Prav zanimivo je poslušati (nove) kandidate za poslance, kako v en glas kot svojo prednost navajajo, da se pa oni že ne bodo uklonili raznim lobijem. Seveda se ne boste. Enostavno, ker tega niti deležni ne boste.

Vsaj jaz v svojem dobrem letu v parlamentu nisem bil tega deležen. Seveda pridejo recimo predstavniki Apaške pobude, predstavniki Karitasa, športnih organizacij pa še kdo. In te seznanijo s svojimi pogledi. In prav je tako. Ampak takšnih lobistov kandidati verjetno nimajo v mislih. Verjento si predstavljajo, da prihajajo lobisti v črnih oblekah s kovčki denarja. No, temu ni tako. Vsaj jaz tega nisem srečal.

Pa dejmo še malce zapisati o tem kako se dejansko dela v parlamentu.

V grobem se lahko poslance pa tudi ljudi na splošno, razdeli v dve skupini. Eni prisegajo na lojalnost drugi na vsebino. Ok, vsi smo nekje vmes, ampak eni bolj v eno smer, drugi pa v drugo. Sam sem pač zelo na vsebinski strani. In sem tako bil kar pogosto deležen očitkov, glede nepodpiranja predlogov, ki so prišli s strani koalicijskih ministrstov. In so me neprestano pošiljali v SDS družbo. No zabavno je bilo, da je bil tudi iz druge strani popolnoma enak očitek :-)) V bistvu bi ocenil, da je med poslanci več tistih, ki pripadajo “lojalnostni” skupini kot “vsebinski”. Če ste torej bolj zavezani vsebini, kot recimo jaz, se pripravite na težke čase.

Lojalnost se seveda pričakuje do poslanske skupine, pa tudi koalicije. In to lojalnost skupini, ne programu. Recimo koalicijska pogodba se podpiše in to je to. Če si predstavljate, da to pomeni, da se rešitve v podpisani pogoddbi ne bodo postavljala pod vprašaj se motite. Tako kot se tudi motite, če pričakujete, da se bodo zadeve nevpisane v koalicijsko pogodbo, kaj prida dogovarjale. Ne. Gre za projekt ministra ali ministricein pričakuje se lojalnost do njega.

Zelo pomembna figura v vsaki stranki je seveda predsednik. No, razen v DL. Mirno lahko zapišem, da nikoli, ampak res nikoli, mi predsednik naše stranke ni ukazoval glede glasovanjo. No, tudi če bi :-)) Seveda je kdaj kaj predlagal, obrazložil ampak vedno, res vedno, je odločitev prepustil nam samim. No, v drugih skupinah temu ni bilo tako.

Poslanci smo soočeni z množico enih predlogov. In dejstvo je, da se na vse ne moreš spoznati. Kar v bistvu pomeni, da se na večino stvari spozna zgolj manjšina. In se posledično potem kot zelo pomembni pokažejo strokovni sodelavci in sekretar poslanske skupine. Z “primerno” izbiro obeh, je lahko poslanska skupina obvladovana s strani strokovnih sodelavcev in ne obratno. No, tudi tukaj je bila DL posebna. Pri nas so strokovni sodelavci dejansko strokovni sodelavci, ne pa podaljšana roka stranke.

Zakonodajno-pravna služba o vsakem predlogu zakona spiše svoj komentar. In to se potem zlorabi. Vedno se lepo sliši, če se v svoji razpravi sklicuješ na zakonodajno-pravno službo. In v svojih mnenjih pogosto napišejo tako, da se na njih lahko sklicujemo vsi. In potem pride do smešnih situacij, ko isto mnenje v svoj namen uporablja tako koalicija kot opozicija. Ali gospa Potrata danes razlaga, kako zakon, ki ga ZPS ne požegnane bi smeli sprejemati, dan za tem, pa govori, kako mnenje ZPS ni obvezujoče.

V bistvu, če je česa v parlamentu preveč, so to prav gotovo pravniki.

Pa naj obdelam še en konkreten primer. Ob prvem dvigu DDVja, sem se postavil odločno proti. Toliko proti, da so na poslanski skupini želeli, da naj me nekdo na odboru zamenja, če imam jaz problem dvig podpreti. No, seveda si tega nisem dovolil. Takšnih izhodov ne rabim. Ker na odboru v bistvu zastopam poslansko skupino (takrat pa tega še nisem vedel) komot lahko glasujem v skladu s stališčem poslanske skupine, čeprav je to v nasprotju z mojim osebnim.

Je bilo pa potem zanimivo, ker je državna sekretarka na odboru bila nepripravljena na to situacijo, in je nemudoma zahtevala prekinitev seje, in koalicijsko uskaljevanje. In me potem poslala v PM in zahtevala da se pokliče Viranta, da me prevzgoji. No, ne vem, če so Viranta poklicali, on pa mene vsekakor ni, da bi me prevzgojil.

So mi pa za naslednje jutro napovedali ministra Čuferja, da me bo prišel prepričati osebno. In je prišel. In roko na srce, ni bil prepričljiv. Ne na sestanku. No, ko sva se pa potem sprehodila po hodniku, me pa že skoraj je. Če bi bil hodnik daljši, bi mu morda celo uspelo. In taktika, ki deluje? Lepo so je enkrat omenili v nadaljevanki Borgen. “Samo iskren bi moral biti, pa bi vse naredila zate” je dejala tista novinarka. Politično blebetanje pač ne prepriča, realna situacija in iskrenost pač.

Tale moja DDV zgodba je po eni strani pomenila, da sem se profiliral vsebinsko, ampak hkrati sem tudi dobil oznako, da se na mene pač koalicijsko ne morejo zanesti. Ali sem si s tem naredil več škode kot koristi? Morda? Ali bi še enkrat deloval drugače? Ne!

Bi pa morda, pri kakšnem manj pomembnem vprašanju vseeno kaj žrtvoval tudi za to, da kaj naredim na področju “lojalnosti”. Če je pot, da nekaj dosežeš to, da imaš vspostavljen nek odnost, tega pač ne moreš ignorirati in z glavo tiščati skozi zid. In obratno. Če se nekje odločiš za “nelojalno” pot, moraš igrati na polno in do konca. Ker škodo “lojalnosti” si že naredil, in potem je dobro, da vsaj čim več “vsebinsko” za to dobiš. Skratka, ni treba biti vsake bitke. Izbiraj tiste, kjer lahko zmagaš.

Skratka ja, politika je obrt, ki se jo treba učiti. In vsak novinec ima na začetku neko dobo učenja. Par mesecev najmanj. Ali pa se prepustiš toku, in naj drugi odločajo namesto tebe. No, to pač ni moja pot.