Teoretske osnove socializma
Svetilnik – društvo za promocijo svobode me je povabil, da sodelujem v okrogli mizi na temo Države in davkov. Sodelovala sta še Tibor Rutar in Marko Žerjal. Tibor zagovarja socializem, Marku je pa država odveč. Kar je obetalo zanimivo debato. Ali je bila ali ne, morajo presoditi poslušalci, meni je bila pa predvsem zabavna. Sploh z zaključkom enega od udeležencev, ki se mu je zdelo vredno omeniti, da je razočaran (predvsem nad mano), ker nisem podal nobene teoretične razlage za svoje videnje. Za razliko od zagovornika socializma, ki je kar veliko omenjal precej teoretikov.
Jaz verjamem, da je bil in je socializem zelo dobro teoretsko osnovan. Iskreno verjamem. Verjetno je čedalje bolj teoretično pokrepljen. Kar seveda ni naključje. Ker v praksi je pogorel na celi črti, kjerkoli se je pojavil.
Dve zadevi sta se mi zdeli pa ekstra zanimivi iz razprave sogovornika, ki se je bolj kot državi posvečal slabosti, ne toliko kapitalizma, kot kapitalističnega konkurenčnega trga. Nekako takole je šla razprava (in se opravičujem. če sem kaj slabo povzel):
Trgi v času pred kapitalizmom, recimo tam v 16em stoletju in prej, so bili bolj pošteni. Trgovci kupovali poceni in prodajali drago (danes je čisto drugače op.a.). Ker ni bilo prisotne konkurence, cene ni določal trg, ampak so trgovci pač plačali toliko kolikor so proizvajalci zahtevali. S tem ni bilo cenovnega pritiska na proizvajalce, s tem pa tudi ne na zaslužek delavcev.
Svašta. To bi pomenilo, da lahko trgovec proda po kakršnikoli ceni pač želi. Da lahko kakršnikoli nabavni ceni pripiše želeno maržo, in bo dobil svoj zaslužek. In tukaj moramo upoštevati, da so recimo v času Marka Pola bile marže bistveno višje kot so danes. Pri tovorjenju svile iz Kitajske v Benetke, preko kamel in ladij, mimo piratov in roparjev so bili stroški ogromni, tveganja velika s tem pa brez skrbi tudi pričakovani dobički. Kar seveda pomeni ogromne marže.
Vsak trgovec je vedno omejen s ponudbo in povpraševanjem na eni in drugi strani. Vsakdo lahko kupuje in prodaja po cenah, ki si jih je zamislil, ampak ni rečeno, da bo kaj prodal ali kupil spljoh. Seveda lahko z eno balo svile zaslužiš za celo življenje, ni pa nujno, da je tvoj zaslužek največji pri največji marži. Morda se ti bolj splača prodati več z manjšo maržo. In to je bilo res v celotni zgodovini, z vmesnimi izpadi v takšne ali drugačne socializme.
Kako je izgledala trgovina v tistih časih realno, pa morda pokaže zgodovina Benetk.
Druga zabavna trditev je pa šla nekako takole:
Tržni boj ustvarja pritiske na stroške, zato posamezni proizvajalci uvajajo tehnološke rešitve, ki povečujejo produktivnost, s tem pa prisilijo tudi ostale proizvajalce da še oni povečajo produktivnost, saj so sicer izrinjeni iz posla. In ko se takšen cikel zavrti, so na koncu vsi znova na istem, le produktivnost je večja.
In kaj je narobe? Višja produktivnost pomeni z manj ustvariti več. Kar pomeni, da bolj optimalno izrabljaš produkcijske vire, ki jih imaš na voljo, tudi čas, in ti lahko ostane več časa, za kar pač želiš. Morda za dodatno delo, zabavo, izobraževanje.
Verjetno je želel povedati da je slabost v tem, da so nekateri (v bistvu vsi) prisiljeni v višanje produktivnosti. Le to se da narediti s tehničnimi izboljšavami, najhitreje pa z nižanjem plač delavcem. Kar pomeni, da višanje produktivnosti pomeni pritisk na delavske mezde, kar pa socialistom jasno ni všeč. Mislim, tudi meni to ni všeč.
Res pa je, da se socialisti ustavijo na točki “to mi ni všeč” in nato “to bi morala urediti država”, zagovorniki svobode gremo pa tukaj bolj v smer, da je potrebno omogočiti čim več ponudbe tudi na trgu dela. In ko se pri posameznemu delodajalcu povečanje konkurenčnosti prevali na delavca, je za delavca najboljša rešitev, da odide k drugemu delodajalcu, ki pa je svoj proces tehnološko nadgradil, da lahko viša produktivnost brez pritiska na delavske mezde. Itak se bo to zgodilo prej ali slej, ker, če neko podjetje svojo konkurenčnost ohranja le skozi nižanje delavskih mezd (kar ni enako stroškom dela) je to pot v sigurni propad podjetja.
V obeh primerih nekako ven sili ideja, da je “kapitalistični trg” (zanalašč poudarjam kapitalistični, čeprav gre v resnici le za trg) slab, ker ustvarja pritisk na udeležence. Ali bi bil svet lepši brez pritiskov? Verjento bi bil. A pa obstaja svet brez pritiskov? Jamskega človeka ni pritiskal niti trg niti kapitalist. Verjetno ga je pa pritiskala lakota. In ta pritisk ga je sčasoma pripeljal do udomačitve živali in kultiviranja rastlin. In verjamem, da so skozi celotno zgodovino se vrstili pritiski. Takšni in drugačni. Z razvojem so se le spreminjali.
In razvoj je pripeljal do tega, da pa morda lahko pozabimo na tiste bazične pritiske. Ampak, kot nam kaže bližnja, zelo bližnja, zgodovina, recimo v Severni Koreji, tudi pritisk lakote, še ni nekaj, kar lahko družba kar enostavno pozabi. In je čisto resno vprašanje, ali imate raje pritisk trga ali pritisk lakote?
Pri čemer nam lakota kaj prida manevrskega prostora ne pusti. Pri pritisku trga, pa imamo vseeno na voljo, ali gremo po sistemu “Work hard, party hard” ali pa gremo bolj “lagano sportski”. Odločitev je naša. In to je ključna razlika med svobodnim sistemom in socializmom. Imaš možnost pa tudi prekletstvo izbire. V sistemu s centralnim razpršenim planiranjem, si lahko svojo željo, ki je centralni razpršeni komite ne potrdi, vtakneš v ….
Seveda je to moje subjektivno videnje dela včerajšnje debate. Prosim udeležence, da me v komentarjih malce dopolnijo.
PS: Hvala Svetilniku za organizacijo in sodebaterjema za debato.
PPS: Zanalašč se ne sklicujem na nobenega teoretika, pa naj si bo klasično ali neo liberalen, utopist, socialist, objektivist ali revanšist – če jih želite brati, je bolje, da jih berete v originalu, kot pa da vam jih jaz citiram. Argument, to je pa tako, ker je ta povedal je približno tako dober kot argument to pa tako ni, ker je ta povedal. In argumentov v stilu “jaz se pa z avstrijsko ekonomsko šolo ne strinjam” je bilo že včeraj dovolj.
PPPS: Kajpomeni zgornja slika? Sanja se mi ne. Vprašajte Zemanto, oni so mi jo predlagali da jo priložim temu tekstu ;-)
Ključen point pri tekmi v produktivnosti je tudi diferenciacija. Zadnjih par desetletij so v teoriji managementa namreč spoznali, da v tržnih pogojih za podjetja pač ni optimalno v nedogled tekmovati v učinkovitosti proizvodnje — kot je bilo značilno recimo za japonska podjetja v 70ih in 80ih — (prav zato, ker delavce moraš plačati in še pomembneje, ker jih moraš plačati dovolj, da so motivirani delati dobro — in da tisti, ki dobro delajo ostanejo pri tebi). Zato se podjetja, ki na dolgi rok obstanejo, nikakor ne osredotočajo le na tekmo v učinkovitosti poslovanja, ampak na konkurenčne prednosti. Na to, da so njihovi izdelki drugačni/inovativni. Tako podjetja s kreativnostjo blažijo ta pritisk o katerem pišeš. :)
Mi je žal, da se nisem imel časa pridružit. Je bilo verjetno kar zanimivo.
Povem eno zgodbo:
Smo imeli eno kokoš in ta je imela več piščancev. Vsi so bili lepi zdravi, mehki puhasti in rumeni.
Ampak bratec se je nekega dne odločil, da jih vse polovi in spravi v eno posodico.. no ker so piščanci hoteli na svobodo, jih je bratec zadržal v tej posodici tako, da je položil svojo odprto dlan na njih in jih “potlačil v skledo”. Ko je s skledo polno piščancev letel po vasi (skrbno pazil da nobeden ne bo ušel) iskajoč svojo mamo je ob snidenju mama presenečeno ugotovila, da je od množice piščancev živ modra samo še en ali dva.
No zame je socializem prav to: vse skupaj nas želijo stlačiti v eno posodo in žal je tudi temu tako, da si mi piščanci želimo iti v to skledo; bomo vsi enaki, za vsakega bo dovolj prostora (služba/denar); ampak nihče se več ne spomni da so katerega koli piščanca, ki je hotel svoj kljunček malo čez rob sklede pomoliti, takoj potlačili nazaj.
Ja res nam je bilo lepo v socializmu; vsi smo imeli službe; vsi so imeli stanovanja; več smo se igrali; večja varnost je bila; nikogar niso ubili; v avtomobilih nismo imeli klim; televizije so bile črno-bele; … skratka uživali smo; včasih smo v tovarni kako zadevo spravili pod jakno, in jo zastonj prinesli domov; ko so sosedje gradili hišo je cela vas pomagala, in nihče iz Bruslja nam ni ukazoval kako moramo klati prašiče.
V socializmu je bilo res lepo. V penzijo si šel pri 55 letih …
Tudi v socializmu so bili reveži in tudi v socializmu so kradli; ampak samo tisti pri koritu, tiste male ribe ki so kaj ukradle in so jih dobili so pa na Goli otok zaprli. Tudi v socializmu so ubijali – samo večkrat po naročilu politbiroja iz Beograda in Moskve. Če nisi hotel partijske izkaznice nisi smel biti policaj in imeti benificiranega staža, ampak si v tovarni dile prelagal.
Izborili smo si svobodo – in kaj bi si želeli več? Jaz bi si na primer želel več okusa za zgodovino in spomin na stare čase. Želim si več debat o resničnih dejstvih – ne teorij o tem kako bi moralo biti in raznih popoldanskih sanjarjenj … želim si, da bi da toliko denarja kot smo ga dali v banke damo v šolstvo in izobraževanje. In tudi v zdravstvo.
Ne ne želim nazaj v PIONIR-ske čase in v Za Domovino – s Titom naprej. In ne želim v čase ko je bilo za 3 leta v vojsko -> ampak tisti ki so toliko časa služili so verjetno večinoma že pod zemljo.
Sami smo krivi za situacijo; poreče kdo ne politiki so -> ja ampak ti si tistega kretena ki je izvolil tak zakon postavil v parlament; MI SMO odgovorni za stanje in se 90 kljukcev v parlamentu!
Ampak da ne zaidem preveč od socializma in socialističnih reinkarnacij. Jaz rečem naj probajo – naj naredijo stranko, če menijo, da jih bodo slovenci podprli; vso pravico in dolžnost imajo da dobijo vse sedeže, ki jih lahko dobijo v parlamentu. Mojega glasu ne dobijo. Pa čeprav sem baje nazorsko gledano levičar :)