Vsako delo šteje

Naslov tega prispevka se seveda nanaša na zadnje čase tako opevano geslo “vsako delo šteje” v ozadju katerega se šteje ideja po širitvi osnov pri plačevanju prispevkov za socialno varnost. Prispevki se plačujejo od dohodkov, v glavnem plače, in sicer za pokojninsko zavarovanje, za zdravstveno zavarovanje, za zaposlovanje, za poškodbe pri delu in za starševsko varstvo. Glede na višino, pa sta ključna pokojninsko in zdravstveno.

Načeloma se s širitvijo osnov strinjam. Nobenega pametnega razloga ni, da bi bile različne vrste del različno obremenjene s prispevki. Zakaj bi nekateri dohodki bili pavšalni, ne glede na zaslužek, drugi pa v procentu. Posebni zapleti pa nastanejo pri recimo s.p.-jih, kjer je dohodek težko ugotoviti, oziroma je zaradi neustreznega davčnega nadzora le ta plod marsikatere manipulacije.

Glavni namen širitve osnove je seveda zagotoviti nova sredstva za pokojninsko in zdravstveno blagajno, ki jih trenutno primanjkuje. Poudarek na trenutno.

Zakaj poudarjam trenutno? Ker konkretno pri pokojninskem zavarovanju plačujemo za pokojnino, ki jo bomo kasneje dobili. In so vplačila in pokojnina v korelaciji. Več kot plačujem danes, višjo pokojnino bom imel nekoč. Pred leti sem šel celo računati, kakšen donos mi država zagotavlja za tako vložena sredstva in sem dobil cifro med 2 in 3%. Kar vsekakor ni, da bi si obliznil obe ustnici, vsekakor pa ne gre za metanje denarja preč. Če se seveda sistem ne bo zrušil, kar pa ni tako neverjento.

Skratka širitev osnove za pokojninski prispevek resda rešuje današnjo težavo. Vendar jo le prestavlja v naprej, ker bo zaradi takrat višjih izplačil, luknja toliko večja. Razlika je morda pri tistih, ki bodo v prihodnje dobili starostno penzijo, kar pomeni da že danes ne vplačujejo dovolj. Pri teh bi bila širitev smiselna. Pri vseh ostalih, pa bi bila smiselna le v primeru, da bi se ta sredstva ločeno nalagala in ne sproti porabljala. Ker sicer le prelagamo problem na ramena svojih zanamcev.

Malce drugače je pri zdravstvenem zavarovanju. Tam imamo (oziroma naj bi imeli) vsi enako storitev, ki pa jo plačujemo glede na dohodek. Gre za solidarnost in sicer neomejeno. Če se s tem strinjamo, potem se strinjamo tudi s širitvijo osnov. Vendar se moramo ob tem zavedati, da to več ni zavarovanje, ampak je klasičen davek na zaslužek. Ki ni progresiven.

In prav zabavno je o tem debatirati z nekaterimi, bolj socialistično usmerjenimi, ki se jim zdi nepošteno, da bi profesor od dodatnega dela plačal še zdravstveni prispevek, ki ga plača že pri plači. Storitev mu pa pripada enako, če ima samo plačo, ali pa ima še honorar zraven. Pa ne bomo sedaj tukaj odpirali še področja dodatnega dela zaposlenih v javnem sektorju, sploh, če je tudi to dodatno delo iz javnega sektorja. Skratka, tudi tisti bolj socialno usmerjeni, ko gre za njihov denar, se zavedajo, da plačujejo za neke storitve, in da bi bilo prav, če bi cena bila vezana na storitev. In, če sami ne oddajajo nič v najem in/ali nimajo delnic, bi zraven obesili v osnovo še te dohodke.

Dejstvo je, da v obe blagajni doplačujemo iz proračuna. Da zbrani prispevki ne zadoščajo več. To je solidarno. Prav bi pa tudi bilo, da bi vsaj osnovno zavarovanje imelo vsaj malo zveze z realnostjo. Da obstaja nek maksimum, koliko za omejeno storitev plačaš. Saj na preostali zaslužek se tako ali tako potem obračuna še dohodnina, ki je progresivna, in se potem tudi iz tega preko proračuna prenese v končni blagajni.

Skratka kapica na socialne prispevke ne le da je edina razumna odločitev, tudi pravična je.