Švicarska formula in dvoumna zakonodaja

Pogosto slišimo, da imamo v sloveniji zakonodajo, ki je dvoumna. Te trditve so pogosto upravičene, še pogosteje pa gre zgolj za izogibanje spoštovanja zakonskim določbam, ker pač dotičnemu to ne paše. In potem se preko črkobralstva zakonov sklicujejo na dvoumnost, ki je pogosto sploh ni.

Del težav seveda izvira iz te slovenske posebnosti, da je potrebno vse natančno definirati. Ni dovolj da v zakon napišemo “uradnik odločbo izda v 14 dneh po prejemu vloge” ampak je potrebno napisati ali MORA izdati ali le LAHKO IZDA. In kaj se zgodi, če ne izda. In kam se lahko pritoži tisti, ki mu ni izdana. In kaj če mu je izdana z zamudo. Skratka iz enega enostavnega stavka naredimo celo klobaso, kjer so seveda možnosti dvoumja precej večje, v bistvu pa gre celo za neumje.

Ampak verjento se vsi strinjamo, da se je dvo ali večumnosti potrebno maksimalno izogibati. Še posebej pa v ustavni materiji, kot je recimo izvedbeni zakon o zlatem fiskalnem pravilu.

Postavimo si čisto enostavno vprašanje. Kdaj je zadeva bolj natančno definirana? Če je zgornja meja določena z eksaktno formulo (npr. švicarsko formulo) ali, če je to določeno v obliki prostega stavka, ki govori o srednjeročni uravnoteženosti? Verjento je jasno, da je pri uporabi formule precej manjša možnost za dvo ali večumnost.

Razlog, da vlada (in še kdo) nasprotuje švicarski formuli in zagovarja večjo možnost dvoumja je bojda ta, da si ne želijo preveč zavezati rok pri proračunskem načrtovanu. Well, celotno fiskalno pravilo je namenjeno temu, da se zaveže roke, zato, ker je dosedanja praksa pokazala da na razum predlagateljev pač tukaj ni za računat. Da želijo imeti proste roke za potrebe proticikličnega delovanja.

Ok. Poglejmo to famozno formulo.

Zgleda komplicirana? No, pa ni. V bistvu določa, da je zgornja meja izdatkov države določena z prihodki države pomnoženo z faktorjem, ki je razmerje med potencialnim BDPjem in dejanskim BDPjem. In vse te cifre so v bistvu napoved za leto, za katero se sprejma proračun, kar pomeni, da je že pri samem napovedovanju teh cifer mogoča raznorazna magija (po potrebah posvečenih).

Poglejmo formulo konkretno na primeru leta 2016. Če znaša ocena BDPja za leto 2016 90 enot, potencialni BDP pa 100 enot, pomeni, da lahko v grobem potrošimo 10% več kot znašajo prihodki države.

Kaj pomeni potencialni BDP. Najbolj enostavno to razložimo s tem, da je to BDP, ki bi ga imeli, če ne bi bilo ciklov, se pravi gospodarskih kriz oz. pregrevanj. In dejansko potencialni BDP zgleda kot zglajena funkcija BDPja. No, v bistvu se tako tudi računa.

Skratka, če smo v krizi, in nam par let zapored BDP pade, in se znajdemo 10% pod potencialnim BDPjem (se pravi BDPjem. če ne bi bilo krize) lahko za 10% država več porabi kot zbere. V primeru krize torej ta formula omogoča dodatno trošenje.

Plus da ima zakn še izjeme za primere posebnih primerov, kamor bi morebiten padec BDPja za 10% prav gotovo padlo. In tam se formula spet ne upošteva.

V bistvu formula omogoča v krizi trošenje, kot da krize ne bi bilo sploh. Čemur se strokovno reče proticiklično delovanje. In jasno, v kontra primeru, deluje kontra dodatnemu pregrevanju.

Ampak ok. Morda bi bilo na krizo smiselno odreagirati z dvojno mero. Ali trojno. Teorija sistemov nas bo tukaj poučila, da bomo na ta način zelo verjetno prišli v nestabilno stanje. In da bomo morda trenutno krizo res hitreje zaključili, hkrati pa povzročili dodaten nihaj v drugo smer, na kar bomo znova dvojno odreagirali in dobili še hujšo krizo in tako bomo nihali dokler se ne bomo razleteli. Na to imajo odgovor teorije sistemov, vendar dvomim, da to naši politiki upoštevajo. Ampak ni bistvo v tem.

Bistvo je v tem, da morda ta formula ni prava. Prav. Ampak predlagajte drugo. Pa naj bo možen dvojni odziv. Ali trojni. Če ga želite. Ampak zaradi jasnosti zakonodaje in omejitev je pa prav, da je to eksaktno definirano. Ker, če imamo na koncu le zapis “omejitev kot je po volji trenutni vladi”, seveda zapisan v pravno-ekonomski latovščini z večumjem in pogojnimi vejicami, potem fiskalnega pravila sploh ne potrebujemo. In bolje kot da se sprejema večumne zakone je, da se jih sploh ne.

Ali bo SMC stopila na stran jasne zakonodaje ali na stran megle v zakonodaji?