Dileme o ZBan

V zadnjem času so se pojavile kritike rešitve, ki smo jih sprejeli ob sprejemanju ZBan. Najbolj sporna je seveda določba okoli brisanja imetnikov podrejenih obveznic. Recimo v Financah. Moram priznati, da sem kar nekaj časa razmišljal, ali sploh zapisati ta zapis ali ne. Ampak tisti trenutek, ko svojega mnenja ne bom več pripravljen javno objaviti, obrazložiti, zagovarjati pa tudi pod težo argumentov spremeniti, tisti trenutek nimam v parlamentu kaj več početi.

Osebno nimam popolnoma nobenega problema glasovati kontra predlogom ministrstva ali koaliciji. Nazadnje sem to naredil pri ZDavP. Kjer sem tudi obrazložil svoj glas. Tam sem glasoval proti, zaradi tega, ker menim, da gre dejansko za ustavno sporen zakon. Pri ZBan tega mnenja nisem delil. In sem ga in ga še vedno podpiram.

Ko nekaj časa spremljaš zakonodajni postopek v Državnem zboru vidiš, da je pregovor “dva pravnika, tri mnenja” resničen. Da imata pravna služba vlade in zakonodajno-pravna služba Državnega zbora pogosto različna pogleda na isto zadevo, ni nič neobičajnega. Kar pomeni, da smo poslanci glede tega prepuščeni samemu sebi. Prebereš vsa mnenja in se odločiš. Moja čisto osebna ocena je, da je zakonodajno-pravna služba DZ vseeno bolj neodvisno strokovna kot vladna služba. Ampak to je pač moja ocena. Slepo ne verjamem pa niti eni niti drugi. Te pa tako ali tako potem v svojih mnenjih napotijo na drugo gradivom, recimo dosedanje razsodbe ustavnega sodišča in potem pač predeluješ, dokler si sam pri sebi ne izoblikuješ dovolj trdnega mnenja. Le to je seveda lahko napačno. Zato pa nas je v parlamentu 90. Ni vrag, da vsi pa res ne bomo vsega spregledali.

To temo smo obdelovali večkrat. Na Komisiji za nadzor javnih financ smo se s problematiko spoznali še preden je predlog ZBan prišel v DZ. Svoje stališče je podalo združenje malih delničarjev, pa tudi predstavniki zavarovalnic, če se prav spomnim. Ter seveda Banka Slovenije in Ministrstvo za finance. Od poslancev pa je bil najbolj aktiven g. Vizjak.

Nato smo zakon pretresli na Odboru za finance in monetarno politiko. Dokaj podobna zasedba. In tudi tokrat je bil še posebej aktiven g. Vizjak. Zakaj? Kot mi je razložil kolega, so bile podrejene obveznice še posebej popularne v dolenjskem koncu. Ker je tam delovala neka finančna skupina, ki je bila še posebej aktivna. Nenazadnje je tudi g. Kozmus veliko vložil vanje. In verjento se je na g. Vizjaka obrnilo kar precej imetnikov. Ampak tukaj moram poudariti, da pri nobenem členu zakona ali amandmaju, ki je bil sprejet, NI BILO niti enega glasu proti. Niti enega. G. Vizjak je pred glasovanjem odbor zapustil. Kar pomeni, da opozicija zakonu ni nasprotovala.

Nato pa še debata na plenarnem zasedanju. Prav veliko govora o podrejenih obveznicah ni bilo, če se prav spomnim. SDS pa je vložila amandma, ki bi odprl javno VSE podatke (tudi o depozitih in kreditih, ki se normalno poplačujejo) za vse banke, ki bi jim država pomagala. Sam si to razlagam tako, da pač vlagajo amandmaje, ki so nesprejemljivi, zato, da lahko potem užaljeno NE glasujejo o zakonu ali mu nasprotujejo. In pri ZBan tudi v SDSu niso bili enotni. Kar nekaj njihovih poslancev se je vzdržalo, nekaj pa jih je bilo proti, zaradi zavrnitve njihovega amandmaja.

Ok, toliko o proceduri, kaj pa vsebina.

Določbe, ki smo jih sprejeli omogočajo, da se banko, ki je zrela za stečaj, rešuje, ampak po tem, ko se izbriše lastnike delnic in lastnike podrejenih vrednostnih papirjev. Se pravi tiste, vrednostne papirje, ki se nekako knjižijo v kapital. V zakonu je tudi določba, ki to dovoljuje zgolj v primeru, kadar ta rešitev NI slabša za imetnike od stečaja.

V prospektu za podrejene obveznice piše, da do tega primera pride le v primeru stečaja. Ampak postopek, ki se pri izbrisu izvede, je zelo podoben stečaju oz. je posebna oblika stečaja. V bistvu je postopek, ki bi si ga želeli pri vsakem podjetju v težavah. Da se izjemno hitro zamenja lastnika, ki dokapitalizira podjetje, podjetje pa takoj dela naprej. Vsekakor bolje, kot normalen postopek, ki traja mesece in leta in na koncu večino pobere sam postopek.

Pri imetnikih podrejenih obvwznic ne moremo tudi mimo tega, da so se prodajale tudi na bančnih okencih, tudi marsikomu, ki mu ni najbolj jasna razlika med navadnimi obveznicami, podrejenimi ali depoziti. Ja, marsikdo je bil po domače povedano nategnjen. In takšen po moje lahko toži banko, da je bil zaveden. Pa ne danes. Lahko bi jih tožil že pred letom ali dvema. Še preden je prišlo do izbrisa. Ampak marsikdo pa ni bil. Marsikdo jih je kupil na borzi. Tudi po zelo ugodni ceni. Takšen pa se je moral zavedati tveganja.

V Sloveniji je zadeva seveda dodatno zavita, ker je lastnik bank v bistvu država. Vsaj največjih. In potem je država v vseh možnih vlogah. Namreč, če bi bila recimo lastnica JPMorgan Chase, bi novica izgledala naprimer takole.

Pri reševanju bank, je Banka Slovenije najprej razlastila JP Morgan Chase v višini 4 miljard. Nato pa še lastnike podrejenih obveznic v višini 350 mio EUR.

In takoj bi bilo vse skupaj precej lepše. Res da so “naši” izgubili ampak izgubili so tudi nebodijihtreba kapitalisti. In ja, pri reševanju bank, državno lastništvo ni niti pogoj niti potreba. Po celem svetu so privatne banke reševali z državnim denarjem. Tudi pri nas. In ne, ni pristop napačen, napaka je, da so bile v državni lasti. Ampak bojda se bo to spremenilo, zaradi pogojev EU.

Sam postopek torej precej spominja na stečaj, ki pa se v nekem trenutku prekine z “reševanjem zdravih jeder”. Zdej, ali lahko nečemu, kar je podobno stečaju, ampak že na začetku vemo, da ne bo šlo do konca, res rečemo stečaj v smislu tega kar stečaj pomeni v prospektu podrejene obveznice? Tukaj seveda nagazimo na retroaktivnost zakona. Če to je. Ali pač ne. Ker če se zmenimo, da lahko tudi takšnemu “polovičnemu stečaju” rečemo stečaj, potem retroaktivnosti ni. Ampak prepoved retroaktivnosti zakona ni absolutna. Je nekaj, čemur se je treba, če se le da, izogniti. Ni pa absolutna. In mora biti interes za to res dobro obrazložen. Pri recimo ZDavP se meni to ni zdelo. Pri ZBan se mi je. Smiselno je imeti neko vmesno fazo stečaja, ker rezultat stečaja največjih bank je hudo hudo nevarna igra. In ja, verjetno bilo v tem primeru celo bolj smiselno, da požremo še to grenko pilulo in še podrejene obveznice preložimo na ramena davkoplačevalcev.

Seveda se bi meja rezanja lahko postavila drugje. Lahko bi zaključili pri lastnikih. Ali pa bi rezali še imetnike navadnih obveznic in depozitov nad 100K, kot je bilo to v Cipru. Ampak rezanje pri tem, kar se šteje v kapital ima neko logiko. Pa čeprav se lastnikikapitala niti niso prav hudo zavedali, da so v bistvu lastniki kapitala.

Iz zakonskega vidika je, kar se mene tiče vse ok. Ampak za izbris, je pa potrebna izvedba zakonodaje. Tisto pa zelo težko komentiram, ker pač nimam konkrentih podatkov. Ali je recimo NLB res bila v takšem stanju, da bi v stečaju imetniki podrejenih obveznic tudi vse izgubili? Ali ne? In seveda, so te odločitve lahko predmet sodnega varstva.

Skratka, zakonodajni vidik podpiram. Konkretno uporabo zakonodaje pa ne morem komentirati.

Glede dileme, ali se pri depozitih države uporabi ZGD, in se tako depoziti države avtomatsko prenesejo v kapital PRED samim začetkom postopka, kot je bilo omenjeno v Financah, imam sam drugo pravno mnenje. Da po hierarhiji zakonodaje v teh primerih velja ZBan kot “lex specialis”. Se pravi kot zakon, ki je bolj specifičen za to področje. In da temu pač ni tako.

V postopku sprejema se je seveda omenjalo tudi direktive EU. Moram priznati, da mene to kaj prida ne gane. Čeprav je pa tudi res, da praktično vse kar pride iz EU je zelo vredu in v pravi smeri. Morda kakšna zadeva nekoliko prenormirana ali enostavno prevelika za majhno državo kot je Slovenija, ampak s pravim pristopom bi tudi pri nas to lahko lepo kompenzirali.

Na koncu naj še dodam, da smo pri sprejemu te zakonodaje bili deležni kar precejšnjih pritiskov javnosti. Očitno so se imetniki dobro organizirali in si nas poslance razdelili in lobirali. Sam sem prejel kar nekaj klicev. In ja, gre za različne zgodbe. Imetniki po par 10K EUR do takšnih z miljonskim zneskom. Ki bodo/so izgubili vse. In ja, nekateri so vedeli v kaj se spuščajo, nekateri pač ne. Kje potegniti mejo? Ali bi bilo pošteno, da se jim prizna nominalna vrednost (z odštetimi že prejetimi obrestmi), pol nominale? Tudi tistim, ki so na borzi kupili po 40% cene? Tudi tistim, ki so takrat, ko se je že vedelo, kam gredo banke, svoj papir še kar držali in pobirali obresti krepko nad obrestmi za depozite?

Pa da smo si na jasnem. Ne nasprotujem pritisku državljanov. Smo v njihovi službi in prav je, da jih poslušamo. Je pa zanimivo, da je bilo v tem primeru precej več pritiska kot recimo pri dvigu DDV, kjer ga sploh ni bilo.

Moram tudi priznati, da smo v času sprejema zakona, pa tudi povezano z Factor banko in Probanko imeli kar nekaj stikov z Banko Slovenije. In ja. Popolnoma jim zaupam. Dejansko mi ni jasno, kaj so delali prej, ker ekipa je odlična. Ali je res moral priti nov guverner (ali finančni minister), da jim je pustil, da so začeli strokovno delati? Druge razlage enostavno nimam.

Kakorkoli že, sedaj to imamo. Ustavno sodišče bo presodilo. Verjetno še kakšno drugo. Seveda se nam lahko ponovi zgodba izbrisanih. Upam pa, da če se to zgodi, bomo precej hitreje rešili problem izbrisanih obveznic, kot smo v primeru izbrisanih ljudi.

PS: Evo, če še koga kaj zanima, pa naj vpraša v komentarju.

PPS: Naj še enkrat poudarim, da gre za moje osebno mnenje (drugega tudi nimam). Zapisano predvsem z osnovnim namenom tega bloga, ki sem ga zapisal še daleč pred tem, ko sem postal poslanec.