V četrtek 12ega, namesto v petek 13ega, smo bili deležni predstavitve rezultatov pregleda kakovosti sredstev in stress testov bank. V javnosti se je govorilo predvsem o stress testih, ampak še bolj kot te, je bil pomemben pregled kakovosti sredstev.

Pregled kakovosti sredstev bank namreč odgovori na vprašanje, kako realno so ovrednotena bančna sredstva, krediti, zavarovanja, terjatve. Od tukaj namreč izvira luknja. Če sproti vse vrednotiš tako kot je potrebno, imaš tudi sproti ustezne odpise in temu primerno izgubo. In se ti vse skupaj ne nalaga do nekega trenutka, ko vse skupaj poči in se prikaže luknja v vsem svojem obsegu.

Stress testi pa odgovorijo na vprašanje, kaj se bo z banko zgodilo, če se ekonomsko okolje banke poslabša pod različnimi scenariji. Ko gre recimo kakšen sektor v maloro, ali če pride do ponovnega upada BDPja ipd… In ravno te predpostavke so bile v zadnjem času predvsem aktualne, namreč predpostaviš lahko bolj ali manj apokaliptične scenarije in od tega je potem odvisno, kakšne rezultate dobiš. Če recimo predpostaviš padec več stotonskega meteorita nekje pri Celju, potem verjento nobena dokapitalizacija ne bo pomagala, da ne bo šla Celjska banka v maloro. No, najhujše predpostavke so baje predvidevala scenarij, katerega verjetnost je le 1%. Ampak potrebna dokapitalizacija ni sledila temu. Namreč po najbolj apokaliptičnem 1% scenariju je bil ocenjen primankljaj kapitala v višini 3,6 miljarde v treh bankah, ki jih pa bomo dokapitalizirali z dobrimi 3 miljardami.

Po katerem scenariju je prišla ta cifra, pa ne vemo. Kot nam tudi iz tega kar je sedaj znano ni jasno, kako so ovrednotili nepremičnine, ki jih banke že imajo v lasti, ali pa so uporabljene za zavarovanje obveznosti. Ne pozabimo, da se je pred časom, kar precej špekuliralo, da bi znali rezultati bančnih testov precej zamajati tudi nepremičninski trg. Vendar v vse splošni psihozi ob podanih miljardah, se je to nekako pozabilo. Pa sploh ni nepomembno. Ker bi odgovorilo na marsikatero vprašanje, tudi glede pričakovanj, kam se bo ta trg gibal v prihodnje.

Sicer pa je potrebno priznati, da je vlada svoj del oddelala odlično. Tresla se je gora, rodila se je miš. V bistvu so nas tako dobro preparirali, da bi tudi miljarda ali dve več bili sprejeti brez pripomb. Eni srečni, da ne bo trojke. Drugi poklapani, ker so opozicija. Pri obeh pa je jasno le eno, da se jim ne sanja kaj pomeni miljarda več ali miljarda manj. Naj spomnim, da smo pred tednom govorili o pripravljenih 4,7 miljardah. Sedaj rabimo le 3. Ostaja nam torej še 1,7 miljarde. Ostaja :-))) (milsim, res je smešno da govorimo o denarju, ki ostaja, v resnici pa sploh ni naš, ker je vse sposojeno).

V tej luči je tudi zanimiv tisti del okoli prenosa na slabo banko, ki je tržno vrednoten na 1,676 miljarde in za toliko bodo banke tudi dobile obveznic DUBT, za katere ravno tako jamči država. Ampak načeloma naj bi to odražalo realno vrednost, torej bo dejanski strošek države tukaj precej manjši. Odvisno od politike. Če se bo začelo komplicirati pri prodaji sredstev, ki se ob tem prenašajo na DUBT, se podaljševati rok likvidacije, zaposlovati po politični liniji, lahko ta cifra še krepko naraste. Aja, teh 1,7 miljarde, je bilo pred tem v bankah vrednoteno cirka 4,5 miljarde. Tega podatka v poročilu ni. Zakon o DUBT dopušča izdajo obveznic do 4 miljarde, torej je tukaj še 2,3 miljarde lufta.

Suma sumarum, vlada je pripravila za cirka 4 miljarde EUR več instrumentov, kot je bilo potrebno. Privoščimo si torej lahko še skoraj podobno operacijo. Pa ne tega povedati banksterjem, ker bodo hitro dobili ideje.

Napisal sem, da je vlada svoje delo opravila odlično. Ob tem pa je potrebno povedati, da je glavnino pripravila itak že prejšnja vlada pod vodstvom dr. Janeza Šušteršiča, ki je uspel pripraviti vse potrebno za DUBT. Ne smemo ob tem tudi pozabiti na vse takratne referendumske zaplete, ki so nastali, in so za vsaj toliko odložili reševanje bančnih težav, kot kasnejša menjava vlade. Oboje je sanacijo podražilo. Vendar še zdaleč ne toliko, kot jo je zamuda, ki ji mirno lahko rečemo Pahorjeva vlada. Tri leta zatiskanja oči. Vmes je marsikatera država vse skupaj že zaključila. Irska recimo tudi s pomočjo ESM.

In ja, ni ta vlada kriva za luknjo. Kriva je toliko, kot je bil kriv Pheidippides za zmago na Maratonskem polju. V bistvu je le prenesla sporočilo, ki so ga prirpavili drugi, o stanju, ki ga je zatekla. Morda bi kakšna druga vlada zadevo opravila z bolj “domačimi” strokovnjaki, in bi bila ocena morda bolj prijazna, morda pa ne.

Ali si to sanacijo sploh lahko privoščimo?

S to sanacijo smo prišli do zadolžitve v višini 75,6 % BDP. Kar je ogromno. Sploh za Slovenijo, kjer smo bili vedno navajeni na precej višje cifre. Ampak kot Krugman lepo opiše v eni svojih knjig, visok javni dolg ni problem, ker ga relativno (ne)odplačaš z gospodarsko rastjo. Namreč, če uspeš sproti odplačevati obresti, in se na novo ne zadolžuješ, potem z gospodarsko rastjo dolg relativno upada. Ameriki tukaj lahko pomaga tudi tiskarna dolarjev, mi pa tega žal nimamo.

Avstrija ima BDP na prebivalca dvakrat višji kot Slovenija. Če bi Slovenci uspeli to razliko zmanjšati na pol, se nam javni dolg zmanjša na 50% BDP, brez da bi odplačali en sam EUR dolga. Ampak tukaj sta dve predpostavki (ki je v bistvu ena sama):

1. Nimamo več novega zadolževanja
2. Imamo izravnan proračun

Žal je oboje trenutno bolj podobno pravljici, kot čemu drugemu. Za prihodnje leto napovedujemo ?le? 3% primanjkljaj. Kar pomeni novo povečanje javnega dolga.

Ampak to bi vse skupaj še šlo. Večji problem je, kako spodbosti rast BDPja. Pri čemer se moramo zavedati, da zaradi prejšnih dveh točk ne moremo spodbujati z investicijami, ki bi imele izvor v zadolževanju. Zadolžujemo se namreč že za plačevanje obresti.

Ključ je torej v tem, da vspostavimo okolje, da bodo avstrijska podjetja odpirala firme v Sloveniji in ne obratno, kar se dogaja sedaj. Da bodo vsaj hrvaški delavci hodili delat v Slovenijo, če je že to, da bodo avstrijski utopija, in ne slovenski hodili v Avstrijo.

Če pa pogledamo ukrepe, ki jih sprejemamo v tej vladi pa vidimo, da destimuliramo delo slovencem v avstriji (ok, tukaj je tudi ustavna odločba), preprečujemo delo hrvatom v Sloveniji, sprejemamo davke, ki destimulirajo odpiranje podjetij.

Namesto, da bi se fokusirali na mehke izboljšave poslovnega okolja, sprejemamo precej bolj direktne ukrepe, ki imajo kratkoročno morda res blagodejne finančne posledice, ampak dolgoročne rasti BDPja nam ne bodo prinesle. Seveda ta kriza ne bo večna in skupaj z okrevanjem tujega povpraševanja, se bo tudi pri nas vrnila gospodarska rast. Ampak s tem ne bomo začeli zmanjševati razlike do recimo Avstrije, kar pa nam edino lahko pomaga odpraviti visok javni dolg.

In v luči tega, ne smemo spregledati trgovinskega presežka, ki ga je pred časom Lukšič omenjal kot presežek, ki ga ustvarjamo in gre nekam, kamor njemu ni všeč da gre. Ja, v bistvu gre ven iz Slovenije. Slovenija se sooča z odlivom kapitala, ki je nekoč malce preveč ambiciozno prihajal, in bil plasiran preko poceni kreditov. Ampak žal manj kapitala pomeni tudi manj dela. Dokler tega toka ne obrnemo, ne bomo ga pa obrnili, dokler Slovenija ne bo dojeta tudi kot zanimiva ciljna destinacija za kapital, nam bo karkoli drugega težko pomagalo, da izplavamo.

Skratka, ja zadeve so obvladljive. Ampak definitivno jih ne bomo rešili z delom na enak način kot do sedaj. Namreč takšen način nas je pripeljal v situacijo, v kateri smo bili pred recimo 10 leti. Le da je naš dolg sedaj preceje večji. Brez resnih sprememb na celotnem spektru političnega in družbenega življenja, bom čez 10 let lahko zapisal enako. Le da bo takrat namesto 75% BDP javni dolg tam okoli 110%.

In kaj je potrebno storiti:

• izvesti radikalno privatizacijo vseh nestrateških naložb države, pa še pri strateških v nekaterih primerih uporabiti koncesijski pristop.
• spremeniti razmerje med javnim/zasebnim v dobro zasebnega za vsaj 5 odstotnih točk.
• znižati davčno obremenitev in izpad nadomestiti z boljšim pobiranjem davkov.
• odpraviti korupcijo v vseh podsistemih predvsem pa pri javnem naročanju.
• spremeniti odnos javnih uslužbencev, ki se morajo zavedati, kdo jih plačuje in čemu so tam kjer so.
• vzpostaviti dolgoročno vzdržni pokojninski sistem.

Koliko od tega bo vključeno v naslednji koalicijski pogodbi, bo jasen indikator, kaj lahko pričakujemo v prihodnje. Rast bo v vsakem primeru. Če ne bo rasti BDPja bo pa rast javnega dolga.