Propad ideje državnega upravljanja
Dejstvo je, da je država, se pravi politika, v svojih rokah obdržala veliko podjetij. Skupaj s posrednim lastništvom, naj bi nadzirala blizu polovice (podatek je nepreverjen). Za takšno stanje lahko obstajata nekako dva vzroka.
Prvi je enostavno nadaljevanje socialistične marxove ideje, da naj bo lastnik delovnih sredstev (to je v bistvu kapital) družba, ker le na ta način lahko delavci dobijo to kar s svojim delom zaslužijo. Ker sicer jim v neenakopravnem boju, kapital odreja minimalno mezdo. Kapital je bistveno bolj fleksibilen, in kot tak, precej lažje najde priložnost, kjer se oplemeniti. Ne glede na bankrot socialistične gospodarske ideologije po praktično celem svetu (pri Kitajski ne spregledat novic o ferarijih, ki jih kupuejo tamkajšnji borci za socializem) so te ideje še kako ostale žive, in se v zadnjem času še celo krepijo.
Ne glede na to, kdo je lastnik delovnih sredstev, je potrebno delež ustvarjene nove vrednosti (pri čemer sodeluje delo in sredstva) vrniti tem delovnim sredstvom. Da se obnavljajo in razvijajo. Sicer nujno pride to tega, da na istem šivalnem stroju šivamo iste modele čevljev 50 let, in potem več nismo konkurenčni tistim, ki so vmes uvedli računalniško vodene rezalnike, močnejše šivalne stroje ter nove tehnologije leplenja. In delavec kar naenkrat postane nekonkurenčen, ne zaradi svojega dela, ampak zaradi delovnih sredstev, ki so mu na voljo za uporabo.
Ustvarjen dobiček (dodana vrednost) se mora vračati tudi kapitalu (delovnim sredstvom) tudi v socialističnem sistemu. Seveda se to lahko dogaja neposredno, da ta sredstva akumulira kar sama organizacija, ali pa posredno, da jih akumulira država ali celo delavci, in potem ob priliki “dokapitalizirajo” tovarno z novimi delovnimi sredstvi.
Ampak bistvu je, da tudi v socializmu je DOBIČEK potreben za obstoj.
Drugi vzrok, za visoko lastništvo države v podjetjih pa bi lahko bila ideja, ki je kar pogosto omenjena, da so takrat vodilni v času pred prvo privatizacijo skovali naslednji načrt. Cilj je, da ostane lastništvo slovensko. Ker nimamo slovencev z dovolj kapitala, je edina pot, da pridemo do kapitala, in potem to odkupimo. Kot ciljni lastniki so pa najprimernejpi trenutni direktorji, in le te imajo tudi možnosti vplivati na denarne tokove, da se ustrezen kapital nato nabere za končni odkup.
In smo šli. Denar, ki naj bi ga podjetja vlagala v razvoj in obnovo delovnih sredstev, se je začel akumulirati v raznih pooblaščenkah ipd… s pomočjo finančnih vzvodov, ki so jih zagotovile tovariške banke, kapital pa smo prispevali tudi davkoplačevalci, so bili izpolnjeni vsi nastavki, da na koncu vse skupaj (p)ostane naše. Pardon, slovensko. Pardon, v lasti nekaterih izbranih slovencev.
Zadeva je lepo potekala, dodaten zagon pa je dalo še približevanje EU in uvedba Eura, ki je skupaj z evforičnim kapitalskim trgom, povzročila veliko poceni denarja, kar je marsikomu dalo apetit, da bi proces zaključil še malce hitreje.
In nato je prišla globalna finančna kriza, tuj kapital se je začel umikati, in načrti so se porušili kot hišica iz kart. Veliko tveganje, prinaša velike profite, če se ne zgodi kolaps. No, nekatere zgodbe so se zaključile pred tem. Recimo BTC, kjer se je vse zaključilo pred finančno krizo.
Ampak ne glede na to, katero zgodbo vzamete za bolj verjetno (komot je pa lahko resnica nekje vmes) je pa ena zadeva jasna. Podjetja morajo za obstoj ustvarjati dobiček, ker le s tem lahko obnavljajo in razvijajo delovna sredstva, s katerim omogočajo obstoj delovnega procesa na dolgi rok. S tem kapital v podjetju raste in odpira možnosti za širitev. Dejstvo v Sloveniji pa je, da kapital v teh podjetij ne raste. Ampak pada. Po nekaterih ocenah za miljardo na leto. Kar pomeni, da je zanič upravljan.
In vprašanje, ki se poraja je, ali lahko začnemo bolje upravljati ta kapital, preden ga spravimo na nič? Sploh, če dejansko ne gre za slabo upravljanje, ampak za zavestno upravljanje v smer, ki ni prava? Pa naj si bo ta smer socializem ali nacionalni interes ali poljubna kombinacija obeh. To enostavno ni prava smer, in iskati rešitev v boljšem upravljanju, je jalovo početje. Boljše upravljanje v tem primeru pač pomeni le, da bolj naravnost peljemo proti prepadu.
Kaj pa je pravi cilj? Pravi cilj je poslovno okolje, kjer lahko vsakdo, vspostavi poslovni proces ki združuje kapital (od koderkoli pač že) in delo, ter s tem omogoči udejstvovanje prebivalcev. To je naloga politike. In nič več. In ja, prijazno poslovno okolje vključuje tudi ekološki in socialni vidik. Ne vključuje pa izključevanja ljudi in kapitala na nacionalni ali ideološki osnovi.
Marko, zapisanemu se pridružujem. Je pa to precej načelen zapis, pri nas sicer potreben, ki govori o tvojih (in mojih) stališčih. (Mimogrede, državna pomoč Cimosu je sicer razumljiva, a od teh stališč odstopa).
Vprašanje je seveda, kako zagotoviti pravo poslovno okolje. To, da so podjetja kupili nekdanji direktorji se mi načelno niti ne zdi velik problem, sploh če ni šlo za velike kupnine. Problem je seveda tam, kjer so morala podjetja odkupovati sama sebe za bodoče lastnike. To pa je zares tako velik problem, da ne bo rešljiv še 20 let. To ne pomeni samo izgubljen kapital, temveč tudi izgubljen razvoj teh podjetij. Enak ali še večji problem so lastniki, ki so kupili podjetja, o katerih nimajo pojma. Z verižnim lastništvom obvladujejo več podjetij in danes se ukvarjajo predvsem z ohranitvijo tega lastništva za vsako ceno.
Pokazalo se je, da zakonodaja, ki temelji na nemškem modelu ni ustrezna, kajti Nemci niso imeli tranzicije. Naenkrat imamo problem, da nimamo pravih lastnikov, kakorkoli se že neumno sliši.
Odgovor na te dileme je nekaj najtežjega, kar čaka to državo, to je pravna država. Krasno je imeti državo, kjer so zagotovljene vse pravice in svoboščine. Vendar je posledica takšne države, da to v največji meri izkoriščajo lopovi. Seveda sem za liberalno državo, socialno državo, pravično državo itd, toda sem tudi za močno državo. Ne močno v tem smislu, da nam bo predpisovala, kako naj živimo, temveč močno v tem smislu, da bo znala sankcionirati stranpoti svojih državljanov. Neplačevanje davkov, prispevkov, dogovorjenih obveznosti mora biti tak zločin, da gre povzročitelj v zapor. Tu ne sme biti milosti. Veriženje v podjetništvu, nezakoniti denarni tokovi, plačevanje fiktivnih pogodb in podobno je nekaj, kar mora izgubiti domovinsko pravico.
Me prav zanima, zakaj morajo nekatera državna podjetja za sponzoriranje in reklame namenjati takšna sredstva. Si lahko zamisliš, kakšno družbeno škodo za miselnost Slovencev je povzročilo nekritično oglaševanje takih podjetij v slovenskih medijih?
Če ne bomo uredili teh stvari in za to bomo potrebovali najmanj desetletje, če začnemo danes, potem je tudi tisti drugi del, ki govori o spodbudah za gospodarstvo popolnoma odveč.
frenk – saj v normalnem svetu, managerski odkup ni v bistvu nič napačnega. In ja, to kar omenjaš, “sumljivi” denarni tokovi je rak rana, in tisto bistvo problema.
Apropos Kitajska:
Zdi se, da je imel celo Deng pred 30 leti bolj liberalna stališča, kot marsikdo od naših “levih” danes.
“Socialism means eliminating poverty. Pauperism is not socialism, still less communism.” ”
— Deng Xiaoping, 1984
Če v Sloveniji država kontrolira 50% BDP, potem nas je Kitajska prehitela že pred tremi leti, saj danes kontrolira le še 40% BDP.
In če je Kitajska v socializmu, potem je Slovenija že v komunizmu, saj vsaj za javno upravo velja: vsak po svojih zmožnostih in vsakemu po njegovih potrebah.
Pa ne tega preresno vzeti ;-)
Je pa zanimivo, da privatno lastništvo ni nujno zadosten pogoj za akumulacijo kapitala.
Žal se ne spomnim, kje sem prebral pred kratkim in za katero slovensko podjetje se je šlo, ampak zgodba je šla takole:
Uprava je želela, da se večji del dobička investira v modernizacijo proizvodnje, delničarji (še posebej mali) pa so se odločili, da se skoraj v celoti izplača.
Menedžerski odkupi v tem času in prostoru bi bila velika napaka tudi, če ne bi prišlo do svetovne finančne krize.
Treba je upoštevati slovenski značaj (fovšija, egalitarnost) in zgodovino (socializem). Posledica menedžerskega odkupa je s tega stališča upad motivacije, produktivnosti in inovativnosti.
Povsem drugače bi bilo, če bi se uprave odločile za odkupe s strani zaposlenih (seveda prostovoljne in s poljubnimi deleži). Še posebej, če upoštevamo, da slovenska gospodinjstva razpolagajo s 42 milijardami finančnih sredstev, od tega 40% bančnih vlog.
Ta opcija še vedno obstaja, je pa treba biti realen. Pri današnji stopnji zaupanja zaposlenih v podjetja ni moč računati na takojšnje (enkratne) večje vložke.
Če gledamo družbo v celoti, potem ne gre zgolj za dilemo ali varčevanje ali zadolževanje, ampak je tukaj še pomemben tretji faktor: dvig storilnosti, inovativnosti, usposobljenosti, informatizacija poslovanja (vključujoč inteligentno optimizacijo poslovanja), modernizacija proizvodnje.
In ta tretji faktor po mojem mnenju nikakor ni zgolj funkcija prvih dveh. Ampak predvsem odločitve in volje tako zaposlenih kot managementa.
Namreč, v čem je prednost kapitalizma pred socializmom? Predvsem v motivaciji.
Po revoluciji na Kubi, in terorju, ki je sledil, je prišlo do krize odločanja, saj si nihče ni upal sprejemati odločitev. Kako so ga rešili? Castra na jeep in od delavnice do delavnice, od polja do polja, da je sprejemal odločitve. One mind for all the country.
Zakaj to omenjam? Ker veliko podjetij še vedno deluje po principu: one mind for all the company.
Da to ni najbolj učinkovito niti v proizvodnji sami, je ugotovila že Toyota pred desetletji (TPS), in z izjemnimi rezultati uvedla (med drugim) osebno odgovornost zaposlenega za “njegove” stroje (TPS), s korenčkom seveda, ne s palico.
Za sodobno gospodarstvo, katerega proizvodnja je zgolj manjši del, pa to še toliko bolj velja.
Je pa v kakšnem podjetju glede odločanja ponekod res mizerno. Včasih izgleda, kot da ni človeka, ki bi se čutil odgovornega in motiviranega, sprejeti določeno odločitev. Ponavadi traja zelo zelo dolgo, preden se karkoli premakne. Pa ne govorim zgolj za eno ali dve podjetji.
Janč, v svojem zadnjem zapisu si nekoliko kontradiktoren. Omenjaš odločitev malih delničarjev, da se izplača dividende, na drugi strani pa delničarstvo zaposlenih.
To delničarstvo deluje, pod pogojem, da ga ni preveč in da delavci vedo, da podjetje ni njihovo. In seveda deluje samo kratek čas. Navsezadnje smo imeli vsi Slovenci certifikate, ki smo jih prodali za drobiž. Tudi pod vplivom najboljšega svetovnega ekonomista Mencingerja, ki je razlagal, da je to ničvreden papir.
Podjetje naj kupi tisti, ki ima denar. Lahko dobi tudi posojilo, država pa naj poskrbi za tako zakonodajo in nadzor, da bo preprečila izčrpavanje podjetja s fiktivnimi računi. To pa bo precej težko.
Zanimivo bi bilo vedeti, koliko podjetij imajo v lasti pdjetniki, ki sosvoja podjetja ustvarili iz nič. Koliko podjetij npr potrebuje Akrapovič, zato da dela svojo proizvodnjo. Ali je pripravljjen svoje podjetje spraviti v stečaj in ustvariti novo podjetje. Ali so lastniki BMW pripravljeni podjetje spraviti v stečaj, pobrati nekaj sredstev in začeti znova z novim podjetjem.
V naši državi je to zakonito in s tem, tako pravijo v pravosodju, ni nič narobe.
Ja Janč, se strinjam, da je ključ dvig produktivnosti (skozi faktorje, ki si jih navedel). To bi pomagalo ne glede na lastniško strukturo. In ja, za to je potrebna motivacija.
In ja, tudi motivirat se da v vsakem družbenem sistemu. Spomnimo se le motiviranih brigadirjev po vojni. Zgodovina sicer uči, da je hegemonija (se pravi vodilan sila v svetu v nekem trenutku) vedno temeljila na ideji, ki je motivirala celotno prebivalstvo.
Vendar to je pač tek na kratke proge (kar je v primeru držav tudi par 10 let) potem se takšni pristopi sprevržejo v farso. In na dolgi rok, se lahko zanesemo le na samomotivacijo. Ki jo pa lahko zagotavlja le ustrezen sistem, ki človekovo upanje omogoča, namesto, da ga zatira.
Glede slovenskega značaja je pa tudi res. Res izgleda, da je tujec bolj sprejemljiv kot domač (ob prevzemu, ne ob izgradnji iz nule). In tujce bomo pač dobili.
Frenk, morda pa to ni kontradiktorno. Navedeni mali delničarji v veliki večini (če sploh) najverjetneje niso bili lastniki podjetja, v katerem delajo in od katerega je posledično odvisna njihova eksistenca.
Ravno tako v primeru certifikatov najbrž večinoma ni šlo za podjetja, kjer so bili delničarji zaposleni. Če pustimo ob strani, da takrat večini ni bilo prav dobro jasno, kaj so sploh dobili v roke. Tudi po zaslugi izjav Mencingerja in drugih.
Seveda nikakor nisem želel implicirati, da (malo) delničarstvo vodi v izčrpavanje podjetja, se mi je pa zdelo zanimivo, da je tudi to možno. Saj konec koncev so ti ljudje pljuvali v lastno skledo – več dividend zdaj na račun prihodnjih dividend.