Delova predvolilna kampanija se je pričela
Včeraj (21.1.2013) sem si na sobnem kolesu vzel malce več časa, da sem prebral več člankov v Delu kot ponavadi, ko ga v glavnem le preletim. Za uvod sem se spotaknil ob članek profesorja sociologije, dr. Rudija Rizmana. Iz vsebine članka ne bi nikoli ugotovil, da gre za profesorja socilogije, ker namreč obravnava predvsem ekonomska vprašanja.
Ampak, ker se trudim dati vsebini prednost pred avtorjem, sem šel avtorja pogledat po tem ko sem prebral ta zbir površnih ekonomskih trditev, brez enega samega dokaza. No, ko potem prebereš, da gre za sociologa (gospoda sicer ne poznam) pa vse skupaj rata precej bolj jasno. Jasno predvsem to, da mu ni nič jasno.
Sploh ko se gospod spusti omeniti Japonsko. Ja. Japonska po več desetletnem boju z deflacijo, kjer so poiskusili že marsikaj, bodo sedaj z novo vlado ponovno poiskusili.
Ta se je po dolgih letih ekonomske stagnacije kot prva velika ekonomska sila odločila obrniti proč od ortodoksne neoliberalne ekonomske politike in zaradi sprejetih ekonomskih ukrepov, kot trdi Krugman, že dosega odlične rezultate. (Dr. Rudi Rizman, Delo, 21.1.2013)
Ja seveda. Odločili so se. Ma oni se to trudijo že 20 let. Pa jim ne rata. In poiskusili so že marsikaj, tudi s strahotnimi količinami denarja spodbosti inflacijo, pa ni šlo. In ja, morda jim bo sedaj uspelo. O Japosnki si lahko preberete blog Črta Jakhla, na denarnisupermarket.com, za razliko od sociologov Črt konstantno spremlja Japonsko in njene tegobe.
Kaj nam sporoča Rudijev prispevek. Neoliberalizem je bad, ostalo good. Kaj je neoliberlanega v Slovenski politiki, ne uspe konkretizirat. Navaja le slabe novice iz tujine. Kje je bilo to slabo pa uno slabo. Edino pozitivno zadevo najde na Japonskem, kjer pa je, roko na srce, že več kot desetletje precej žalostno, in jo res lahko vidimo le kot primer kako se NE bori proti krizi. Aja, morda pa Rudi tega ni pisal zato, ker varčevalni ukrepi prizadenejo njega osebno. Morda.
Da pa bi bila mera polna, pa sledi v nadaljevanju Dela še pogovor s Sašom Furlanom.
Kje izvira trend obmetavanja nasprotnikov s takimi oznakami?V Sloveniji je to značilno za desničarske medije in desničarske politike. Povsod paranoično vidijo komuniste.
Če bi res na vsakem vogalu stali komunisti in socialisti, bi me to močno razveselilo. Vendar so ti na žalost bolj plod slaboumnih teorij zarote. (Sašo Furlan, Delo, 21.1.2013)
Saj se strinjam z oceno kaj da vidijo desničarski mediji in kako to vidijo. Ampak v tej paranoji imajo odličnega konkurenta. Bolj levo usmerjeni mediji pa povsod vidijo neoliberalce. Že v tako “uravnoteženem” mediju kot je Delo, te poganjajo praktično v vsakem komentarju. In kar je še najbolj zabavno, vidijo jih tudi v sloveniji, kjer pa pozabijo našteti še vse neoliberalne reforme, ki smo jih v minulih letih sprejeli. Ja, morda so se zgodile v ZDA, ampak pri nas? No, sam sem naredil že par pregledov le teh. Recimo Vladni varčevalni ukrepi in Neoliberalne vladne reforme. Dovolj?
Pa ne bom se spuščal v celoten intervju, preberite ga sami, in si ustvarite svoje mnenje. Ampak par zadev je pa vredno izpostaviti.
Če razmišljamo o socializmu kot o možnem alternativnem sistemu, so zanj danes v razvitih kapitalističnih državah veliko boljše družbenoekonomske razmere od tistih, iz katerih sta izhajala jugoslovanski ali sovjetski socializem.
Odtlej je kapitalizem že prinesel razvoj produkcijskih zmogljivosti in možnosti proizvodnje bogastva. Nisem ludist, ki bi hotel uničiti vse dosežke kapitalizma, ampak preobraziti je treba produktivne sile, ki so se razvile v kapitalizmu, proizvodnjo pa podvreči nadzoru delavstva. (Sašo Furlan, Delo, 21.1.2013)
Khm? Ali lahko to razumemo kot, kapitalizem se je izkazal kot boljša pot k izboljšavi družbenoekonomskih razmer. Ampak sedaj se mu lahko za to zahvalimo, in gremo lahko naprej s socializmom? Ker sedaj, ko je razvoj opravljen, bo pa primernejši sistem socializem. Jah odlično ne. Me spominja na en vic. Ko se je partijska delegacija vrnila v Moskovo iz Amsterdama, pa so se odločili, da bi še oni uvedli rdečo ulico, da se pač poveča zaposlenost. In so jo, povabili par madam z gospodičnami iz Amsterdama, da pokažejo kako se to dela, upeljejo posel. Potem so pa sami prevzeli. In posel kar ni hotel teči naprej pa čeprav so zaposlili same preverjene in preiskušene stare komunistke.
Socialnoekonomska situacija je težka. Ni se še formiral politični subjekt, na katerega bi se ljudje lahko oprli. Skozi proces protestov in uličnih akcij se je porušila vsakršna legitimnost obstoječih elit, a novega, močnega subjekta ni. Ni institucij, skozi katere bi se lahko izrazila legitimna, čeravno še neartikulirana jeza. Tega za zdaj še ni, a potenciali obstajajo. Vendarle se odpira prostor za nove ideje, težko pa je reči, kaj se bo zgodilo. (Sašo Furlan, Delo, 21.1.2013)
No, ni problem le v neartikuliranosti, problem je, da alternative še ni niti v neartikulirani obliki. Če dobro spremljate boste lahko pritrdili, da je tki. alternativa predvsem v fazi tlakovanja poti, omogočanju diskurza, iskanju forme skozi katero se naj porajajo nove ideje. In ideje same so še vedno v fazi ugotavljanja kaj vse je narobe, in česa ne bi, in morda celo kaj bi, pa ne vemo kako. Kaj bi želeli, ne kaj bomo. Vse konkretne ideje so pa usmerjene v destrukcijo.
Pa da smo si na jasnem. S tem ni nič narobe. Vsaka ideja rabi čas, da se razvije. Ideje širših družbenopolitičnih ali celo ekonomskih pa sploh potrebujejo ogromno časa da se razvijejo. Ej, niso zaman predvojni komunisti preživeli toliko časa v ječi. So imeli ogromno časa za razmišljat (pa ne mi to sedaj razumet da je treba Sašota ali kogaroli drugega v ječo vreč razmišljat). In ja, pozdravljam vsako razmišljanje o boljši prihodnosti. Pričakujem pa od razmišljujočih, da to razumejo tudi oni. Da je precej verjento, da nas bo revolucija brez novih idej, artikuliranih, reflektiranih in široko sprejetih, vrnila na stara pota.
To, v kateri fazi so gibanja, ki jih predstavlja Sašo, si je dobro zapomniti. In v tej fazi so sedaj že kar nekaj let. Ampak čisto komot se lahko zgodi, da pa bodo v par tednih sedaj prestopili v popolnoma drugo fazo, kjer bodo kar naenkrat že ponujali rešitve v obliki stranke na volitvah. Ali bo do tega kvantnega preskoka resnično prišlo zaradi pohitrenega procesa ali zgolj zaradi potrebe?
Verjetno prof. Rudi Rizman nima v mislih socializma tipa Radio Erevan. Upam vsaj.
http://www.bratislavaguide.com/radio-yerevan-jokes
Kako razumeti zgornji citat?
Morda malenkost lažje, če upoštevamo, da je bila komunistična revolucija s strani Marxa zamišljena za razvito industrijsko družbo, kot je bila Nemčija ali Anglija, nikakor pa ne za hudo zaostale agrarne dežele tipa Rusija, Kitajska in Kuba, kamor se je zasejal in pognal svoje korenine. In od koder je potem eksportiral svoje modrosti v Evropo.
Dodal bi še, da socializma ne smemo enačiti s komunizmom. To bi bilo podobno, kot bi recimo muslimane enačil z islamisti. Komunisti so bili pač le ena izmed skupin, ki si je prizadevala za socializem.
Ne zagovarjam pa ne enega ne drugega, da ne bo pomote.
Smo pa Slovenci s komunizmom zgodovinsko gledano imeli kar srečo.
Posledice komunizma so namreč tudi:
- priključitev Prekmurja (glede na revolucijo na Madžarskem po I. svet. vojni (kratkotrajno so razglasili republiko tudi Prekmurci) so Angleži in Francozi rade volje dali zeleno luč za pripojitev ozemlja novorojeni SHS
- priključitev Primorske (po I. svet. vojni je Primorska postala del Italije in tako bi tudi ostalo po II. svetovni vojni, če ne bi bilo partizanov in pa SZ
- ustanovitev EU (brez grožnje SZ je verjetno ne bi bilo; vsaj Američani ne bi bili naklonjeni njeni ustanovitvi)
- razmah delavskih pravic in socialne države v zahodni Evropi, kot protiorožje vzhodnemu bloku
- ustanovitev SRS in s tem prebuditve državljanske zavesti (sicer še dandanes močno prešibke)
Skratka, brez komunizma bi slovenska država ostala zgolj sen zanesenjakov.
S tem pa seveda ne zanikam gorja, zločinov, nepravičnosti, nazadovanja in pohabljenja, ki smo ga po njegovi zaslugi bili deležni Slovenci.
Vsako zlo je za nekaj dobro ;-)
K 2. citatu pa bi dejal tole.
Res je, eni vidijo komuniste, drugi vidijo neoliberalce.
Res je, kot pravita oba. Dejansko ni ne enih ne drugih.
Kot jaz vidim zadevo, so zgolj:
- na eni strani rahlo klerikalno in revizionistično in zelo rahlo liberalno obarvani korporativisti
- na drugi strani pa zagovorniki stare avantgarde in novega pajdaškega kapitalizma oz. prihvatizma; konzervativci torej
Namreč le na ta način si lahko razlagam dejstvo, da sta dalen najbolj zastopani stranki v parlamentu PS in SDS.
Namreč v informacijski družbi dejansko ni nobene realne potrebe po peščici kapitalistov, ki kopičijo kapital in ga vlagajo v proizvodna sredstva, in najemajo delovno silo, ki naj po njihovih navodilih izvaja vnaprej zamišljeno proizvodnjo.
Ne le, da ni potrebno, po mojem mnenju ni niti učinkovito.
Večje informacijske firme, kjer ni vsaj neformalne (t.j. spodbujanja) udeležbe večine zaposlenih pri odločanju in profitu, delujejo po mojem mnenju enako učinkovito, kot je delovala Kuba, ko se je Castro vozil naokoli in govoril ljudem, kaj in kako naj delajo, ker si nihče drug ni upal sprejeti nobene odločitve, da ne bi prišel pred strelski vod.
Današnji strelski vod je seveda odpoved. Paraliza pa po mojem podobna.
http://en.wikipedia.org/wiki/Wage_labour
Glede varčevanja pa:
http://www.washingtonpost.com/blogs/wonkblog/wp/2012/10/12/imf-austerity-is-much-worse-for-the-economy-than-we-thought/
http://damijan.org/2012/11/22/spor-glede-pomoci-grciji-se-poglablja/
Neoliberalizem vs. demokracija:
http://www.chomsky.info/interviews/19970303.htm
Komunizem se v razvitem kapitalizmu ni mogel ustvariti, ker so ljudje živeli dobro. Nastal je pa tam, kjer so ljudje slabo živeli.
Če se omejimo na Evropo, zgornja trditev ni točna.
Komunizem se je realiziral v zadnjem letu 1. svetovne vojne, ko pač nihče ni živel dobro.
Tudi če gledamo obdobje pred 1. svetovno vojno in nazaj do Marxa, bi zelo težko trdili, da so proletarci kjerkoli v Evropi živeli dobro – garali so po cele dneve, 6 dni na teden, od otroštva dalje, za male mezde, ki so jih porabili v glavnem v internih trgovinah teh istih podjetij za osnovni živež.
In če gremo potem od I. svetovne vojne proti II. (k obema je pomembno prispevala težka industrija oz. industrialci), imamo vmes še veliko gospodarsko krizo,
ki je težko situacijo proletariata še ekstremno poslabšala.
Ne smemo pozabiti niti pogostih stavk, s katerimi so si delavci poskušali izboriti boljši položaj, in ki so trajale včasih tudi več mesecev (brez plače).
Da se je komunizem prijel ravno v Rusiji, je posledica več faktorjev:
- V Rusiji je pod vplivom vojnih razmer prišlo do uspešne meščanske / republikanske revolucije.
- Ker je bil nemški imperij v vojni z ruskim, je izkoristil priložnost in vsestransko podprl Lenina, da se je vrnil v Rusijo in zanetil svojo revolucijo, za plačilo jim je zagotovil, da bo Rusija prekinila vojno, in to tudi izpolnil.
- Lenin je izkoristil meščansko revolucijo, in seveda bedo večinskega (fevdalnega) prebivalstva, in prevzel oblast
- Seveda meščani niso stali ob strani in mirno gledali, kako jim je prevzel revolucijo in jim bo pobral tudi vso imovino in državljanske pravice
- Nastala je huda državljanska vojna bele garde proti rdeči gardi (od tu izhaja naziv “bela garda” in “belčki”), zmagala pa je seveda slednja
Hm, kako pa, da na tem blogu ni obveščanja komentatorjev o komentarjih na isto temo?
Res pa je, da obstaja RSS, kar je tudi varianta…
Bom pogledal, kaj se da nastaviti. Saj res že dolgo nisem nič upgradeal wordpressa tukaj.
—————-
Komunizem se dejansko težko razvije tam, kjer ljudje živijo dobro, čeravno, kako ironično, je edini tam dejansko možen :-)))
Kar pa seveda ne pomeni, da tam, kjer ljudje živijo slabo, se bo pa pojavil. Ni nujno. So pa tam tipično ljudje pripravljeni tolerirati radikalne rešitve. Kar je lahko komunizem, lahk pa tudi kaj drugega, recimo nacizem.
To, da se imamo komunizmu za marsikaj zahvaliti, se pa tudi ne bi strinjal. Ok, pri prekmurju je to bilo na drugi strani :-)). Pri primorski pa ne moremo reči, da če bi po vojni vspostavili demokratični sistem, bi Primorska direktno odpadla. Morda bi celo na Koroškem še več dobili.
Skratka dosedanje koristi komunizma lahko predvsem vidimo v smislu “lejte, tako se ne dela” ;-)))
Zdej ali potrebujemo peščico kapitalistov ki kopičijo ali ne, se zdi meni podobno, kot bi razpravljali ali potrebujemo Cerkev ali ne. Ko voli, neka izvoli. Podjetje je lahko organizirano zadružno, lahko delničarsko, lahko je vodeno absolutistično ali kooperativno.
In fora je v tem, da nobenemu sistemu od teh ne moremo reči, da je boljši od drugega. Poznam ljudi, ki jim je največja groza, če se morajo kaj odločiti. Oni se zelo dobro znajdejo v avtoritativno vodeni firmi, kamor recimo spada tudi kolerik, ki ga poznam. Sam bi v takšni firmi le trpel in čim prej pobegnil.
Po drugi strani pa dam sam veliko na zavestno odločanje. In dobim pikice, ko gdo reče “usedimo se”. Kaj se boš usedel dol. Razmisli, povej dejstva, predlagaj sklep, se skregamo, odločimo. Ampak poznam pa kopico ljudi, ki rabijo da “se usedemo” in potem po mojem mnenju 4 ure zgubljamo čas, se lovimo v nekem leporečenju, uživanju v prisotnosti drug drugega, itd… bljak. za mene. Za veliko njih pa nirvana. Z dobrimi rezultati.
Ljudje smo različni. To je bistvo.
Denar oz kapital … je le praktična iznajdba, ki olajša menjavo rezultatov dela. A si predstavljaš, kako zabavno bi bilo brez denarja postaviti rafinerijo? Ko moraš na enem koncu zbrati vso množico ljudi, ki sodelujejo z delom, materialom, malicami za delavce,… in recimo pridelovalec pšenice, želi sodelovati, zato pripelje pšenico, s katero plača rudarju, ki ne želi sodelovati, ta ruda pa gre izdelovalcu cevi, ki bi bil le pol zraven, drugo polovico pa mu plača kmet, ki bi bil zraven ima pa le seno, ki ga cevar ne rabi???
Komedija vredna opisa :-))
Ja, sestanki so zanimiv fenomen. Ravno te dni imam opravka z ameriško firmo, ki ima sestanke v krvi.
Na vsako konkretno vprašanje namesto odgovora fašem “OK, bomo sklicali konferenčni klic.” In jasno, minimalno po pet do sedem povabljenih, ena ura mine kot za stavo.
Glede Primorske sem bil dolgo istega mnenja, a sem ga spremenil. Dejstvo je, da je Primorska po I. svetovni vojni postala del Italije in to bi tudi ostala za vse večne čase, če ne bi prišlo do nove vojne. Po vsaki vojni običajno velike nacionalne države zahtevajo, da se vzpostavijo meje pred vojno. Primer je recimo Avstrija po II. svetovni vojni ali Bosna po zadnji balkanski vojni. Že zaradi lastnih strahov po dezintegraciji – nobena država si ne želi spreminjanja lastnih meja, zato takšnih idej ne podpira niti v primeru drugih držav. Edina izjema je bilo veliko spreminjanje meja po I. svetovni vojni po Wilsonovem načrtu (no ne povsem, Francija je kljub Wilsonu trmoglavila z megalomanskimi reparacijami, kljub temu, da so jih Američani svarili, da se to ne bo dobro končalo), a v tem primeru ni šlo za nacionalne države, ampak za razpad imperijev. Tako bi bilo v normalnem primeru po II. svetovni vojni tudi s Primorsko – nihče jih ne bi vprašal, ali bi se morda želeli odcepiti in priključiti k drugi državi, ampak bi se zahtevala ohranitev nacionalnih (ne etničnih) meja. Še posebej ne v primeru Italije, ki je bila na koncu nekako na zmagovalni strani ;-) Koga pa bi zanimal interes Slovencev? Ravno toliko, kot če bi recimo sosednji Furlani prišli na idejo, da se hočejo priključiti k Švici, mar bi jih kdo resno jemal?
Seveda, ko govorim o pozitivnih posledicah komunizma za slovensko državo, je to pač mišljeno v smislu kolateralne škode, le da gre v omenjenih primerih za kolateralno korist :-) Enako lahko rečemo tudi za II. svetovno vojno nasploh – strahovita tragedija, a za nastanek samostojne slovenske države predpogoj oz. sreča v nesreči.
Problem seveda ni v kapitalizmu per se, ampak v kapitalizmu po slovensko.
Recimo zaposleni v Microsoftu, če je njegovo delo izjemno, lahko obogati. Če je malo manj izjemen, lahko zelo dobro zasluži.
Je to možno v kakšni slovenski firmi s slovenskimi lastniki? Kje pa, to bi bilo bogokletno.
Če pa slučajno plača inženirja malo štrli iz povprečja, recimo z razmerjem 2:1, pa država velikodušno poskrbi, da razliko v veliki meri pobere s prispevki in davki.
Takšno miselnost je pred dnevi lepo utelešal Ambrožičev intervjuvanec, uspešen podjetnik in eden izmed najbogatejših Slovencev, ki se ima za “podjetnika s socialističnimi vrednotami”.
Izjemen mož, brez dvoma. A slovensko dojemanje kapitalizma tudi njemu ni tuje.
Pohvalil se je namreč, da njegovi inženirji nimajo ne vem kakšnih plač, pač pa uživajo v urejenem in prijaznem delovnem okolju. Nadalje, da morajo indijske inženirje občasno plačati celo več kot naše.
In seveda, sindikata ni, ker ga ne rabijo, se pač “sami vse zmenijo”.
Zaposleni solastništva ne smejo imeti, ker bi bilo potem vse od vseh kot v socializmu in se bi vsem fučkalo za lastnino. Hm, če pa je lastnina izključno od nekoga tretjega (lastnika podjetja), potem pa zaposleni pazijo in jo z vso vnemo maksimirajo, ali kako?
Da pa sicer razmišlja o tem, da bi posameznike z resnično resnično izjemnimi dosežki nagradili z delnicami.
Ko ga je novinar vprašal, kako mu je uspelo, da se mu je premoženje v parih letih skoraj potrojilo, je skromno dejal, da je to predvsem zasluga njegovih inženirjev.
Pa razumi, če moreš.
Po mojem mnenju se tako slovenska država kot slovenski podjetniki dokaj uspešno trudijo, da bi zmanjšali motivacijo svojih državljanov oz. zaposlenih…