Čakalne vrste v zdravstvu in poslanski privilegiji

Na fotki se sicer ne da prebrati, ampak lahko mi verjamete, da tam zgorja piše, da je čakalna doba za fizioterapijo 120 dni. 4 mesece je čakalna doba za storitve, ki vam jih predpiše zdravnik. Jup, to je nadaljevanje začete zgodbe. In tako sem 4 mesece nazaj oddal napotnico, dobil termin in se nato zglasil na prvi seansi.

Pri takšni čakalni dobi bi človek pričakoval, da bo, ko prideš na vrsto, dren v čakalnici. Vendar je bila čakalnica praktično prazna. Aha. Naročajo točno ob uri, vsak ki pride, gre takoj v obdelavo. Nenazadnje gre za storitve, ki so časovno dobro definirane in je to precej enostavneje izvesti kot pri recimo standardnih zdravniških pregledih, kjer se ne ve, ali bo prišel pacient z prehladom ali ebolo. Bo imel le zvin gležnja ali pa ga bodo prinesli zraven v vrečki ledu. In res, v bistvu se še dobro usedel nisem, so me že vzeli v obravnavo. Vau. Neverjetno. Takšen korak naprej v organizaciji je res razveseljujoč.

Ampak ko so me posedli za ultrazvočni aparat in nastavili terapijo na 6 minut, sem se ozrl naokoli. V tistem prostoru je bilo vsega 6 podobnih naprav, se pravi 6 mest za terapijo, zasedene pa le dve. Čakalnica ni bila prazna zaradi odlične organizacije ampak, ker pacientov sploh ni bilo. In ker sem imel 8 terapij, se je zgodba pač 8x ponovila. Sam sem imel 2x po 6 minut ultrazvoka in nato še 20 minut magnetne nevemčesa. Skratka 8x sem po dobre pol ure opazoval dogajanje v tistih dveh sobah, pri magnetih so imeli 3 terapevtska mesta, in lahko mirno zatrdim, da je bila izkoriščenost daleč pod 50% celo pod 20%. Pri čemer sem že sam, ko sem tam bil prisoten, povzročil več kot 10% zasedenost.

Sledi seveda ključno vprašanje. Zakaj 4 mesečna čakalna doba, če pa so naprave (in ljudje) praktično nezasedene? Da so nezasedeni tudi ljudje, lahko mirno zapišem, ker v moji celotni pol urni seansi z mano ni imela več kot 5 minut dela.

Odgovor seveda visi na steni čakalnice. V obliki cenika. Z jasnim sporočilom, da se je čakalni vrsti možno izogniti. Niti sprenevedajo se več ne.

Če vas napoti zdravnik je čakalna doba 120 dni. Če se napotite sami, in plačate, je čakalna doba 0 (nič) dni. V javnem zdravstvenem domu, neprofitnem zavodu, ima kapital prednost pred ljudmi.

Čakalna doba v zdravstvu, vsaj v tem primeru, nikakor ne odseva tega, da bi imeli premalo oz. prezasedene kapacitete niti premalo kadra. Gre enostavno za reguliranje koliko storitev v javnem zdravstvu se sploh izvede. V 120 dneh se namreč marsikdo premisli in plača storitve, se napoti k zasebniku, se mu stanje toliko izboljša, da terapije več ne potrebuje ali enostavno umre. Daljša kot je čakalna doba, manj pacientov jo dočaka, manj storitev se opravi, manjši je strošek. Ekonomija pred stroko. V javnem zdravstvenem sistemu, za katerega nam pravijo, da ne podlega diktatu kapitala.

Vendar je tukaj še ena druga plat. V tem primeru je razmerje fiksnih in variabilnih stroškov zelo zelo na strani fisksnih. Variabilnih praktično ni. Kar pomeni, da bi ob istih stroških komot lahko obdelali 50% več pacientov, verjetno celo 100% več. In tako bi cena posamezne storitve padla na pol. In bi jih za isti denar lahko obravnavali več. Seveda bi to verjento pomenilo določen izpad prihodkov samoplačniškega dela. Ampak potem recimo bobu bob, si priznajmo da gre samo za denar, in spremenimo zdravstveni sistem, v popolnoma komercialnega. S konkurenčnimi zavarovalnicami in izvajalci.

Ne pa da se gremo kao javni zdravstveni sistem z vseprisotnimi elementi kasiranja.

Običajen izgovor je, da pa imamo zato bolj strokovno zdravstvo, ki se ne podreja zahtevam tistih, ki služijo. Farmacevtov in proizvajalcem medicinske opreme. Sedaj, po toliko letih raznih afer nam je verjento že vsem jasno, da temu ni tako. Na mojem konkretnem primeru, pa ne morem mimo poslanskega privilegija, zararadi katerega sem malce lažje čakal na pregled in terapijo, hkrati pa tudi dobil informacijo, kako bi me moral obravnavati normalen zdravstveni sistem.

Ste našpičili ušesa zaradi “poslanskega privilegija“? Ne, nisem dobil obravnave v elitni avstrijski ali švicarski bolnišnici (kot nekateri zagovorniki javnega tukaj in tukaj). Niti skakal preko vrste v javnem zdravstvu. Imel sem enostavno ta privilegij, da je bil v parlamentu moj sodelavec kirurg, ki se je ukvarjal skoleni. In me je enkrat, tam v pavzi pred glasovanjem malce pošlatal, in ocenil, da imam zelo verjetno vnetje kitnega naraščišča pod kolenom (upam da sem si prav zapomnil). Da moram predvsem dati mir, pa se bo popravilo v par mesecih. Da pa ne škodi pri aktivnosti kakšna manšeta, ki zmanjša vibracije v kitah, kar blagodejno vpliva. In dodal, da naj rečem zdravnici, naj me pošlje na MRI. In to je bilo to, od tako opevanih privilegijev. In kar je najbolj žalostno, to je bila daleč najboljša zdravniška obravnava kar sem je bil deležen v tem primeru. V pavzi pred glasovanjem. Hvala kolega Jazbec.

Iz vsega, kar sem ob tem izvedel bi nekako sklepal tako. Potrebna obravnava bi bila: po obisku pri osebnem zdravniku, pregled z MRI, kjer preverijo da ni kaj drugega kot vnetje, in nato takojšnja obravnava z ultrazvokom in magnetno terapijo. To, da ima to dvoje smisel le ko je bolečina še prisotna, mi je povedala fizioterapevtka na ZADNJI seansi, ko se je malce čudila, da že pred seansami nisem imel bolečin. Ampak tisti na prvi seansi sem tudi povedal, da bolečin nimam, pa je govorila nekaj o naložbi za prihodnost.

Namesto tega sem pa dobil po nekaj tedenskem čakanju pregled na ultrazvoku (zdravnici nisem omenjal MRIja), kjer se vidi precej manj kot na MRI, nato nazaj k zdravnici in čez par mesecev na UZ in magnetno terapijo. Vmes sem seveda upošteval kolegov nasvet in v hribe hodil z manšetami. Pred končnimi terapijami sem tako dal skozi že treking po Himalaji in smučanje na ledeniku. Kot bi se zajebaval z zdravstvenim sistemom. Ampak se bojim, da nisem jaz tisti, ki se je tukaj zajebaval.

Prava žalost namreč je, če pomislimo, da bi namesto mene imel te težave kakšen elektroinštalater ali krovec. Za njega bi to pomenilo biti na bolniški. Namesto da se zadeve uredijo v 1 mesecu, bi bil na bolniški pol leta. Prištejte stroškom zdravljenja še stroške bolniške in izpada BDPja pa boste dobili pravo ceno, ki jo plačujemo slovenskemu zdravstvu.

Seveda lahko debatiramo o tem, ali je bila moja terapija sploh potrebna. Ej ne vem. Nisem jaz tisti, ki je študiral medicino ali fizioterapijo. Če me boli grem k zdravniku. Če reče da grem na fizioterapijo, grem na fizioterapijo. Če reče naj ne smučam, počakam 6 mesecev. Če bi rekla naj zakopljem crknjeno mačko opolnoči pod svetim znamenjem, bi malce skomignil z rameni, in šel po drugo mnenje. Če mi predpiše placebo, ga pa pojem. In, če se zaveda, da je terapija smiselna le v prvem mesecu, vendar me tako ne more napotiti, naj tako tudi pove. Ne pa da me napotijo na terapijo, ki ima minoren učinek, hkrati pa s tem odžiram mesto tistim, ki ga morda bolj rabijo.

8 Responses to “Čakalne vrste v zdravstvu in poslanski privilegiji”

  1. Kaj pa, če število javnih storitev birokratsko določi ZZZS? Ne gre pozabiti na ta del uganke.

  2. Tu ni kaj ugibat, tako je :-))

  3. Hja, na črno ali je kolega Jazbec imel popoldanski s.p.?

  4. Kar na črno. In to pod kamerami.

  5. Vse to se bo uredilo, Marko, samo brez kakšnih reform, ki bi kaj spremenile. Mi ne potrebujemo sprememb, mi potrebujemo le prave ljudi na pravih mestih.

  6. ja frenk, res se bo :-)) samo od sebe. vi đust nid tajm.

  7. Javno-privatni hibrid. Worst of both worlds.

  8. Ta slovenska neodločnost.

    Dajmo se že enkrat odločit, ali tržno gospodarstvo ali pa plansko gospodarstvo.

    Ali pa po kitajskem vzoru paralelni sistem, ampak strogo ločen.