O bančni tajnosti in javnosti podatkov

Da najprej razčistimo osnove. Bančna tajnost je pomembna. V preteklih mesecih je SDS večkrat predlagal odpravo bančne tajnosti in to v celoti. Da bi lahko kdorkoli gledal v državnih bankah (in v to preidejo ponavadi vse, ki so deležne ukrepov za saniranje bank, pri nas so pa nekatere že od nekdaj tam) tudi depozite, transakcije na plačilnih karticah, kredite pravnih pa tudi fizičnih oseb. To je jasno nesprejemljivo, in to je jasno tudi SDSu, ki pa v svoji populistični maniri pogosto predlaga nesprejemljive spremembe, ker ve, da ne bodo sprejeti, hkrati pa sočasno vodi PR v katerem pove tisti delček resnice, ki ga njihovi volilci želijo slišati.

In to je delček, o slabih kreditih, breme katerih smo prevalili na vse davkoplačevalce. Gre za več miljard sredstev. In kadar gre za porabo javnih sredstev je transparentnost zelo pomembna. Strinjam se, da so za iskanje krivcev in morebiten kazenski pregon odgovorne za to določene inštitucije. Ampak breme naloženo davkoplačevalcev je tako visoko in delovanja inštitucij, na čelu z Banko Slovenije, tako počasno, da jim je potrebno pomagati.

In ob sprejemu sprememb Zakona o dostopu do informacij javnega značaja je bila priložnost, da se sistemsko uredi tudi to področje. Širša politika se je zelo hitro poenotila okoli tega, da naj bo poraba denarja v javnih podjetjih transparentna in da naj bodo na voljo tudi informacije iz kreditnih map prenešenih na DUTB (ljubkovalno imenovano Slaba banka). Do nesoglasja pa je prišlo pri tem, ali naj bodo javnosti dostopni tudi enaki podatki iz kreditnih map ENAKE kvalitete, ki niso prenešeni na slabo banko?

Ob tem je potrebno poudariti, da na slabo banko NI BILA prenešena večina kreditov, ki so povzročili luknjo. VEČINA jih je ostala na izvornih bankah. In davkoplačevalski denar večinoma ni šel na slabo banko. Slaba banka je dobila delček, predvsem za organizacijo svojega poslovanja in zagotavljanje likvidnosti. Banke pa so dobile tako neposredno dokapitalizacijo, kot tudi obveznice slabe banke s katerimi jim je le ta plačala prenešene slabe kredite. In za te obveznice znova jamči država, se pravi davkoplačevalci.

Slabi krediti, tisti prenešeni in neprenešeni, obremenjujejo davkoplačevalce. Bodisi neposredno z dokapitalizacijami, bodisi posredno preko garancij in pa izgubo vrednosti premoženja bank, ki so v državni lasti. In ta neposredni vidik, je pogosto še večji, kot neposredni. Imamo ša še bistveno bolj posredne in strateške škode, ki pa jih ne bi tukaj razlagal, ker potem hitro pridemo na kritiko celotne dosedanje politike.

Glavni argument, v bistvu pa tudi edini, naprotnikov odprtja podatkov tudi slabih kreditov, ki ostajajo v bankah je bil, da bi to nesorazmerno poslabšalo poslovni položaj teh bank, ki bi tako postale nekonkurenčne in svojega dela več ne bi mogle opravljati, oziroma, ga bi lahko opravljale le v omejenem obsegu, kar bi še povečalo izgubo.

Podan pa ni bil niti en sam konkreten izračun, niti ena sama konkretna ocena kaj bi to dejansko pomenilo. Banka Slovenije se je najprej izjasnila v eno smer, nato v drugo. ECB naj bi tudi nekaj dejal. O tem nam ni bil predložen niti en sam dokument, dopis ali opozorilo. Pa smo imeli med drugim tudi sestanek s finančnim ministrom na to temo. Poslanka pozitivne Slovenije je omenjala pisma podjetij, komitentov itd… Sam, nisem dobil niti enega samega tovrstnega pisma, emaila ali telefonskega klica. Nič. Pa jih sicer dobim veliko. Ko smo v okviru sanacije bank posegli na podrejene obveznice, je bilo tega veliko. V tem primeru pa nič. In glej ga zlomka, tudi drugi velik nasprotnik odprtja, SD, ni omenjal tovrstnih dokumentov.

Na delovanje bank ima vpliv mnogo zadev. Recimo ciprska kriza je povzročila izpad depozitov tudi iz Slovenskih bank. Kar občuten. Drugi takšen primer je bila sprememba socialne zakonodaje, ki je začela za oceno socialnega stanja posameznika upoštevati tudi stanje na računih. Ob tisti spremembi so se ravno tako začeli depoziti umikati v tujino. Ne le na tuje banke, ki delujejo v Sloveniji, ampak dejansko v tujino. Ali je bila narejena kakšna ocena, kako bi to razkritje vplivalo na banke, v primerjavi z preteklimi dogodki? Je bolj pomebno, manj pomembno?

Ali je komitentom res pomembno, da bi v primeru, če ne bi mogli več odplačevati kreditov (le v tem primeru je to podvrženo javnosti podatkov) ostane to tajno? Pomembno do te mere, da se bodo raje odločali za posojilo nekje drugje? Pri čemer javni sploh niso vsi podatki o kreditnem poslu ampak le izbrani. Kdo je dobil, koliko, kdo je odobril in kakšan so zavarovanja. Poslovnih načrtov, analiz, ki projekte podkrepijo, strategije … vse to ostaja bančna skrivnost. Ali res podjetje boli razkritje teh omejenih podatkov, sama pa morajo vsako leto v bilancah jasno povedati koliko so zadolžena? In brez skrbi, če ne plačujejo kreditov, še marsikaj drugega ne plačujejo, in je to zelo hitro razvidno tudi v bonitetnih ocenah.

In pa še ena zadeva. Prenešeni slabi krediti na slabo banko pa so podvrženi očem javnosti. Kdo pa imetnikom slabih kreditov, ki so ostali na banki, ali pa tistim, ki še niso slabi, garantira, da ne bodo prenešeni v slabo banko, in s tem v javnost, ob naslednjem prenosu? Komitenti bodo iz banke z dvomljivim poslovanjem bežali proč ne zato, ker se lahko njihovi podatki razkrijejo javnosti, ampak zato, ker je takšna banka nestabilna. In to, da je večina slabih kreditov v njih ostala, ni ravno garant zaupanja.

Podobne debate o škodi prizadejani gospodarstvu so bile tudi, ko se je odločalo, ali naj bodo davčni dolžniki javno objavljeni ali ne. Tudi takrat se je govorilo o tem, kakšno škodo bo imel nekdo, ki bo objavljen na “sramotilnem stebru”. In kaj se je dejansko zgodilo? Koliko podjetij je šlo v stečaj zaradi tega? In koliko zto, ker so poslovale z partnerji, ki so obljubljali vse, plačevali pa nič?

Ker je večina slabih kreditov ostala na bankah, je logično vprašanje, kakšna so bila merila za prenos na slabo banko. Najdete jih v uredbi, naj pa skopiram en sam delček.

DUTB lahko prevzame tvegane postavke banke, ki predstavljajo kapitalsko naložbo ali nepremičnino, le, če je banka kadarkoli v zadnjih 12 mesecih izvedla dejavnosti za odprodajo teh sredstev pod tržnimi pogoji, ki pa niso bile uspešne ali pa bi bile uspešne le v primeru, če bi bila prodajna cena določena bistveno nižje od realne tržne vrednosti tega premoženja.

Uredba o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti bank

Z drugimi besedami. Če obstajajo krediti, podeljeni vendar ne vračani, in jih je banka uspela pospraviti v kot, kjer se jih noben ne dotika, potem se izognejo tudi prenosu na DUTB.

Veliko strahov, malo podatkov in odločitev kakršna je pač bila.

Za odprtje tudi bančnega dela je glasovalo 100% poslancev Državljanske liste. 81% poslancev SDSa, 67% SLSa in 50% NSija. Proti so bili poslanci Pozitivne Slovenije, Socialnih demokratov in Desusa. Oba pripadnika manjšin sta bila ZA in za sta bila tudi 2 nepovezana poslanca.

Zakona pa na koncu SDS ni podprla. In to, vseeno vliva dvom, kdo podpira transparentnost in kdo ne. Res so imeli kongres v Dublinu. Ampak manjkala sta več kot dva glasova. Morda je pa vse skupaj vseeno bila le premetena matematika, kako igrati igro, pa si na koncu vseeno zabiti avtogol.

In pa za konec. “Ne moreš imeti vsega, kam boš pa dal”, bi dejal moj prijatelj.

Ne glede na to, da da bančni del ni šel skozi, je vseeno bilo doseženega veliko. Odpirajo se podatki v podjetjih v javni lasti, državnih in občinskih, v lastništvu posredno ali neposredno. Lahko se bo videlo, koga sponzorira LL Grosist in koga Prodnik Domžale. Kakšne so pogodbe o svetovanju in sponzorstvih. Kam svoj nedobiček plasira Telekom in kam Zavarovalnica Triglav. Odprti bodo podatki iz slabe banke. To res ni čas za žalost! Čas je, da v informacijski dobi državljani vzamemo v roke orodje in orožje, ki nam je na voljo – informacije.

Začnite pri supervizorju (ni še podatkov o podjetij) in pregledu subvencij, transferjev ,…

PS: Dodajam še link na rangiranje terjatev, da boste vedeli kaj pomeni D in E terjatve v bankah.