Grških prvih 100 dni pod Syrizo
V Grčiji je zmagala Syriza. Kaj to pomeni, je težko napovedati, ker eno je imeti želje pred volitvami drugo je pa vladati. Sam prav natančno predvolilnega dogajanja v Grčiji nisem spremljal, sem pa danes zasledil tale video kjer eden najresnejših kandidatov za Syrizinega ministra za finance, Yanis Varoufakis, odgovori na vprašanje, kaj bodo naredili v prvih 100 dneh.
1. Spopad s humanitarno krizo in omenja, da je za leto 2015 nesprejemljivo, da ljudje hodijo lačni spat in otroci delajo domačo nalogo ob svečah.
2. Reformiranje države v treh sklopih:
- javna naročila in omenja da izgradnja avtoceste je v Grčiji 3x dražja kot drugod,
- bančni sistem,
- množični mediji, pod vplivom pokvarjenih oligarhov.
3. Izpogajati nov posojilni sporazum z EU.
Hm, ko pogledamo te tri točke, se kar samo postavi vprašanje, katera izmed teh točk, ne bi bila primerna za Slovenijo? Slovenija je očitno bližje Grčiji kot se zdi.
Kot že sam omenja Yanis, 1. točka ne stane veliko, ima pa velik vpliv. Strinjam se da ne stane veliko, če bi to izvajal v kakšni resni državi. V državah z balkansko mentaliteto pa je lahko to le še eden iz projektov, ki zapadejo pod točko 2.1. Se pravi korupcijo pri porabi javnih sredstev. Vsi se strinjamo, da leta 2015 ni popolnoma nobene potrebe da je kdorkoli na svetu lažen ali da zmrzuje. Ampak kako anrediti, da bo hrana prišla do lačnih, in drva do prezeblih, jepa čisto druga zgodba. Še posebej, ker je nekaterim v interesu, da so drugi lačni in prezebli, ker je to vir njihovega zaslužka.
Točka 2.1 nam je znana. Javna naročila in z njo povezana korpupcija ter iskalci rent. In nam je tudi jasno, kako težak je spopad z tem. Nad bančnim sistemom in bankirji so pritožbe tudi v Sloveniji.
Pa tudi pri množičnih medijih imamo podobno situacijo. Tudi v Sloveniji je kar velika množica nezadovoljna z množičnimi mediji in jih povezujejo z oligarhi preteklega sistema in pajdaškimi povezavami. Na podvprašanje novinarja Yanis poudari zavezo svobodi govora, pa vendar je iz podtona razbrati, da obračun z oligarhi niti ni nepredstavljiv. Takorekoč lustracija. Zveni znano?
Res da bi oni verjentno lustrirali na drugi strani političnega spektra, kot pri nas. Ampak saj poznate tisto, da je genij blizu norcu. In tudi skrajna levica in skrajna desnica sta le nasprotna obraza istega kovanca. Razlika med levo elito in desno pač ni v kaviaru ali šampanjcu, ki si ga privoščita, ampak v tem da se enim zdi da je bolje začeti s šampanjcem, drugim pa da, je z njim bolje končati.
3, točka je logična. In težka. Kot pišejo tukaj, ima Grčija presežek v primarnem proračunu, in jih dol vlečejo samo obresti. Kar je po svoje dobro, ker to pomeni, da načeloma nisi odvisen od tujega financiranja. Ampak kot je tudi omenjeno v tem istem članku, se ta plus lahko zelo hitro spremeni v minus, če postane situacija nestabilna. Dodatno pa so na strani odhodkov še sveže Syrizine obljube in na strani prihodkov obljubljena znižanja davkov.
Na koncu se vse več ali manj zreducira na vprašanje, ali je Tsipras sposoben toliko poenotiti državljane da bodo verjeli v skupno stvar, da bo pomoč res prišla le do pomoči potrebnih, brez balkanskih štorij. Da bodo ljudje stopili skupaj in prihranke iz povštrov nesli v banke, da bodo banke lahko financirale gospodarstvo, ne pa da bodo denar umikali ven iz bank in povzročili bunk run. Da bodo še naprej delali, in pridno plačevali davke, da bo proračun izravnan ali v presežku.
To poenotenje se da narediti na dva načina. Prvi način je z močno vizijo, zgledom in karizmo. Nacije so bile s takšnim vodjem v preteklosti sposobne dobesedno graditi piramide in premikati gore (tistih bolj negativnih sposobnosti ne bom omenjal). Drugi način je z golo silo. Tudi to ne bi bilo za Grčijo nekaj novega. Jasno gre pa lahko za kombinacijo obojega.
Bo Tsiprasv ljudeh zbudil plamen ali jih bo pustil v depresiji? In kaj bi bilo bolje za njih. To bo verjento glavno vprašanje prihodnjih 100 dni za grke. In ostalo evropo.
Ce pogledas grafe brezposelnosti, praga revscine (40%, 50%, 60%), vidis, da imajo premice eksponentno rast, v dolocenih humantiranih kategorijah pa so ze celo primerljivi s Kosovom, Bosno ali Makedonijo. Najhuje pri vsej zadevi je pa to, da te krivulje sploh ne kazejo znaka stabilizacije.
Imeli so slabe voditelje, imeli so korupcijo, desetletja so manipulirali z Evropo. Dejstvo je, da mora grska politika prevzeti odgovornost in z njo tudi ljudje, ampak ta sistem resevanja ni sprejemljiv, je nehuman in eticno zavrzen, ker dejstvo je, da veliki posilodajalci zelo dobro in varno posojajo svoj denar, ob tem pa hujskajo ostale evropske davkoplacevalce da je potrebno se bolj pritiskati na Grke, ces, ce se ne bodo izvajali ti ukrepi, bomo morali dajati se vec denarja na ravni drzavne pomoci. Ob tem pa bomo kao ogrozili se evro in svoj lasten materialni obstoj.
Ta ekonomski sistem ni vec vzdrzen. To nakazuje tudi Obama, ki se hvali kako je povprecen American prisel iz gospodarske krize, pozabi pa povedati, da povprecen American ni primerljiv s povprecnim Americanom pred krizo. Statisticni urad ZDA belezi, da srednji in spodnji razred se vedno zivita v recesiji, Crnci denimo so na isti tocki po kupni moci, kot so bili leta 1995, zgodilo se je pa to, da so bogati podvojili svoje bogastvo in na racun njihovega bogatenja se je dvignil overall median income rate in posledicno je ustvarjen vtis, da ima povprecen American vecjo kupno moc. Stopnja brezposelnosti je vecja kot je bila pred recesijo, skratka slabse je.
In ce prides iz krize sibkejsi kot si bil pred njo, kaj to pove o krizi?
Morda je sistem globalno nevzdržen, kot omenjaš. Morda. In niso potrebne le manjše spremembe, amapk potrebujemo resen pretres. Morda.
Ampak vse to Grčiji čisto nič ne pomaga. Če ne bodo imeli denarja za penzije ali plače javnega sektorja, bodo prosjačili za novo posojilo. Če se ne bodo uspeli zmeniti, lahko gredo radikalno v menjavo sistema, uvedbo drahme ipd.. Kar bo vsaj na začetku povzročilo dodatni padec BDPja in proračunskih prihrankov, kar bodo sicer lahko nadomestili s tiskanjem, ampak brez skrbi, da toljudje ne bodo mirno gledali.
Grki gredo lahko v menjavo sistema že prej, preden se pogajajo, in se potem lažje spogajajo. Vendar bodo težko spogajali karkoli, če ne bodo imeli proračunskega presežka (sedaj ga imajo). Vsako dodatno trošenje pa hitro ustvari minus.
Seveda ostaja tudi upanje, da bo njihov primer povročil globalne spremembe. Videno že večkrat v zgodovini. Ali smo se iz zgodovine kaj naučili.
PS: Čemu daješ prioriteto: dviganju mediane dohodka ali manjšanju razlike med max in min dohodkom?
Jaz se s teboj v celoti strinjam, da je potrebno imeti domaco blagajno urejeno, da je A MUST ne porabiti vec kot lahko proizvedes. Ce ne bodo izkazali interesa za konsolodicajo javnih financ, se je o vseh naslednjih korakih brezpredmentno pogovarjati.
Ampak pri Grciji se mi ves cas ustvarja metafora kmeta, ki je zivel bolje kot je lahko, ko je prisel trenutek streznitve, mu je pa sosednji kmet ponudil pomoc v obliki shujsevalne diete, kot vracilo pa zahteva pridelek iz njegove njive.
p.s. Sem za manjsanje razlik med max in min dohodkom, ampak v tej perspektivi se mi to sploh ne zdi izvedljivo vec. Tisti na vrhu imajo ze toliko kapitala, da lahko vse svoje napake in ovire preprosto presezejo s kapitalom. Kaj pa ti mislis?
Čak mal, kmet je poleg svojega jedel še sosedovega. In potem je sosed želel, da mu začne vračati, in predlagal da naj začne malce hujšati, da mu bo lahko vračal, kar si je sposodil.
Če bi kmet namesto da se je s sosedovim redil, pital pujsa, bi na koncu pujsa zaklal, pol dal sosedu za odplačilo dolga, s polovico pa zabelil svoje kosilo. (skratka, kredit bi porabil za investicije, ki bi olajšale odplačilo dolga).
Po moje se je treba bolj kot v razlike fokusirati v to, da imajo ljudje v večini (in ne povprečju) čim boljše pogoje. Skratka, če se 90% ljudi dvigne standard za 10% in 1% za 1000% je to še vedno bolje, kot če se 90% dvigne za 1%, zgornjemu 1% pa spusti za 10%.
Ideologije vračanja kreditov, kot jo zagovarjajo nekateri, res ne razumem. Od kje pa naj kmet vrača kredit kot od svojega pridelka?
Da pa ga bo ob tem ostalo manj zanj, je pa seveda logično. Razen, če ni s kreditom kupil semena za še eno njivo. Kdor tega ne razume, naj se raje ukvarja s protestnim pesništvom.
Kredit ponavadi vzameš, ko pričakuješ da boš po celotnem obdobju odplačevanja na boljšem, kot bi bil, če kredita ne bi najel. Kar pomeni da pričakuješ, da boš res plačeval od svojega pridelka, ampak da boš pridelal več. Oziroma, da nekaj uživaš prej kot sicer in ti to toliko pomeni, da si pripravljen plačati obresti.
Odgovornost tu ni samo na kmetu, ki poje prevec. Odgovornost je tudi na sosedu, ki pripravlja gostije. Ce v svojih kalkulacijah pravilno ne oceni sposobnosti povracila, ne sme in ne more pricakovati, se manj pa zahtevati, da bo nekdo drug zaradi njegove ponudbe stradal. Pac naj gostije v tem primeru ne pripravi.
V grskem primeru pa je zgodba se nekoliko bolj specificna, saj so Grki v prvi vrsti za svoje pocejte odgovorni clanicam E.U., ne pa sistemom, ki so se v njihovo zgodbo vmesali kasneje . Ti sistemi so kredite v Grciji obrnili x-krat, med tem pa Slovenija denimo se kar caka, ce bo kaksen evro posojila prisel nazaj. Pa verjetno ne bo.
https://www.census.gov/hhes/www/income/data/historical/household/2013/h02AR.xls
Skoraj 4/5 Americanom gre po teh kazalcih slabse kot leta 1967. Ocitno logika, da bi morali imeti bogati vec, ker kao ustvarijo za druge vec, ne zdrzi. Tudi v kapitalizmu je vreca samo ena. Ce nekdo podvoji svoj zasluzek, ga bo nekdo izgubil.
No, seveda pripravljalec gostije tudi špekulira, koliko je gost pripravljen stradati, da ne bo prehudo. Ampak na koncu je vsak sam. In, če računaš, da bo nekdo drug razmišljal za tebe, boš komot razočaran.
Jaz ne trdim, da da gre američanom ali bolje ali slabše. pravim le, da se je fajn zmeniti, kaj smatramo za kriterij, da je svet boljši. Ali razmerje min/max ali višino mediane dohodka. Jaz sem za drugo.
Če se uspemo zmeniti za kriterij meritve uspešnosti, pa lahko nadaljujemo z analizo, ali je po tem kriteriju dosedanja politika vodila v pravo smer ali v napačno.
Večina debate se namreč odvija brez tega, da se bi najprej sploh zmenili, kaj smatramo za dobro in kaj za slabo, ampak se vrši zgolj na podlagi nekih lastnih občutkov. Takšna debata je sicer popolnoma legitimna samo moramo se zavedati, da nas bo ponavadi pripeljala do standardne ugotovitva da “se o okusih ne razpravlja”. Ker ima pač vsak svojega.