Socialni kapitalizem

Ondan sem prebral zanimiv prispevek v Delu, kjer direktor hotela želi izstopiti iz podjetja Protej, ki je sicer lastnik hotela, katerega direktor je. Gre za skromnejšega gospoda, kar jasno kaže njegova želja:

Zaradi tega me ne zanima sedanja vrednost mojega deleža, ampak želim imeti povrnjen le osnovni vložek, revaloriziran z inflacijskim faktorjem.

Gospoda ne zanimajo visoki dobički, želi le z inflacijo revalorizirana vrednost vložka. Gospod po pisanju Dela, tudi ugotavlja, da je družba, v kateri je lastnik, postala navadna tajkunska družba.

Članek se v bistvu bere, kot zgodba še enega posameznika zlorabljenega s strani kapitalizma, da ne rečem neoliberalizma. Zgodba človeka, ki je dolga leta trpel, vlekel direktorsko plačo in upal na dobičke s strani lastništva v projektu managerskega odkupa, za kar je prepričeval tudi svoje delavce. V bistvu ne vem, kaj je bolj grozno. Ali to, da je bil na direktorskem mestu enega pomembnejših Ljubljanskih hotelov par desetletij človek, ki mu očitno niso jasne osnove tržnega delovanja, lastništva in kapitalizma na splošno, ali to, da iz takšne zgodbe Delo naredi takšno zgodbo.

Gospod je verjetno po svoji ideologiji še najbližje SDju. In to je tisti SD, ki se zavzema za obvezno participacijo delavcev pri lastništvu. Ampak,kot kaže tudi ta zgodba, lastništvo nima le pozitivnih lastnosti, ampak prinaša tudi odgovornost. In navkljub temu, da se mi (neobvezno) solastništvo delavcev zdi zelo dobra ideja, je treba jasno povedati, da obstaja le še ena slabša varianta kot je podjetje, ki ni v solasti delavcev. To je podjetje, ki je v solasti neodgovornih delavcev in/ali direktorjev. Takšnih, kot je tale gospod, ki mu je očitno lasntištvo v breme, hkrati pa mu niti malo ni jasno, koliko je dejansko vredno.

Gospodova pobožna želja, da bi dobil povrnjen revaloriziran vložek, seveda nima nobenega smisla. Po nekaterih informacijah je Protej svojo zgodbo zavozil, in bodo lastniki, vključujoč nesrečnega gospoda, izgubili vse. In prav je tako.

Kapitalizem namreč temelji na čisto enostavnih principih, ki ga ravno zato delajo robustnega. Dober upravljalec kapitala, le tega oplemeniti, in lahko upravlja naprej, slab upravljalec pa počasi več nima kaj upravljati. Gre za proces naravne selekcije, ki je na področju biologije med nai že par miljard let. Boljši preživi, slabši pač ne. Pa da ne bo pomote, tukaj pišem o preživetju poslovnih modelov in ne preživetju ljudi.

Ta zgodba lepo pojasnjuje princip socialnega kapitalizma. Če je izguba, naj dobim izplačan vložek, če je dobiček, pa si ga razdelimo. Privatizacija dobičkov, socializacija izgube. Posebna podvrst socialnega kapitalizma je pa seveda tudi državno lastništvo. Kapital naj prispeva družba, dobičke pa skanalizirajo ven tisti pri koritu.

In koliko časa bo potrebno, da bo večina razumela te principe delovanja socialnega kapitalizma? Če pogledamo, koliko časa je bilo potrebno, da se je uveljavila Darwinova teorija evolucije, potem prav optimistični ne moremo biti. Če je evolucija vgrajena v naše gene, je očitno verovanje v stvarnika, nekoga, ki v svoji dobroti odloča namesto nas, vgrajeno v človeške možgane. Druge razlage za takšno trdovratnost teh idej pač nimam.

 

4 Responses to “Socialni kapitalizem”

  1. Vsaj “Social(istič)ni kapitalizem” daj za naslov. Razen tega, pa pozdravljam napisano.

    Prosim tudi za usmeritev, kje lahko registriram takšno podjetje. Imam nekaj idej. Če se bodo izšle kul, sicer bi pa zgolj vložek nazaj. Aja, vložka imam tudi bolj malo, tako da bi še en kredit… Pa saj to verjetno ne bo problem. Nam je Maša pred časom sporočila, da so sedaj banke spet polne denarja. Če se da bi DL-Zoki paket (brezobrestno torej).

  2. Rok, za začetek poišči tisto oštarijo na Tržaški, in naroči vampe.

    Morda pa porata…

  3. Čist tko mimogrede. O tem sem danes govoril z enim gospodom, ki gospoda dobro pozna, in pravi, da je čisto ok manager, in ima tudi kar nekaj uspehov za sabo.

    Seveda to tega, kar sem napisal ne spreminja.

  4. V tem primeru je vse odvisno od timinga in seveda od (pravilne ali iluzorne) percepcije trenutka.

    Če je ta gospod to izjavil v času, ko je sam še menil, da bo posel kljub vsemu šel skozi, sam pa se mu je iz moralnih razlogov (ali pač strahu pred povečanim rizikom) odrekel, potem se zgodba bere povsem drugače, kot če jo beremo iz sedanjega trenutka, ko dejansko izpade smešno.