega kapitala, so hkrati tudi največji zagovorniki “pay-as-you-go” pokojninskega sistema in sovražniki individualnega pokojninskega varčevanja, tki. drugega stebra. In potem jamrajo, ker domačega kapitala ni, in lahko le ta pride zgolj iz tujine.

Grška zgodba nam daje jasno vedeti, da “trojke” oziroma investitorjev v bistvu ne briga nič kaj drugega, kot to, da bodo posojen denar dobili nazaj. Lahko se nam to zdi nemoralno, ampak nam to nič kaj ne pomaga. Zato, da ne bi prišli v enako situacijo kot so grki, je potrebno izvesti strukturne reforme. Konkretno:

• delujoča pravna država, kjer bomo po času reševanja sporov in stečajen, ne na repu, ampak v prvi tretjini EU,
• privatizacija ne-strateških naložb,
• pokojninski sistem, ki bo drugi steber naredil zanimiv in atraktiven,
• davčna reforma, ki bo razbremenila delo in odprla pot višjim plačam.

Saj je lepo, da se država trudi pomagat tistim najbolj pomoči potrebnim. Ampak morda bi vseeno bilo bolje, da bi poleg socialne pomoči, delavcem omogočili delo z traktorji in ne motikami (pa ne jemat dobesedno, ker v bistvu imamo v Sloveniji še preveč traktorjev). Bo potrebno manj socialne pomoči.