Zakon o SDH ima sedaj že kar dolgo brado. Sprejet je bil v času Janševe vlade, deležen pa je bil tudi groženjo referendumu, ki pa ga je na koncu ustavno sodišče prepovedalo. Padle so mnoge težke besede. Ob osnovanju nove koalicije je bilo dogovorjeno, da se bo koncept SDH ohranil, s to razliko, da se lastništvo ne bo preneslo na holding. Kar je sicer malce smešno, saj holding nekako pomeni, da gre za podjetje, ki ima v lasti druga podjetja, ampak to so bolj podrobnosti.

Temeljna ideja SDH je, da se centralizira upravljanje državnega premoženja. Ker sedaj so deleži razpršeni po raznih pravnih subjektih države in paradržave, kar močno otežuje predvsem dogovarjanja z morebitnimi kupci, to pa seveda tudi niža ceno.

Predstavljajte si, da prodajate avto, in ga odpeljete na SRV (sejem rabljenih vozil). Mimo pride morebitni kupec, si avto ogleda, opravi skrbni pregled (kot se temu reče v primeru podjetij), odpeljeta se na testno vožnjo. Vse ok. Spogajate se za ceno. Ampak po uporabi vseh pogajalskih trikov na obeh straneh, oba izmučena, končno dosežeta sprejemljivo ceno za oba. Si podata roko, ampak še preden ju spustita, poveš, da se moraš še z ženo pomeniti. Kva??? Če ste že kdaj bili na avto sejmu, potem veste, da ste lahko zelo veseli, če boste po tem celi zapustili sejem. Tako se pač ne dela. Če nekaj prodajaš, če se pogajaš, potem kupec logično pričakuje, da je posel po koncu pogajanj sklene.

No, in potem naslednji teden znova pripelješ avto na SRV. In pride isti kupec. In te pošlje v PM. Ampak, ga nekako uspeš prepričati, da danes je pa drugače. Da si pa sedaj res resen. In ker mu je avto všeč, ponovit vajo. In na koncu si znova podate roki, in znova poveš, da se moraš še z ženo pogovoriti. Zelo verjetno tega ne boste preživeli, da bi o tem razlagali svojim vnukom.

Morda se vam to zdi privlečeno za lase, ampak točno to se recimo dogaja z Mercatorjem. In ne 2x ampak 8 ali 9x. In ja, naslednji kupec bo vse to vračunal v ceno. In ideja SDHje, da enkrat za vselej nehamo zajebavati celoten svet, določimo katere naložbe so strateške in katere ne, ter to nato profesionalno upravljamo. In nestrateške prodamo pod najugodnejšimi pogoji, ki jih lahko dosežemo.

Ob tem moram dodati, da sam še kar nisem prepričan v iskrenost SDS glede prodaje ne-strateških naložb države. Dosedanja prakse kaže, da sta SD in SDS glede podjetij v državni lasti precej bližje, kot bi si mislili. Oboji to nekako razumejo kot “svoje”, kot nekaj, kar pripada politiki in s tem politikom. Zato sem zadovoljen, da smo v parlamentu v naprej podprli prodajo 15 podjetij, inenega tudi prodali. Ni veliko, je pa dober signal. Ampak ja, ideja SDHja je dobra in jo je vredno podpreti. Samo nekam počasi nam gre.

Zakon o SDH predvideva, da se naložbe države razdelijo na tri. Na strateške, le ta ostanejo v prevladujoči lasti države, saj država z njimi zasleduje tudi druge, ne le ekonomske cilje. In so portfeljska, kjer država zasleduje le ekonomske cilje. No poleg tega pa imamo tudi “pomembne” naložbe. Gre za nestrateške naložbe, ki pa so nekaterim prirasla k srcu. Pa se bom kar tukaj ustavil zaenkrat.

Vse lepo in prav, vendar se je zataknilo pri Desusu, čeprav naj bi po zadnjih informacijah naša Alenka tudi ta oreh že strla. Kje je Desusov problem? KAD upravlja sredstva, ki so primarno namenjena zagotavljanju dodatnega denarja za pokojnine. In to je za upokojence zelo pomembo. KAD naj bi namreč dolgoročno zagotavljal stabilnost pokojnin. Zato Desus tega ne da. Logično. Ali res?

Poglejmo podrobneje. KAD ima cirka miljardo premoženja. In od tega naj bi po dogovoru za pokojnine vsako leto prispeval 50 mio. Kar v bistvu pomeni 5% dividendni donos. Kar je ogromno. Tega vam ne bo obljubil noben upravljalec premoženja, sploh pa ne, če mu vi predate naložbe v upravljanje, se pravi se niti sam ne odloči za njih. 5% dividendni donos pomeni, da je realen donos še večji, ker del donosa se porabi za same stroške upravljanja, del pa za pokrivanje inflacije. In to dosegati z portfeljem, kjer se zraven vpleta še politika, kjer imaš notri Cimos itd… je nemogoče, in gre nujno na račun samega premoženja. Toliko o dolgoročnosti vizije Desusa.

Kaj pa teh 50 mio dejansko pomeni za pokojnine? Resnici na ljubo, ob miljardi in 600 mio, kolikor vsako leto poleg prispevkov namenimo pokojninam iz proračuna, je tistih 50 mio zanemarljivo. Skratka, če KAD takoj in v celoti prodamo, nismo dobili denarja niti za eno leto transferjev iz proračuna. Ker pa je denar iz proračuna za pokojnine zakonsko zagotovljen, je logično, da se Desus grebe za to, da njegov vrtiček, KAD, ostane v njihovih rokah. In ja, tudi če prištejemo 10% prodaje državnega premoženja, ki naj bi tudi pripadlo KADu pridemo morda do miljarde in pol. Se pravi za cirka eno leto doplačil iz proračuna.

Skratka Desus zaradi obrambe nekega vrtička, mirno minira izboljšanje upravljanja državnega premoženja in doseganje visoke cene pri prodaji. Vrtička? Jup, v nadzorni svet KADa dva člana imenujejo upokojenci. In ravno v teh dveh stolčkih, morda pa še kakšnem, je verjetno ključni problem. Ker v pogajanju je bilo Desusu obljubljeno, kolikor vem, vse. Da se obdrži 50 mio transfer v pokojninsko blagajno, da se sredstva vodijo ločeno, da se morebiti prodana zamenjajo z drugimi in še marsikaj. Ampak ne. Brez stolčkov očitno ni nič.

Ampak ja, Desus žal ni edini problem. Ne smemo zanemariti tudi manevrov SD, ki so podprli prodajo Telekoma, nato pa poskrbeli, da je le ta prešel pod nadzor njihovega ministrstva in začeli sanjati o izločitvi kablov in infrastrukture iz Telekoma pred prodajo. Najbolje da gremo tudi v prodajo Adrije brez avionov in letališča brez piste. Saj, ko ste vi nazadnje prodajali avto, ste tudi najprej motor ven odšraufali, ste pa zato dali zraven še 4 zlizane zimske gume.

Ob tem, ko se bo zaradi sanacije bančne luknje dejansko izvedlo kar veliko “podržavljenje” podjetij v težavah, se bo lastništvo države znova okrepilo. In to poraja kupe novih socialističnih idej. Da bi to vse lahko bilo in ostalo NAŠE. In ob tem se mirno spregleda, kam nas je takšna politika pripeljala najprej v 45 povojnih letih in nato v nadaljnih 2o letih. Skupinjsko upravljanje pač nikjer ne pokaže rezultatov. Ker ni odnosa in ker ni odgovornosti. Ker je trenutni upravljalec stimuliran za kratkoročne profite, ki jih preusmeri v lasten interes. Dolgoročno ga pa ne zanima, ker nikoli ne ve, kdaj ga bodo politično zamenjali.

Podjetja v državni lasti so tipično manj učinkovita in manj uspešna. Seveda bo kdo sedaj privlekel na plano Telekom, ki ima v zadnjem času zavidljiv dividendni donos. Ima. Ker država potrebuje denar. In ga je privila, kolikor se ga da. Ali je to vzdržno? Zelo verjento ne. Pa ko smo že ravno pri Telekomu, je nujno pogledati zakaj je investiral na balkan, na Kosovo? Ali Gibraltar? Zaradi bodočih donosov teh investicij, ali zato, da je denar šel na sprehod, po poti ga je pa malo skočilo v ta, malo pa v drugi žep.

Sam sem odločen zagovornik privatizacije vseh nestrateških podjetij. S tem bo lažje tudi politiki, ki se bo potem res lahko posvetili svojemu delu, to je oblikovanju politik, ne pa iskanju stolčkov in lastnih interesov.

Res verjamem, da se da tudi skupno premoženje dobro upravljati. Ampak oprostite, dosedanje slovenske izkušnje ne kažejo na to, da smo že na ustrezni stopnji razvoja in zavedanja, in ne, ne želim še enega socialistinega eksperimenta. En je bil za to življenje dovolj in preveč.