Preobrazba v aktivno državljanstvo
Določene ideje, ki jih porajajo nova gibanja (s precej starimi obrazi) se mi zdijo zelo ok. Recimo ideja ljudskih skupščin. To, da se ljudje nekega okoliša redno dobivajo na skupščinah, izmenjujejo mnenja, pripravljajo ideje ipd… je lahko samo pozitivno. Jasno, takšni sklepi ne morejo imeti neposredne veljave, razen kolikor se tičejo le njih. Neka samooklicana skupina, pa čeprav si reče skupščina, to ni. V najboljšem primeru je to le skupina enakomislečih, ki predstavlja le sebe. Vendar to sploh ni problem. Še posebej ne na lokalnem nivoju. Seje občinskih svetov so namreč javne. Za začetek bi se predstavniki ljudskih skupščin lahko udeležili teh sej. Kot gledalci seveda, brez možnosti glasovanja in razprave. Vendar bi s tem dobili vpogled v dejansko delo lokalne politike.
Ne dvomim tudi, da je med občinskimi svetniki vedno tudi par takšnih, ki so naklonjeni ljudskim gibanjem. Poiskati le te, jih vključiti, bi bil prvi korak, k implementaciji idej ljudskih skupščin tudi v realni politiki. Dobra ideja, ki bi jo predlagal občinski svetnik, podprta z močjo ljudskih skupščin je nekaj, kar bo politika zelo težko prezrla. In prav je tako. Nobene potrebe ni, da se obstoječe strukture rušijo, z nekim (verjento praznim) upanjem, da po novih (lokalnih) volitvah, bo pa vse drugače.
Sorry, volitve so marketing. Brez da volilci postanejo aktivni državljani, in aktivno spremljajo kako politika dejansko deluje, bodo na volitvah znova odločali le na osnovi tega, kar jim bodo sugerirali mediji. Na osnovi marketinga torej.
Verjamem, da se v široki ljudski množici vse zdi uresničljivo (Kje so meje, pregrade, za slovenske brigade? Ne, za nas ni pregrad in ne mej!). Množice prestavljajo gore, pa ne bi ene usrane politike. No, morda bi začeli z kakšnim realnim političnim problemom. Naj se Ljudska skupščina na naslednjem sklicu loti problema razdeljevanja denarja za kulturo. Se pravi, koliko iz (omejenega) proračuna občine, naj občina nameni za to gledališče, oni pevski zbor, tisto galerijo, morda performans, gostovanje lokalnih tamburašev v tujini ali koncert Natalije Verboten. Enostavno mar ne? Verjamem, da bi bil prvi sklep, dejmo vsem. Odlično! Enakopravno! In ko bi razdelili, bi se recimo pokazalo, da to pa ne zadošča za plačo vsem knjižničarkam. Katero odpustii? Nobeno! Saj smo ljudska skupščina, ki bo kvečjemu še koga zaposlila v kulturo. Vzemimo denar drugje, in jim ga dajmo. No prav. Kje pa? Verjento najlažje tam, kjer ni stalnih stroškov (plač). Se pravi pri kakšnih manj inštitucioniziranih kulturnikih. Pošteno? Se bojim, da ne bo šlo tako enostavno.
Seveda pride potem naslednji ukrep in to je, rabimo več sredstev. In jih vzamemo? Športu? Izobraževanju? Seveda politikom. In kar je še podobnih nebodigatreb. In ko bo ljudska skupščina tako sejala par ur in dni, se bodo v glavah ljudi začele počasi kopičite ideje. A mi je res to potrebno početi? In to zastonj? In kar naenkrat se jim bo denar za politike, se pravi njih same, zdel precej bolj upravičen.
Ne, ne govorim na pamet. Sem precej vpet v lokalno politiko. Ne kot občinski svetnik, ampak kot član nadzornega odbora. In ja, aktivnih državljanov je premalo. Še manj pa je nekih konkrentih in konherentnih predlogov s strani občanov in državljanov. Ljudske skupščine bi to lahko premostile, če bi prvi nivo debate dejansko opravile korektno in realno. Ker sklep, financira naj se kulturno delovanje vsakega, ki to želi, pač ni realen.
Logičen očitek seveda je, da se nas itak ne bo nič slišalo ali upoštevalo. No, kolikokrat ste pa že probali? Na miren, kulturen način? Z neko realno, konstruktivno idejo. Logično, da pozivov po odstopu župan ne bo slišal. Kaj pa poziv po tem, da se namesto gledališča denar nameni javni kuhinji?
Vem da izgleda drugače. Ampak politiki si dejansko želijo sodelovanja z ljudmi. Res pa je, da se ljudje pogosto ne zavedajo realnosti politike, in so njihove želje večinoma usmerjene v njihovo, precej osebno korist. Tega pa politik ne sme niti ne more reševati (razen izjem seveda). Moč ljudskih skupščin je v kvaliteti njihovih sklepov. Če bodo te dobri, realni in koherentni, potem se ni za bati, da bodo uslišani. Tudi s strani trenutne politike. Skozi takšno delovanje pa se potem krepi tudi sama moč ljudskih skupščin, ki lahko na naslednjih volitvah ustrezno vplivajo na sam izid volitev in morda na to, da ne bo več pretirane razlike med ljudsko skupščino in občinskim svetom.
Zakaj sem se omejil na lokalni nivo. Ker je takšne zadeve potrebno graditi od spodaj navzgor. Saj gre vendarle za ljudi, ljudsko iniciativo, mar ne. Pa tudi sicer je pametno, da se nove metode najprej preverijo na manjpem področju. In nenazadnje, lokalna politika nas zadeva vse precej bolj neposredno. Je bolj doživeta, s krajšimi časi med idejo, izvedbo in rezultati. Z manjšimi posledicami.
Iziv za mariborske ljudske skupščine pa je vsekakor: “Ali naj radarji padejo, Iskra pokasira par miljonov odškodnine, ali naj raje ostanejo, in mesto dobi bolj varne ceste, prišparan denar od odškodnine in delež kazni, pa nameni bodisi za kulturo, pomoči potrebne, neprofitna stanovanja ali nov Audi za župana”. Odločitev je vaša. Ne pustite si jo vzeti!
Samo strinjam se lahko z napisanim.
Težavo je predvsem v konformnosti večine, ki bo podprla tudi hudiča, dokler bo sama imela dovolj udobja. Ne glede na to, kaj bo hudič predlagal; da bo le njim dobro. Sicer jim je vseeno, ali je črno ali belo, le da je njim dobro. Da so oni na strani tistih, ki so na oblasti.
Tako javni sektor ni začel z demonstracijami, dokler se kriza ni dotaknila njih osebno. Niso pomagali delavcem v gospodarstvu, ker niso mislili, da bo kriza šla tako “visoko”, vse do njih. Šele sedaj se borijo-za sebe.
Delavcev ne dojemajo kot dela svojega “telesa”.
Globjljih razlogov pa niti nočem razlagati, ker bi zelo bolelo.
Marko, mislim, da popolnoma razumem o čem si pisal. V svojem spisu si bil sicer politično korekten do vseh, le nekoliko cinizma je bilo zaznati.
Sam ne želim biti politično korekten. Sem proti demonstracijam v tako bedasti obliki. Razumem in podpiram protest proti določenemu politiku, ki ni všeč določenemu krogu volivcem.
Toda ljudske skupščine? Zakaj pa imamo stranke? Zakaj se Lubej in Zajc ne vključita v kakšno stranko? Če jim ni všeč nobena, naj ustanovita svojo. Če jim ni všeč parlamentarna demokracija, naj ustanovita stranko za ukinitev parlamentarne demokracije. Če že imamo upokojensko stranko, naj nekdo ustanovi še kulturniško stranko.
Vse skupaj me neverjetno spominja na nekdanje SIS-e. Izmišljali so si vse mogoče neumnosti, le za gospodarstvo ni skrbel nihče.
Ali je kdorkoli na vstajah predlagal, kaj bi spremenili v našem izobraževalnem sistemu, da bi čez 10 let dobili generacijo podjetnikov? Ali je kdorkoli predlagal, kako urediti sodni sistem, da bo cenejši in bolj učinkovit? Ali je kdorkoli predlagal, kako sestaviti državni proračun, ki bo nižji in bo zadostil vsem?
Čas bi bil, da dovolj ljudi pove vstajnikom, da nimajo pojma kje raste denar in da je denar podlaga vsega. Celo pravica do vode iz pipe mora imeti denarno podlago. Če tega tem ljudem ne bomo dopovedali, se bomo prepustili njihovemu eksperimentu. Kljub temu, da je bilo v svetu tovrstnih eksperimentov že obilo, da je na milijone ljudi to plačalo z življenjem, da so umirali tudi zaradi lakote, da so obubožale mnoge države, nekateri še vedno sanjajo, da ne obstaja problem ustvarjanja vrednosti, temveč problem delitve ustvarjenega.
Kdo mi jamči, da bodo udeleženci ljudskih skupščin kaj drugačni kot so člani PS, DL, SDS, SLS, LDS itd?
Kot občanka in tudi kot državljanka se vprašujem, kako je to s samooskrbo? Mnogi bi raje kot doma kavč drgnili v brezposelnem statusu, pridelovali in se samooskrbovali, pa nimajo zemlje. Kako priti do zemlje, naj bo na lokalnem nivoju ali s participacijo s strani države? Revni ljudje pač ne morejo kupovati kmetijskega zemljišča po tako ceni, kot jo še vedno vidijo kmetje, ki jo imajo v lasti, obdelujejo je pa ne.
Moj gospodinjski predlog je, da bi bilo edino prav, da je lastnik zemlje tisti, ki jo obdeluje.
Za Judito: kako bi delavci javnega sektorja pomagali delavcem v gospodarstvu?
Če se človek prvenstveno sam ne bori za svoje, potlej mu tudi bog ne bo mogel pomagati.
;)
“Zakaj se Lubej in Zajc ne vključita v kakšno stranko? Če JIM ni všeč nobena, naj ustanovita svojo. Če JIM ni všeč parlamentarna demokracija, naj ustanovita stranko za ukinitev parlamentarne demokracije. Če že imamo upokojensko stranko, naj NEKDO ustanovi še kulturniško stranko.”
Vidiš Frenk, tako kot pišeš, ravno v tem je problem. da vsi od zunaj gledamo to dogajanje, kot da se nas osebno ne tiče. Naj drugi zrihtajo, mi bomo pa navijali in kritizirali kako bi moralo biti. A sami ne bomo vstopili v igro in se izpostavili, kot se je to Lubej. Če njega pogledaš vidiš, da njemu ni do oblasti, da je on tisti, ki je prepoznal da tako ne more iti več naprej, ker gre v propast družbe, in je vzel vajeti v roke. Bodi ti tisti, ki ustanovi kulturniško stranko… Srečno !
frenk – Kdo mi jamči, da bodo udeleženci ljudskih skupščin kaj drugačni kot so člani PS, DL, SDS, SLS, LDS itd?
Ne bodo :-))
Moja ideja gre predvsem v smislu, da je aktivno državljanstvo zelo vredu. In da je aktiven državljan lahko tudi zunaj strankarski. Ampak, naj se najprej sooči z realnostjo, potem pa pametuje.
In predvsem, da je vsakdo že v trenutnem sistemu lahko slišan in uslišan.
Judita – nič bat, nova stranka bo. Po enakem vzorcu kot Zares, Pozitivna Slovenija,… isti ljudje, ista metoda, …
“Kako bi delavci javnega sektorja pomagali delavcem v gospodarstvu?”
Najnižji na “lestvici” so delavci (recimo gradbeništvo). Javni sektor je višje po izobrazbeni lestvici in tudi plačo dobiva od države, ki skrbi vsaj za stalnost dohodkov.
Javni sektor se je obnašal, kot da se njih sesuvanje gradbenega sektorja ne tiče. Samo gledali so, in niso pomagali se boriti za pravice delavcev. Niso dojeli, da če ima delavec plačo, da bodo potem imeli plačo tudi oni, ki so višje.
Ne prepoznajo, da smo znotraj države eno “telo”. Ko je naše telo bolela noga, so gledali vstran, kot da se jih ne tiče…ker oni so višje. Ali bi se tako obnašal do svojega telesa? Ali bi pustil, da ti noga propade ?!! Gotovo da ne, kajti zavedaš se, da je noga tvoja….kot se ne zavedaš, da je gradbeni delavec tudi del tvojega telesa-države.
Judita:
‘Samo gledali so, in niso pomagali se boriti za pravice delavcev.’
Še vedno ne razumem, kako bi javni sektor lahko pomagal pri borbi za pravice delavcev v gospodarstvu, pomagal torej pri čem, kako – če se gospodarstvo ni premaknilo?
Pa saj je zdaj stvar mimo, zdaj je dobro, ko smo vsi brez akcije in brez pomoči in nima več kdo komu zavidati.
Pohajalka, javni sektor lahko pomaga gospodarstvu. Toda ne tako, da ga podpira pri plačah v zavoženih firmah in panogah, kot si to predstavlja Judita. Tekstilne branže praktično nimamo več, tudi gradbeni sektor je bil že pred leti obsojen na umiranje, vsaj v taki obliki in s takšnimi metodami.
Javni sektor mora zagotoviti pravno državo, socialno državo, zdravstvo, šolstvo, kulturo, javno upravo itd in vse to za manjše stroške. Vse skupaj mora boljše delovati kot zdaj iz preprostega razloga, ker brez tega ne more delovati gospodarstvo. Vse skupaj pa mora biti ceneje, ker gospodarstvo ne more plačevati več niti sedanje cene. Seveda javni sektor trdi, da se to ne da. Tudi gradbeniki so trdili, da se ne da betonirati ceneje. Ker jim je javni sektor iz lastnih izkušenj verjel, bodo odslej betonirali drugi.
Resnica je pač ta, da če hočemo delati izdelke, ki jih delajo tudi Indijci in Kitajci, se moramo zadovoljiti z njihovimi cenami in plačami. Če hočemo večje plače, moramo početi kaj drugega. Tu pa je velika vloga tudi našega javnega sektorja. Dejstvo je pač, da so bili vsi gospodarstveniki nekoč učenci in študenti dela tega sektorja.
Seveda da javni sektor pomaga. In ne “lahko” pomaga. To je njegovo delo. Javni sektor ima VAJETI v rokah da usmerja gospodarstvo. Jasno, da ko pride do totalnega razpada gradbeništva, da je že vse sesuto. Ker javni sektor ni spregledal dovolj zgodaj, kaj se dogaja, ni potegnil pravih potez- katere začne vleči šele sedaj, ko njemu samemu voda v grlo teče.
Prej ga ni zanimalo, dokler kriza ni zagrozila njemu osebno.
za to gre.
Judita vidi, da je zavoženo gospodarstvo rezultat politike javnega sektorja, ki skozi svoje delo ni ustvaril pogojev, ki bi onemogočali takšno plenjenje. Tako kot to delajo v uspešnih državah po katerih se mi hočemo zgledovati.
Judita, se oproščam. tvoj prvi zapis sem narobe razumel.
Nikomur v naši državi ni jasno, da če bi mi dobili Švico v upravljanje, da bi jo s svojim načinom gospodarjenja, v nekaj letih spravili na kant.
TO je tisto, kar je narobe.
Mi ne znamo gospodariti tako, da bi rasli, šli na boljše.
Smo kot kobilice, ki napademo njivo pšenice, ki jo vidimo, požremo kar je užitnega in gremo naprej. Dokler enkrat pšenice ne zmanjka.
Enako vidim tudi turizem. Turisti kot kobilice, ki mislijo, da jim vse pripada, kar se ponuja.
Primitivno. Bog nam pomagaj.
Demokracija je za zrele ljudi. Take, ki se znajo samoomejiti v korist celote.
Ki se znajo-zmorejo odpovedati tistemu kar jim je na dosegu roke, a jim ne pripada.
Ampak, ali smem to zahtevati od “navadnih” ljudi, če niti posvečeni-kardinali ne zmorejo resnice, da ne bi goljufali ko izbirajo papeža, in jim morajo nameščati motilce frekvenc, da ne bi mogli komunicirati z zunanjim svetom….ker sami sebi ne zmorejo preprečiti, da bi goljufali.
Vendarle, težava je v tem, da KAZNUJEMO NAŠE OTROKE, ko lažejo, kradejo, sami pa na tak način napredujemo.