Grška tragedija
Grški premier Tsipras je v petek nagovoril parlament (uradni angleški prevod). Čeprav je bil govor v grščini, se ga splača pogledati predvsem zaradi neverbalne komunikacije. Da ne omenjam navdušeno ploskanje ministrov. Ok, razumem, da huronsko ploskajo gledalci, za poslance že malce manj. Ko pa prav navijaško ploskajo ministri, pa pride zavedanje, da gre tukaj za nek drugi svet, kjer je vse videno in povedano potrebno gledati skozi to optiko. Kjer nas dosedanje znanje in izkušnje bolj ovirajo kot pomagajo pri interpretaciji.
[youtube j8vxcJUBXh0]
Zanimivo v govoru je, kako na samem začetku 3x omeni, da nič ne skriva pred parlamentarci in grškim ljudstvom. Saj si predstavljate otroka, ki vam pride povedat, da on pa nič ne skriva? Kako razumeti to izjavo v luči Junckerjevega odziva na Tsiprasov govor, kjer ga je enostavn obtožil, da ni povedal niti vse resnice o pogajanjih niti je vse res, kar je povedal? In potem ima Tsipras še potrebo povedati da nič ne skriva? No skriva vsaj nekaj, kar ni omenil v svojem govoru. Skriva plan B. Seveda obstaja možnost, da B-plana sploh nima. Ampak izkušen politik kot je, ga ima. Če ne zaradi drugega zato da lažje doseže plan-A. In ga skriva? In pove, da nič ne skriva.
Drugi zanimiv del njegovega govora pa je, ko omenja, da EU od njih zahteva znižanje pokojnin. In jasno pove, da on tega ne podpira. In želi, da naj se oglasijo tisti, ki temu nasprotujejo. Skratka, želi da se opozicija oglasi, če si želi ona prevzeti odgovornost za novo varčevanje. Ampak se ne ustavi le pri pokojninah. Popolnoma isto retorično figuro izvede še enkrat, kjer pozove vse stranke, naj se izjavijo ali podpirajo predlog EU ali ne.
Seveda s tem ni nič narobe. Ampak morda je Tsipras pozabil, kdo je zmagal na volitvah in kdo nosi največjo odgovornost (in v tem se kaže podobnost s Cerarjem). Vseeno je, kaj opozicija meni. Pozicija ima v svojih rokah moč in oblast. Opozicija lahko zgolj laja, grizt pač ne more. Točno vem, kako bi na ta predlog odreagirala slovenska opozicija. Kako bo ali je grška, pač ne vem (glej prvi odstavek).
Česa Tsipras v svojem govoru tudi ni omenil. Ni omenil, koliko svežega denarja še hoče. Pa ravno to je tisto, kar je jedro vseh pogajanj. Če Grčija ne bi potrebovala svežega denarja, se ponosni grki, kakor se radi imenujejo, niti pogajali ne bi.
Grčija ima (podobno kot Slovenija) primarni proračunski presežek. Kar pomeni, da je varčevanje vseeno imelo nek efekt. Ko pa prištejemo še obresti, pa znova zaidemo v negativne številke. In to je problem. S stalnim proračunskim primankljajem, dolg pač narašča. Ok, če narašča počasneje od BDPja, potem relativno gledano pada, je pa to dokaj slaba tolažba, ker je ta padec relativno počasen, vsekakor pa se v času ene vlade skoraj nič ne pozna, kar vlade ne navdaja ravno z pretiranim veseljem.
In ta primarni proračunski presežek ponuja upanje. Če imamo presežek, potem tujega denarja ne rabimo. Ne rabimo ga za pokojnine, ne rabimo ga za plače niti za socialo. Ideja naravnost kliče po tem, da enostavno ustaviš plačila obresti in glavnic v tujino, in s proračunskim presežkom porihtaš domače zadeve (je to Plan-B?). Saj volilci so doma. Tuje banke in države pač nimajo volilne pravice v Grčiji.
Vendar ima ta načrt eno grdo luknjo. Tisti trenutek, ko bi se Grčija odločila za to, bi ECB zaprla likvidnostne pipice in v Grčiji se bi ponovil Ciprski scenarij, ko se je ljudem omejil dostop do denarja. Nekateri članki celo omenjajo, da je trenutna likvidnostna pomoč, ki jo ECB zagotavlja Grčiji v interesu grške vlade, saj se tako črpa denar v Grčijo, posamezniki si ga sposojajo in ga nalagajo na varno v tuje banke. Če gre zadeva pod vodo, bo ECB pač morala vse odpisati, kopica Grkov bo pa ostala z kar nekaj denarja, s čimer bodo lažje preživeli težke čase. Upam, da ob tem ne rabim razlagati, da so si tovrstne mahinacije lahko privoščili že tako bogati oz. bolje situirano. Mali ljudje si tega pač ne morejo privoščiti. Ali je bil Tsipraš na ta način šel v izgradnjo nove “leve elite”? Da se uravnoteži z dosedanjimi elitami?
Grški bankrot bi polege bančno likvidnostnih težav imel še druge posledice. Vsako poslovanje z Grčijo je tako označeno za precej bolj rizično, kar lahko znova udari BDP in s tem proračunski presežek znova porine v minus. Ki pa si ga vlada zaradi zaprtih vrat finančnih trgov enostavno ne more privoščiti. Seveda bi si sposodili, ampak denarja ne bo. In ostalo jim bo zgolj varčevanje. Saj se spomnite še iz časov Jugoslavije. STA-BI-LI_ZA-CI-JA!
Položaj EU je tukaj precej bolj jasen. Grčiji se lahko daje denar kot posojilo ali kot miloščina. Da pa bi dajal posojila kot miloščino, pa pač ne gre. Ravno tako, kot so Grki izvolili Tziprasa in imajo do njega zahteve da uresniči svoje obljube, so tudi Nemci izvolili Angelo in vsaka država pač svojega. In vsak voditelj je najprej zavezan svojim volilcem. Ne morejo Grki pričakovati, da bodo pa sedaj Nemci delali tko kot bo Tzipras piskal.
Ponovna uvedba grške drahme se ponuja kot rešitev. V bistvu pa to ne pomeni nič drugega, kot z devalvacijo v trenutku znižati standard (mednarodno primerljiv) za ustrezen procet. Morda 20, morda 30 ali celo 50%. In glej ga zlomka. Znova to pomeni varčevanje. Tokrat s pomočjo popolnoma tržnih postopkov. Ker se bi uvoženi izdelki podražili, se bi povpraševanje po njih zmanjšalo, zmanjšala se bi potrošnja in kaj je to drugega kot varčevanje. Po drugi strani pa se poveča grška konkurenčnost in spodbudi izvoz, kar bi lahko uravnotežilo težave, ki jih bodo doletele zaradi bankrota in zmanjšanja zaupanja (je to Plan-B?). Le kaj gre lahko pri tem predlogu narobe?
Zgolj to, da pa si 3/4 grkov želi obdržati evro. In to Tsiprasa boli.
V bistvu Tsipras v praksi ugotavlja to, kar so bivše socialistične države žal občutile na lastni koži. No, ne države. Državljani. Da socializem v praksi ne deluje. Deluje, dokler obstaja “suggar daddy”. Nekoč je bila to Sovjetska zveza. Za Kubo je bila to kar nekaj časa tudi Venezuela. Danes pa so cene nafte na nivojih, ki teka luksuza pač ne omogočajo.
Za konec se vrnimo na prvi odstavek. Priznam, to kar je spravil skupaj Varoufakis in povzema tudi Tzipras, po moje ne more delovati. Je vsekakor več, kar so sposobni kadarkoi spraviti skupaj naši levičarji. Ampak po moje tudi ministri nimajo kaj navdušeno v parlamentu ploskat premierju. Zato si ne domišljam, da popolno razumem Grško zgodbo. Se mi pa vse bolj dozdeva, da gre za tragedijo. Predvsem za ljudi. Ampak? Ali so ljudje v socializmu že kdaj šteli? Njihovo trpljenje? Mar ni bilo to vedno zgolj orodje? Saj se je vsak posameznik pač voljan žrtvovati za družbo. Ker družba je nad človekom, mar ne? Vsaj v socializmu (in še kakšnem od njegovih izvedenk).