Program za rast
Varčevanje ni prava pot iz recesije. Recesijo lahko zaustavimo, če jo že želimo, da več trošimo. Zakaj “če jo želimo”? A ni to samo po sebi umevno, da si vsi to želimo? V bistvu je malokatera stvar sama po sebi umevna. In ta prav gotovo ni ena od teh. Morda smo pa res malce prehiteli življenje, in nam malce umiritve sedaj čisto ustreza. Res pa to pomeni, da bo potrebno sestopiti iz nekega že doseženega standarda in poiskati novo ravnovesje drugje. Ampak to so že prenapredne misli. Glavna preokupacija mainstream politike je trenutno kako čimprej končati krizo. Zaganti gospodarstvo. Vrniti rast BDPja. vrniti se nazaj v objem potrošniške družbe, kjer bodo ljudje z veseljem najemali kredite, da si bodo kupili nov avto, ki bo dal delo mnogim, da bodo dobili plačo, z njo odvihrali v trgovino kupiti nov bicikl, s katerim bodo prekolesarili Franjo vmes pokonzumirali športne preparate in na koncu nacionalno interesno pomagali še pivovarjem.
In tukaj sem v bistvu razočaran nad trenutno politiko. Če je bila mantra prejšnje vlade varčevati, pa naj stane kolikor hoče, bi od nove vlade pričakoval ravno kontra, zapravljati, pa naj stane kolikor hoče. Nenazadnje je glavni pozitivec v Ljubljani jasno pokazal da se da. Roko na srce, Ljubljana se je spremenila v letih njegovega županovanja. Veliko se je zgradilo.
Ampak za to potrebuješ denar. Država lahko v danem trenutku denar dobi le na dva načina. Skozi višje davke ali skozi zadolžitev. Tiskanje smo pač prepustili drugim.
Višji davki poberejo denar državljanom. Le te tako tega ne morejo zapravljati, in temu sledi upad povpraševanja in upad BDPja. Se pravi ravnokontra, kot bi želeli. Dodaten problem je pa tukaj še psihoza. Že napoved višjih davkov, v ljudeh sproži zavoro potrošnje, ker zavestno ali podzavestno, se začnemo pripravljati na slabe čase.
Ob tem ne smemo tudi spregledati racionalnosti zapravljanja potrošnika napram državi. Ali je euro, ki ga porabi državljan bolje porabljen od eura, ki ga porabi država? Po moje tukaj sploh ni nobenega dvoma. Čeravno bodo socialisti glasno protestirali, bodo na vprašanje ali bi prepustili svoj družinski proračun gospe premierki ali gospodu finančnemu ministru najvrjetneje še glasneje protestirali. Ne, država se na tem področju res še ni izkazala.
Zanimivo je, da bi večina državljanov na vprašanje ali bi raje investirali v Apple ali v Cimos izbrala prvega. Drugega bi verjento izbrali tisti, ki lahko vložijo le svoje besede, denarja pač ne. Na vprašanje, kam pa naj država vloži denar (saj vsi vemo od kje pride denar s katerim razpolaga država mar ne) bi pa jih pa večina izbrala Cimos, mar ne. Zanimiv paradoks. Ki, če ne drugega, kaže na to, da državo (in njen denar) še vedno sprejemamo kot nekaj od nas odtujenega, kot da smo še vedno v času Marije Terezije.
Skratka, dvig davkov ni prava pot za okrevanje gospodarstva. Kaj pa dolg?
Po pravici povem, bi morebitni načrt vlade, da se zadolžimo za kakšnih 10 miljard EUR in s tem naredimo preboj, ocenil za precej bolj smiselen in logičen, kot da denar pridobivamo preko višjih davkov. Seveda bi ga označil tudi za samomorilskega, ker zadolževanje po 6%+ obrestni meri, pač ni vzdržno za državne projekte in pika. Ampak tukaj bi šlo dejansko za versko vprašanje. Ali verjamemo, da lahko z kopico denarja preusmerimo gospodarski trend ali ne? In roko na srce, pravega odgovora na to ni. Če bi ga imeli, potem verjento Japonska ne bi bila v več desetletni gospodarski depresiji. Tukaj bi šlo za vero. In pri verskih zadevah je že tako, da z raciom prav daleč ne prideš.
Pa da ne bo sedaj kdo razumel, da podpiram nove zadolžitve za namen pomoči gospodarstvu. Ne.
No, resnici na ljubo obstaja še en vir denarja. In to je privatizacija državnega premoženja. Radikalna privatizacija. Le ta ne povzroča problemov, kot jih povzročajo višji davki in ne dviguje davkov našim otrokom, kot je v primeru zadolževanja. Baje da povzroča drugačne probleme, vendar sam iskreno verjamem, da še več problemov odpravlja. In daje upanje, da ko politikom poberemo njihove igračke, pardon podjetja, se bodo oboji, tako politiki kot podjetja, začeli ukvarjati z tem, kar je njihov raison d’etre, oziroma kar naj bi bil njihovo bistvo obstoja. Politiki, da upravljajo javne zadeve, podjetja, da skozi poslovni proces združujejo delo in kapital v novo kvaliteto (sploh ne nujno kapital).
Seveda se da po moje denar iz privatizacije bolje porabiti, kot da se politiki ukvarjamo z zagonom gospodarstva. Nižanje zadolžitve s tem nižje obrestne mere predvsem pa nepolitični gospodarski projekti, bi bilo idealno. Ampak, z neidealno vlado, ne idealnim parlamentom in ne idealnimi volilci imamo pač ne idealne rešitve.
Bojim pa se, da bomo v prihodnje videli aktivnost vlade, v ekonomskem smislu, le v eni smeri. V smeri višje obdavčitve, višjih prispevkov in občasnih signalnih dejanj za zakrinkanje pomanjkanja vizije. Vesel bom, če se motim. Žal zadnji podatki o BDP ne kažejo, da se optimizem vrača v našo deželo.
Zanimivo, koliko se govori v RS na eno in isto temo, pa prav nihče ne pove faktov:
Kolikšen delež BDP se zasluži na domačh tleh in z domačimi potrošniki (tuji turizem torej odpade)?
Kolikšen delež imajo posamezni segmenti gospodarstva v domačem delu BDP?
Potem bi lahko argumentirano govorili o vplivu potrošnje na rast BDP.
In še vedno je govora o tem (včerajšnji Polnočni klub recimo), kako je glavni baubau za tuje investitorje slovenska administracija (zakoni, prrdpisi, predvsem pa postopki
…in prav nihče ne reče besede o tem, da se na tem problemu sploh kaj dela.
Najboljša državna investicija v tem trenutku bi bila, da se najame ekipa sposobnih strokovnjakov iz ZDA, Kanade ali Avstralije (komplicirajo bistveno manj kot Evrooejci), in vzame v roke celoten body naših zakonov, predpisov, podzakonskih aktov in upravnih postopkov in jih zapiše povsem na novo: razumno, pregledno, medseboj usklajeno in na 1/10 manj strani.
Takoj na drugem mestu bi potrebovali ekipo za prenovo slovenskega sodstva, seveda takšno, ki se spozna na kontinentalno pravo.
Če ne znaš sam, pač poprosiš za pomoč tistega, ki obvlada, ali ne?
Ravno tako ga ni junaka, ki bi povedal, s kolikšnim deležem BDP razpolaga država in na kaj (procentualno) ga troši.
Vednost je ključ do sprememb.
Varčevanje ni prava pot iz recesije!? Prebral sem tudi blog Bineta Kordeža, ki na poljuben način razloži ta problem. Seveda je razlaga logična in ji je težko logično ugovarjati. Janč je v prvem zapisu zastavil pravilno vprašanje, torej koliko BDP ustvarimo doma.
Če torej varčevanje ni prava pot, kaj je alternativa? Ali je alternativa povečevanje plač, pokojnin, socialnih prispevkov?
Za koliko bomo dvignili BDP, če bomo povečali trošenje za 10%? Če ga ne bomo dvignili za 10%, je to povečanje primanjkljaja. Toda s povečanjem trošenja za določen % se bo povečal BDP za bistveno manj %.
Državne investicije. Ali res kdo verjame, da bo država investirala v nekaj, kar bo prinašalo dobiček? Ugotovitve Marka o vlaganju v Cimos in Apple je namreč točna.
Problem je, da nam ekonomisti sicer znajo razložiti, zakaj kakšna stvar ni dobra, receptov za rešitev pa običajno ne nudijo. Recepte nam kažejo podjetniki, ki ustvarjajo delovna mesta. Vendar je njihova pot skrajno tvegana in če bi svoje načrte razlagali ekonomistom bi običajno naleteli na gluha ušesa.
V resnici je rešitev samo v ustvarjanju novih delovnih mest. toda samo produktivnih delovnih mest, tistih, ki svoje delo lahko prodajo na trgu in ne državi. To pa je nekaj najtežjega na svetu in žal delovna mesta danes hitreje ugašajo kot se rojevajo.
Generacijam, ki prihajajo bomo pač morali dopovedati, da država za njih ne bo mogla poskrbeti. Če nam bo to uspelo, smo naredili že pol poti.
Žal bo do takrat potrebno varčevanje. Ja, gotovo je, da s tem pademo v negativno spiralo. TToda menim, da se bo ta spirala ustavila tam, kjer se bodo naše možnosti izenačile z našimi željami.
Vsi tisti, ki menite, da je varčevanje škodljivo, razložite, kaj pomeni obratna pot. Na kakšen način povečati potrošnjo tako, da bo proračunski primanjkljaj manjši. KKajti glavni problem danes ni BDP, temveč primanjkljaj.
Janč, na vprašanja okoli deležev BDPja po posameznih segmentih se da odgovoriti. Kakšne so komponente spremembe, se pravi vpliv domače potrošnje, izvoza, investicij,… so dokaj pogosto omenjene.
Država trenutno razpolaga z blizu 50% BDPja. Kako ga žali trošiti je pa razvidno v proračunu, kako dejansko troši pa v poročilu o izvrševanju proračuna.
Je pa pri BDPju vsaj meni zanimivo to, da se plače v javnem sektorju direktno vštevajo v BDP. Tako da me le čudi, da še ni nihče dal idejo, da bi pač plače dvignili za 10% in s tem rešili BDP :-))
Glede administracije, pa ne smeš gledati toliko papiroloko. Po moje ni sam problem v predpisih, ampak predvsem izvajanju le teh. Začenjši z tem, da se ponavadi izdaja na zadnji dopusten datum. Sam, dokler sem imel podjetje, od ustanovitve naprej, nisem nikoli imel problemov z administracijo. Razen da je ZZZS težil za neke papirje, ki jih dejansko ne rabijo.
Kolikor vem, večino boli predvsem razne ocene vplivov na okolje, kjer se posamezne organizacije gredo radikalen boj. Ampak to res ne morem komentirat, ker nimam dovolj informacij. Baje se pa ustavljajo gradnje elektraren zaradi nekih rib, ki jih v tisti reki že desetletja nihče ni videl.
Pa malce pazi pri zgledih, ki jih navajaš. Ameriški davčni predpisi so baje za par magnitud bolj komplicirani od naših :-)))
frenk – ko sam navajam da “varčevanje ni prava pot”, pišem to z malček cinizma. Kar želim poudariti je to, da z višjimi davki v varčevanje prisilimo državljane. In TO ni prava pot.
Ob financiranju iz davkov gre v bistvu za izbiro ali varčuje država ali državljani. In če privzamemo varčevanje ni prava pot”, potem je jasno, da sprememba obdavčitve ne prinese nič, ker varčevanja ne odpravlja, le prerazporeja ga.
Skratka jaz to uporabljam predvsem v namen, da neko uveljavljeno frazo “varčevanje ni prava pot” uporabim kot iztočnico za napad na dviganje davkov.
Glede na to, da moram to dodatno razložiti, očitno nisem dovolj razumljen, in očitno to ni prava pot :-((((
Marko, se opravičujem za nerazumevanje. Najbrž sem bil še pod vplivom Binetovega bloga, za katerega menim, da dobro pozna državne finance in prav zato bi od takšnih strokovnjakov pričakoval, da podajo alternativo. Tudi od Mencingerja, Kranjca, Boleta in na drugi strani Mastena, Polanca ali Damjana npr. Tako pa vsak trdi svoje in na nas povprečnih državljanih je, da verujemo v pamet enih ali drugih.
Jaz verujem, da je pametno varčevanje prava pot. Prav tako pa sem prepričan, da bo moral Slovencem standard pasti za kakšnih 10%. Vprašanje je sicer, kako si bomo to razdelili, želel bi le, da bi imeli poltike, ki bi si to ljudem upali povedati. Lapanje o strahovladi je pač nekaj, kar nas pelje stran od rešitev.
Močno dvomim, da je varčevanje nekaj, kar pomeni, da bomo vsi ohranili vse, kar smo imeli doslej.
Dejstvo je, da smo ljude izjemno togi, kar se tiče zniževanja plač in/ali standarda. Temu se bomo upirali kolikor se da.
Zato so monetarni prijemi (to je tiskanje denarja) videno kot možen izhod (pri recimo Krugmanu). Ker s tiskanjem pač vsem znižaš plače (ne le javnemu sektorju) in nižaš standard (zaradi dražjega uvoza). In to gre počasi in neopazno na kratek rok. In žaba se lepo skuha.
Žalostno je pa to, da v podjetniškem sektorju ne gre to tako kot v javnem. Tam, če denarja ni, potem ni izbire. Nižanje plače ali stečaj. Če pogledamo koliko je “privarčeval” podjetniški sektor, skozi nižanje plač in odpuščanje, nas lahko le glava boli. In, če na to sedaj udarimo še vsesplošno nižanje standarda (z čim podobnim kot tiskanje denarja) potem bodo različni deli družbe še bolj neenakomerno obremenjeni.
In kolikšen delež BDP je torej rezultat domače potrošnje (brez javne uprave), tako čez prst?
Tule: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0300220S&ti=&path=../Database/Ekonomsko/03_nacionalni_racuni/10_03002_BDP_cetrtletni/&lang=2 si lahko marsikater podatek izbrskaš. Recimo tole, da neposredni davki dvigajo BDP, ker se direktno vštevajo vanj :-))) Glupe li ideje.