Krneki

Razveljavitev nepremičninskega davka

Ob odločbi ustavnega sodišča glede nepremičninskega davka sem twitnil:

in valjda se je vsula kopica mnenj, kaj sedaj pametujem, če sem pa podprl ta zakon. Res sem ga. In nikoli nisem tega skrival. Še več, večino mnenj poslanske skupine, ki sem jih kot nosilec tega zakona predstavil v Državnem zboru, sem napisal sam. Seveda bi bilo kakšno mnenje malce drugačno, če ne bi šlo za stališče poslanske skupine, ampak za moje osebno mnenje, ampak to ni bistveno, ker stojim za vsako izrečeno besedo.

Ampak dejmo analizirati odločbo ustavnega sodišča, in moj pogled nanjo tudi v luči mojega mnenja in stališč ob sprejemu zakona. Z “TOJETO!” oznako, pa označim misli US, ki so me napeljale na moj tvit.

Prvi očitek US sodišče se je nanašal na to, da zakon ne določa osnove dovolj natančno da bi si lahko posameznik vedel kakšno davčno breme mu je naloženo. Osnova za obračun davka je namreč “posplošena tržna vrednost”. To je potrebno razumeti kot celoto in ne kot recimo posplošena TRŽNA VREDNOST. Se pravi da bi bila osnova tržna vrednost in bi “posplošena” pomenilo le pridevnik. V bistvu bi bilo za vse skupaj precej bolje, če bi namesto “posplošena tržna vrednost” zapisali “modelska vrednost” (v nadaljevanju bom uporabil ta izraz), ker bi potem odpadel marsikateri pomislek izhajajoč tudi iz nerazumevanja tega izraza, na kar sem sam tudi opozoril na razpravi na odboru v DZ. Seveda pa to preimenovanje ne bi spremenilo nič, kar se tiče odločbe US. US sodišče se je postavilo na stališče, da mora zakon, ki določa nek davek biti jasen in mora biti vsakemu davkoplačevalcu jasne njegove obveznosti. Zato imamo pri recimo dohodnini v zakonu osnove in olajšave. Pri DDVju stopnje in jasen opis osnove. Pri DNEP se pa sklicujemo na modelsko vrednost, ki se določa potem z drugim zakonom in podzakonskimi akti. In, ker se z modelsko vrednostjo “lovi” tržno vrednost, se parametri le tega lahko spreminjajo dokaj enostavno, sicer po neki metodologiji, ampak za državljana je praktično nemogoče, da bi si sam izračunal, kaj mu to pomeni. Ali kaj recimo za njegov davek pomeni, če na hiši zamenja okna.
OPOZICIJA: Opozicija teh pomislekov US ni izpostavila. Res pa so ves čas izpostavljali, da bi morala obstajati možnost, da osnovo določi cenilec. Ampak to ni to. Modelske vrednosti ne more določati cenilec, ker cenilec določa tržno vrednost. Zdej, če je opozicija želela skozi to svojo pripombo povedati kaj drugega, se pač niso dovolj jasno izražali. No, res je tudi, da so omenjali problematičnost modelske vrednosti, ampak predvsem z namenom, generalnega nasprotovanja zakonu, hkrati pa niso nikoli predlagali nič konkretnega na tem delu. Logično, saj so zakon o množičnem vrednotenju pripravili ravno oni. Zakaj se je vlada določila za uporabo modelske vrednosti? Ker je to najenostavnejši način za izvedbo tega davka. Vse ostalo je precej bolj komplicirano. Ampak US je bilo tukaj jasno. Davčni predpisi morajo biti jasni in razumljivi in vsakemu državljanu mora biti jasno koliko davka mora plačati (TOJETO!). In tega modelska vrednost ne omogoča. Pa čeprav bi v zakon vpisali še vse podzakonske akte, ki določajo metodologijo izračuna, sam model in parametre modela.
Kako naprej: Težko si predstavljam, da bi lahko v zakon zapisali celoten model in vse parametre. Enostavno jih je preveč, ker se tudi dinamično spreminjajo, glede na razmere na trgu. Ena od možnih rešitev je radikalna poenostavitev modela. Da se le ta zreducira na par parametrov, ki niso dinamični. Da se recimo vrednost računa zgolj iz uporabne (ali kakšne druge) površine, in vrednosti le te na kvadratni meter, morda po regijah. Ali pa, da se določa le na osnovi površine zemljišča, se pravi da stavbe same izpustimo. Kar bi bilo iz liberalnega vidika sicer najbolj pošteno, odpira pa kup drugih vprašanj.
Obstaja tudi varianta, da se za osnovo uporabi tržna vrednost. In se potem določi, da se za namene davka kot tržna uporabi modelska, posameznik pa lahko uveljavlja cenitev cenilca (predlog opozicije). Tržna vrednost je zelo zmuzljiva zadeva. Hitro se spreminja. In cenitve cenilcev odpirajo kup novih vprašanj. Koliko časa pa takšna cenitev velja? Ali je potrebno vsako leto najeti cenilca? Ali se to sploh splača, če cenitev stane par 100 EUR, ravno toliko pa tudi znaša tipično davek za neko običajno stanovanjsko nepremičnino.
US se je na tej točki postavilo v pozicijo običajnega državljana in zahteva, da iz zakona izhaja vse, kar mora vedeti in razumeti, da bo razumel naloženo davčno breme (TOJETO!). Težko je temu oporekati.
————
US je očitalo tudi razlikovanje med obdavčitvijo rezidenčnih in nerezidenčnih stanovanjskih nepremičnin. In pri tem je navedlo en argument, ki ga v debati v DZ ni nihče nikoli izpostavil. Zmotno je predvidevati, da za bivanje potrebuješ le eno nepremičnino, se pravi, da če imaš dve, je druga nerezidenčna (TOJETO!). Opozarjajo pa tudi na uporabo stalnega prebivališča in na to, da je lahko nepremičnina v uproabi brez najemne pogodbe v primeru bivanja družinskih članov. US je janso povedalo, da se določena razmerja pravno-formalno NE UREJAJO, recimo bivanje otroka v nepremičnini v lasti staršev (TOJETO!). US sodišče se je jasno postavilo v bran zdravemu razumu napram birokratskemu razmišljanju.
Na pomisleke glede rezidenčnosti in nerezidenčnosti sem opozoril tudi sam na odboru. Tako, da imam glede tega relativno mirno vest.

[youtube uVIrbKP55Uo]

OPOZICIJA: Tega vprašanja prav hudo niso nikoli izpostavljali. Ko pa se je koalicija odločila, da se obe stopnji izenačita, pa so šli celo v drugo smer. Da sedaj bodo pa vikendi obdavčeni manj kot zidanice. Da bodo bogatejši, ki imajo več nepremičnin, plačali enako kot reveži. In podobne socialistično-populistične parole.

Kako naprej: Izjemno težko je v praksi izvesti razlikovanje med praznimi in zasedenimi stanovanjskimi nepremičninami, ne da bi s tem povzročili preseljevanja stalnih bivališč, fiktivne najemne pogodbe, ipd… Tako da tukaj je prav, da tega razlikovanja pač ni. Glavni razlog za to razlikovanje je tako ali tako bil “socialna država”. Ki jo v tej državi vlačimo v vse pore naše družbe. Namesto da bi imeli večino pravil enakih za vse državljane, socialno državo pa zagotavljali skozi varnostno socialno mrežo, ki ujame tiste, ki padajo, jo tlačimo v vse pore družbe. Progresivna obdavčitev, zdravstveno zavarovanje, ki to ni, brez kapice na prispevke, s kapico na izplačila, lestvica plačevanja vrtcev, raznorazne olajšave vezane na socialni položaj, kopica transferjev… In US je tukaj zelo jasno povedalo. Če ima nekdo dve stanovanji, ni to razlog, da ga višje obdavčimo.
————
Razlikovanje med energetskimi in ostalimi poslovnimi nepremičninami je nesprejemljivo. Razlog in obrazložitev vlade je bil, da so te nepremičnine že obremenjene z drugimi dajatvami, koncesijami ipd… Po mnenju US je to neprimeren razlog.
OPOZICIJA: Tega v glavnem ni izpostavljala. Je pa izpostavljala nekaj drugega, in posredno je s tem jim odgovorilo tudi US. Opozarjali so, da ni fer, ker je na nepremičnine že bil plačan davek ob izgradnji, in da ni fer, da bi še enkrat plačevali davek. No, če potegnemo paralelo z energetskimi je jasno, da tudi ta opozicijski argument ne zdrži. V samem koalicijskem usklajevanju sem večkrat poudarjal nesistemskost zakona, da NI prav, če je preveč stopenj in preveč izjem. In za nižanje obdavčitve za gospodarske skubjekte sem tudi predlagal, da bi se obdavčitev poslovnih in energetskih izenačila na 0,5. Ni bilo posluha. Razmišljal torej že sem v pravo smer, nisem pa to podkrepil s svojim glasom.
————
Nepremičninski davek je izvirni prihodek občine. Tako je po Evropi in tako bi moralo biti tudi pri nas. Občina ima vrsto stroškov, ki so povezane z nepremičninami zato bi glavnino tega davka moralo ostati občini (TOJETO!). Relativno zgodaj v koalicijskem usklajevanju je bil z občinami (ne vem točno katero združenje) dosežen dogovor, da prva tri leta dobijo enako, kot so pobrali z NUSZ. V točke, kjer je dosežen dogovor z zunanjimi “partnerji” je vedno težko posegati. Pa čeprav nisi bil vključen v dogovor. Iz tega vidika, sem bil prepričan, da je glede občin zakon ok, čeprav so posamezne občine imele pripombe. Ampak pri takšnem številu deležnikov je normalno, da je kdo tudi proti.
OPOZICIJA: Jup. So opozarjali. Precej jasno in glasno. Ustavno sodišče jim je pritrdilo.
Kako naprej: Najbolje, da se davek v celoti prenese na občine in se jim skladno zmanjša delež dohodnine, ki ga dobijo. To je potem tudi politično lažje speljati, ker pač preneseš to breme na občine. In, če želijo imeti avtonomijo, ki jim pripada po ustavi, naj jo imajo. In naj potem prevzamejo tudi del gorja, ki ga prinaša uvajanje novih davkov. Večjo pristojnost, kot bodo imele občine, večjo avtonomijo bodo imele.
————–
Možnost pritožbe na vrednost nepremičnine je zgolj navidezna, je razsodilo US. Utemeljitev gre v smer, da se zavezanec lahko pritoži na parametre nepremičnine, ki določajo vrednost, ne more pa se na sam model ali parametre modela. S tem se lahko pritoži le delno, kar pa ni vredu.
OPOZICIJA: Opozicija je na to opozarjala. In tukaj bi jim koalicija lahko prisluhnila. Argument, da temu ni bilo tako, je da posameznik ne more posegati v model, ki vpliva tudi na ostale. Slab argument.
Kako naprej: Relativno enostavno rešljivo. Omogočiš možnost pritožbe tudi na te elemente. Je pa ta točka v tesni navezavi z prvo točko glede davčne osnove (modelska vrednost). V kolikor se tisto spremeni, je tudi ta precej manj problematična. V luči temeljne ideje zakona (modelska vrednost) je v bistvu ta pritožba nesmiselna. Ampak US je problematiziralo to temeljno idejo, in to v novo luč postavlja tudi možnosti pritožbe.
————–
Za konec:
Ustavno sodišče je jasno povedalo, da davek na nepremičnine sam po sebi ni sporen. Ima pa sprejeta rešitev vrsto ustavnih problemov. Ob tem se moramo spomniti vseh debat opozicije, kako bo ta davek pomenil nov val nacionalizacije, tudi zato strukture nepremičnin v Sloveniji, kjer imajo ljudje z nizkimi dohodki velike nepremičnine. Ustavno sodišče tem očitkom ni namenilo niti besedice. Morda jih predlagatelji presoje pred US niso niti navedli in so jih uporabljali le v populisitično propagandne namene.
Klofuto, ki jo je prisolilo Ustavno sodišče seveda jemljem tudi osebno. Glasoval sem za ta zakon. Sodeloval pri njegovem piljenju. Nekje sem uspel z mojim pogledom, marsikje ne. Ob tem se soočaš z strokovnjaki na tem področju, ki morajo zastopati vlado, čeprav morda sami mislijo drugače. Ki so izkušeni na strokovnem in pravnem področju. In ravno nad njimi sem sam razočaran, ker bi na te pomisleke US morali že po svoji profesionalni stani predhodno odreagirati. In tega si ne znam razložiti drugače kot da so bodisi nesposobni ali pa si enostavno ne upajo. Da jim manjka tista profesionalna avtonomija, ki bi si jo morali vzeti.
In že dosedaj je bil zame argument “pa samo ti nekaj kompliciraš” nesprejemljiv, ampak od sedaj naprej bo še toliko bolj.
In, če imajo probleme z profesionalno avtonomijo uslužbenci, ne moremo mimo avtonomije poslancev, ki nam jo nalaga in zagotavlja ustava. Predvsem koalicijskih poslancev, ki smo seveda zavezani tudi koalicijski pogodbi. Da ne bo pomote. Absolutno podpiram koalicijski način dela. In to, da se v okviru koalicijske pogodbe dogovorimo za skupne cilje, pri katerih je potrebno kje tudi popustiti.
Mi je pa ravno jasnost razsodbe ustavnega sodišča dala potrdtev in dodatno potrdila moje prepričanje, da je potrebno zakonodajo pisati enostavno. Da je treba pravnike iz zakonodajnega postopka praktično v celoti izpustiti, in jim dovoliti govoriti le, ko so vprašani. Da bom sedaj še veliko bolj jasno na argument “pa samo ti misliš drugače, drugi so vsi za” odgovoril z “praf, pa sprejmite brez mene”.
——————-
Namen tega mojega pisanja ni opredelitev za ali proti davkom, ampak predvsem ustavno-pravni vidik zakona. In zavidam tistim, ki se lahko postavijo na svoje apodiktično stališče “vse je sranje osim pišanja”. No, v resnici jim ne zavidam. Ni se problem postaviti na neko stališče, če v resnici od tega ni nič. Jaz se tudi komot postavim na stališče, da ni fer, da imamo letne čase. Ampak kakšen pomen ima to? Gre za kaj več kot za mentalno onaniranje?