Zaslišanje v EU parlamentu v primerjavi s slovenskim

Danes je Alenka Bratušek imela zaslišanje v evropskem parlamentu. Samega nastopa ne bi ocenjeval, ker si ga nisem ogledal, pa tudi, če bi si ga, ne bi komentiral, ne da bi si ogledal še kakšnega drugega, da lahko primerjam. So pa nekatere ocene kar, khm, zanimive.

Ampak pustimo vsebino, poglejmo si formo. Kandidat ima 10 ali 15 minut za svojo uvodno besedo, nato pa sledijo vprašanja poslancev, ki so limitirana na 1 minuto, odgovor pa sledi takoj in je omejen na 2 minuti. V 3 urah lahko na ta način obdelaš kar veliko vprašanj.

V slovenskem parlamentu pa izgleda takole. Najprej se kandidat predstavi in sicer ni neke formalne omejitve. Tako to traja vsaj pol ure, pogosto pa okoli ure. S tem si na nek način kandidat “kupuje” čas, saj ga nekako manj ostane za vprašanja, hkrati pa lahko z ustreznim pristopom vse prisotne tudi uspava. Nato sledijo vprašanja, ki znova niso omejena, nastopijo pa tipično 3-4 poslanci zaporedoma, pogosto vsak po 10 ali več minut, kar pomeni da je zastavljenih vprašanj kar nekaj. Nato pa kandidat odgovarja. In tako med vprašanjem in odgovorom lahko mine tudi kakšna ura. Če vprašajoči ni zadovoljen z odgovorom, pa potem, znova kakšne pol ure kasneje, to pokomentira in vprašanje recimo poglobi. Suma sumarum je vse skupaj bolj predstava kot realno zaslišanje.

Aja pa še to. Na koncu odbor tipično o kandidatu nič ne razpravlja, ampak se izvede glasovanje. Da bi kandidata zavrnili, nekako ni predvideno :-)) Kako bo pa to v EU parlamentu?

1 minuta je dovolj za zastaviti vprašaje, celo dve ali tri. In dve minuti dovolj za odgovor, če ga poznaš. Bolj kot poznaš problem, manj časa potrebuješ za odgovor.

To zaslišanje je poleg povečanega zanimanja za EU zadeve v Sloveniji tudi dobrodošla prilika, da se morda sama parlamentarna forma v Sloveniji malce posodobi. Da bo manj bluzenja in več vsebine.