Reforme niso potrebne!

Jernej Vrtovec, novi poslanec v vrstah Nove Slovenije, je včeraj na twitterju objavil zanimiv tvit.

Pa preden se vrnem na ta tvit naj jasno povem, da po moje v tem trenutku ne potrebujemo prav nobene reforme (ok, malce bom omilil, ampak naj bo za provokacijo). Seveda, če kot reformo razumemo večje zakonodajne spremembe, ki na posameznem področju spreminjajo pristop ne pa recimo lepotne popravke posameznih zakonov, ki le tega lahko tudi pogršajo, recimo z dvigom kakšnega prispevka ali davka. Seveda pa potrebujemo temeljito reformo v glavah. Ampak ponavadi pod tem izrazom razumemo tisto zakonodajno varianto.

Seveda Slovenija potrebuje spremembe. Recimo spremembo upravljanja državnega premoženja, kar se ponavadi razlaga kot privatizacija. Zadnje tri vlade, so se spopadle s tem problemom. Pahorjeva z AUKNjem, Janševa in Bratuškina pa z zakonom o SDH. In zakonodaja je vedno šla čez, ne brez zapletov, ampak je šla. Ustavilo se je pa na klasifikaciji naložb in strategiji upravljanja. Pa ne, da to ne bi bilo pripravljeno. Oboje je bilo pripravljeno, po mojem mnenju primerno. Ne idealno, ampak dovolj dobro. Ampak se je ustavilo. Je pa zadnja vlada pripravila za 15 podjetij tudi bližnjico za privatizacijo in, če se spet kaj zakomplicira pri strategiji, se ta vaja lahko ponovi za še dodatnih 15 ali 50. Če je volja seveda.

Če pa se bo spet pojavila ideja po morda tretjem zakonu o SDH ali kakšnem novem konceptu, pa je jasno le nekaj. Da znova zmagujejo tiste sile, ki so dosedaj že trikrat uspele projekt normalizacije na tem področju zabremzati. Tukaj res ne potrebujemo nobene nove reforme, razen reforme v glavah, ampak predvsem izvedbo že sprejete zakonodaje in sprejetje pripravljene klasifikacije in strategije upravljanja.

Naslednje področje, kjer potrebujemo spremembe je razdolževanje gospodarstva. To je sicer tesno povezano z bankami v državni lasti in s tem s prejšnjo točko, ampak je tako pomembno, da si zasluži svoj odstavek. Tudi tukaj ne potrebujemo kakšnih resnih zakonskih sprememb. Potrebujemo pa to, da država odigra vlogo lastnika tako v DUTB kot v državnih bankah. Da postavi upravam jasne cilje in jih enostavno povedano natera delat. In da spremlja kako delajo, in jih pravočasno zbrca ob prvem sumu, da jih daje lenoba ali da so zašli iz področja strokovnosti. Seveda je zadeva občutljiva. Če politika na banke pritisne, da le te začnejo znova politično podeljevati kredite, potem smo zgolj naredili prvi korak v novo bančno luknjo. Sem pa več o tem pisal tukaj.

Področje zdravstva je največkrat omenjeno kot področje, kjer je potrebna resna reforma. V bistvu se s tem strinjam. Ampak ne reforma kakršno bi požegnal Desus ali SD, ki se nakazujeta kot sestavna dela koalicije. Pa tudi SMC ima poglede precej bližje omenjenima dvema kot pa recimo predlogom, ki smo jih podali v Državljanski listi in so v veliki meri identični predlogom NSi. Če reformo v smislu prehoda od javno financiranih ustanov k javno finaciranim storitvam ni možna, kaj šele konkurenca na področju osnovnega zdravstvenega zavarovanja, potem je bolje da reforme sploh ni. Pa tudi sicer bo vsaka reforma na tem področju zahtevala veliko časa.

Odtekanje denarja v zdravstvu, kar je eden glavnih problemov le tega, se da rešiti z ustreznim vodenjem, pardon, vladanjem. Saj noben zakon ne zapoveduje kraj in neracionalnega dela, da se to ne bi dalo rešiti. Skupna javna naročila in podobne gasilske vaje seveda lahko pomagajo prihraniti kakšen miljonček, rešile pa tega problema ne bodo. Podobno kot ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja bo to zgolj slepilni manever, da se dela po staro naprej.

Žal pa sem prepričan, da se bo šlo v zdravstveno reformo. Ukinjeno bo dopolnilno zavarovanje, kar bo vse skupaj porinilo v hudo pravno negotovost, ker vsaj Vzajemna tega mirno gledala ne bo. Ker pa manever, da hkrati poberejo še njene milijone verjento ne bo uspel, bo vseeno potrebno dvigniti osnovno zavarovanje bolj, kot veleva le združitev z dopolnilnim. In tu se bo reforma zaključila. Morda še z zapisom ločevanja zasebnega od javnega. Kar pa seveda ne bo prineslo tega, da ne bi posaamezni zdravniki dopoldne delali v javnem, popoldne pa v zasebnem. Morda res ne več v isti ambulanti. Bodo pa seveda potrebovali soglasje. Kot ga potrebujejo že sedaj.

Pokojninska reforma dejansko ni potrebna. Ne še. Seveda ne bi bilo nič narobe, če bi jo izvedli, ampak v obilici vsega ostalega je to področje, kjer pa dejansko se lahko počaka naslednje volitve in vlado. Saj bojda bo kmalu.

Javni sektor in javna uprava. Krčenje v preteklosti je delovalo. Na področju javne uprave. In po statistikah so se zmanjšanja zaposlenih enostavno preselila v širši javni sektor. Povedano malce bolj direktno – ukrep je bil dober in je deloval, rezultat pa zanič. Reforme javnega sektorja v bistvu nihče ne omenja. Logično. Ker gre za daleč največjo reformo, proti kateri sta pokojninska reforma ali upravljanje državnih naložb zgolj postavljanje vejic. In tudi tukaj je bolj kot sama reforma potrebno ustrezno vodenje oz. vladanje. Se sprehoditi od agencije do zavoda, od inštituta do komisije, od urada do sveta in pogledati: ali jih rabimo? kaj delajo? koliko stanejo? kakšen je njihov doprinos? In nato preorganizirat. S ciljem, ne da imamo kupe javnih ustanov, ki delujejo tudi na prostem trgu, ampak kvečjemu, da tudi javne storitve izvajajo izvajalci iz prostega trga.

Med omenjenimi reformami je sploh med liberalci zelo zaželjena davčna reforma. Znižanje davkov. Vendar nižanje davkov ob ne nižanju stroškov pomeni zgolj večji proračunski primankljaj. Tako da je za zahtevo po nižanju davkov lahko skrito dvoje. Bodisi naivno razmišljanje, da pa bo manj denarja končno koga spametovalo, da je potrebno znižati stroške. Bodisi dejansko želja po višjem primankljaju s tem pa vabilo trojki, naj prevzame vajeti v svoje roke. Niti prvo, niti drugo ne drži vode. Na področju davkov je čisto ok, če imamo dve leti davčno stabilnost. Če seveda ob tem podelamo vse potrebne nedavčne spremembe. Brez teh, se tudi nižji davki ne bodo poznali prav nikjer.

Je pa področje, kjer si tudi sam ne upam zapisati da reforma ni potrebna. Trg dela. Tukaj pa dejansko potrebujemo reformo. Trenutno stanje pomeni izjemno visoko neenakopravnost med različnimi tipi “zaposlitve” oz. dela. Neenakopravnost v davčnem pogledu, v pravicah zaposlenega, v varnosti in perspektivi. Z vse bolj razširjeno speizacijo se nam trg dela kar sam liberalizira, kar marsikomu v bistvu ustreza. Žal pa se v ta status preseljuje ogromno ljudi, ki dejansko ne vedo v kaj se spuščajo. Družbeni stroški pa naraščajo. Naraščajo z čedalje večjo pravno negotovostjo tako delojemalcev kot tudi delodajalcev. Naraščajo s tem, da računovodske storitve potrebuje praktično vsak “zaposleni”. Da se obračuni prispevkov izvajajo za vsakega posebej namesto za celotno podjetje skupaj.

Za spremembe v Sloveniji dejansko ni potrebnih prav veliko reform, nad katerimi žaluje g. Vrtovec. V bistvu le ena sama. In tako pridemo do tega, da je čisto ok, ko bo v koalicijski pogodbi pisalo “Delali bomo trdo, pošteno in dobro”. Da je dejansko to edina koalicijska pogodba, ki jo Slovenija potrebuje.

Ampak kako oceniti, če gospod predsednik vlade to razume enako kot razumemo mi, je logično vprašanje, ki se pojavi vsakemu malce bolj razumnemu v koalicijskih pogajanjih. In da to preveriš, se je potrebno o vsakem vprašanju podrobno pogovoriti in postaviti ključna izhodišča delovanja na posameznem področju z konkretnimi roki. In jih zapisati. In verjetno je takšen pogovor želela imeti NSi, in rezultat je Vrtovčev tvit. Očitno je koalicija Desus, SD in Zaab uspela prepričati SMC, da za koalicijo niso potrebni neka obširna pisanja, da je dovolj, da vidimo ali se imamo radi ali ne, potem bomo pa VLADALI.

Verjetno bo marsikoga razveselilo nesodelovanje NSi v vladi. Mene ne bo. Bo le en dokaz več, da smo na teh volitvah dobili zgolj prehodno vlado Mira Cerarja.