Miro Cerar se je v zadnjem času začel kar pogosteje pojavljati v javnosti. S svojim strokovnim pristopom, strankarsko in politično neomedeževan je pač neko nasprotje politikom, ki jih ljudstvo nekako ne mara, mediji pa morajo poskrbeti, da servirajo to, kar ljudstvo, se pravi potrošniki želijo, Ne nazadnje tudi mediji so posel.

In ja, priznam. Marsikatera Cerarjeva misel je vredna razmisleka. No, praktično vse, kar se mene tiče. predlagam, da prisluhnete nedavnemu studiu ob 17ih, kjer je bil eden izmed gostov.

Zagotovo imajo tukaj intelektualci zelo pomembno vlogo. Na nek način kot posredniki med ljudstvom in oblastjo, torej kot del civilne družbe, aktivne civilne družbe, in na drugi strani kot ljudje z znanjem, ki bi morali, zdaj, nekako povedati kaj se pa da narediti, oziroma kaj se mora in sme zahtevati od vlade v dopustnih okvirih in v danih možnostih.

Tukaj pa imamo veliko težavo, oziroma kar nekaj težav. Namreč, kot prvo, med intelektualce se šteje marsikdo, ki ima pač neko stopnjo izobrazbe. In tukaj je tudi zelo veliko ljudi, ki se ne ukvarjajo ravno z družboslovjem, politološkimi, sociološkimi, pravnimi in drugimi znanostmi, ki pa jih je potrebno do neke mere le poznat, da ne govorimo o zgodovini in o vseh ostalih zadevah, ki nas učijo, kam vodijo takšne zadeve in kako jih je treba normalizirati oziroma voditi stvari. In zdej tukaj seveda se poraja nešteto idej, takšna o ukinitvi vseh političnih strank, takšne da bi se oblikovali sveti modrecev, da bi sedaj vrgli vlado z oblasti, in postavili svet modrecev. Takšne da bi posredno demokracijo, se pravi parlamentarno, nadomestili z neposredno demokracijo. Jaz vse te zadeve v tem trenutku štejem kot dobronamerne, ker tukaj se sproža ta energija, ki je resnično energija, ki teži k nečemu boljšemu. Ampak, če sedaj to ne bo artikulirano na nek sprejemljiv način, družbeno sprejemljiv način, potem se bo to v nekem hipu sprevrglo v svoje nasprotje. Vlada bo lahko to svojo aroganco na nek način realizirala. jaz se strinjam, da je odziv vlade zelo neprimeren, neustrezen, ali so izgubili stik z realnostjo, kot temu rečemo, ali pa namenoma počnejo to, kot je bilo nakazano, tega scenarija se resnično bojim, se niti ne upam do konca domnevati da je v igri.

Ok, s Cerarjem se ne strinjam v njegovem poveličevanju družboslovja. Nenazadnje smo od časov Platona hudo napredovali v tehničnih znanostih, manj ekonomskih, še najmanj pa družboslovnih in političnih. Zato je za celostno sliko potrebno tudi razumevanje tehničnih znanosti. Se pa globoko strinjam z njim, da bi se sploh na zgodovini lahko marsikaj naučili in ne ponavljali enakih napak. Napak v obliki “revolucij za skupno dobro”, uvedbi “pravičnega sistema” ali “velikega vodje”.

Ampak v naslednjem delu pa Cerar zadene žebljico na glavico, da tako rečem:

Ampak sedaj je pa tako, to je en problem. Drugi je pa ta, da smo intelektualci v Sloveniji v zelo veliko letih dosedaj dokazali, da smo izredno problematični, namreč, izuzemam seveda določene izjeme, ampak večina jih je, oprostite, prodanih duš, da tako rečem. Zelo veliko tako imenovanih izobražencev, profesorjev, raziskovalcev se je popolnoma jasno politično pozicioniralo, so skrajno apologetski, pripadajo neki opciji, ki jo do konca branijo, nekritično in popolnoma nekritično napadajo nasprotno. In to so tudi mnogi javnomenjski voditelji. In zato se bojim, da se bodo te v nekem momentu vmešali, v to zgodbo, in teh ni malo, in bodo enostavno ta ideološki razkol, ki ga že leta tudi oni generirajo, namesto da bi pomagali civilni družbi da pritisne na oblast, z neko utemeljeno bi rekel razlogovano težnjo da se ta poveže v ključnih zadevah, torej bojim se, da se bo ta intelektualna srenja se ponovno razcepila na neki točki ne, in če se bo to zgodlo, je seveda zelo pomembno, da se čimprej strasti pomirijo, kajti to lahko pelje v nepredvidljive posledice. Če pa bi sedaj zmogli, to pa je sedaj priložnost za inmtelektualcem, mi najti končno tisti skupni jezik, vsaj v glavnih točkah, tam veste, kjer so stvari evidentne, tam kjer si resnično nepošten, če si zgolj lev ali desen, če ne priznaš da so tudi srednje poti, in bi na nek način oblikovali neke zahteve, ki bi prisilile politiko pravzaprav, s pomočjo ljudstva, da najdejo soglasje o teh ključnih nacionalnih interesih. Potem bi pa ta zadeva lako postala zelo produktivna.

Prodane duše? Jup, prodane duše! Odlično formulirano. Nič za dodat. Razen, da bo seveda vsak videl prodane duše na drugi strani. To je normalno. Vse prodane duše to menijo. Niste osamljeni.

Zato tudi apeliram na vse tiste, ki so v teh državnih organih, da po svoji vesti, vse te zadeve premislijo, da če bi se karkoli dogajalo nezakonitega, sami prijavijo, se pravi govorim tudi o kriminalistih, policiji, kajti oni najbolj lahko zaznajo, če bi prišlo do kakšnih poiskusov znotraj da se deluje zoper lastno, bi rekel, lasten narod. Jaz res supam, da do tega še ni prišlo, bi pa rekel tako, iz drugih držav, iz zgodovine, nenazadnje tudi iz naše, poznamo veliko takšnih dogodkov, in zato ne smemo biti naivni, in moramo dopustiti tudi možnost tega, ne da bi sedaj hoteli biti paranoični, ampak da se zavedamo, da to je lahko neka realna nevarnost, še posebej, ker so pač vlade, katerakoli, dokaj resistentne, in v tem boju za oblast, da se obdržijo na oblasti, lahko v določenih primerih v teh vladah kdo tudi razmišlja skrajno. Edini odziv na to mora biti, ne popustit strahu, ne smemo postati združba strahu, in delujmo javno, transparentno. In ko se pogovarjamo o tem, izrazimo vprašanja, tudi morebitne sume, in naj na to odgovorijo tisti, ki morajo. Ne pustimo, da te zadeve nekako nekdo pomete pod preprogo, da se jih ustrašimo, da se o njih ne pogovarjamo. Kajti potem se bodo pa res lahko nekoč začele dogajat.

Odličen poziv. Ponoviti vsak dan, 3x. Obesiti na steno na stranišču, da boste prebrali vedno, kadar si boste vzeli čas zase.

Ja, Cerarjeve besede so mi všeč. In kar nekako razumem Pahorja, da ga bi želel predlagati za varuha človekovih pravic. Da pa je to spustil v javnost, brez da bi pred tem dobil Cerarjevo soglasje je pa kardinalna neumnost. Da niti ne omenjam pomisleka, da se človeka najbolje znebiš tako, da mu daš neko funkcijo, in ga, sploh če jo resno opravlja in to bi od človeka kot je Miro Cerar pričakoval, zapreš na neko področje.

Kakšna bo politična prihodnost Cerarja je težko napovedat. Če bi želel, ima verjento že sedaj vrata odprta levo povsod od vključno sredinske Državljanske liste. Morda celo v Pozitivni Sloveniji, čeprav tja s svojo intelektualno umirjeno držo nekako ne sodi. Naravno pa Cerar verjento spada v neko novo, levo sredinsko žlahtno stranko, s katero je Pahor zamudil pri ustanovitvi ali transformiranju SDja. Stranko, ki pod vprašaj ne postavlja kapitalizma in demokracije kot trenutno edini sprejemljivi ureditvi sodobnega sveta. Stranko članov, ki so prerasli Chejeve majice in z uporništvom sistemu iščejo pot do nežnih ženskih duš. Stranko, ki se zaveda, da lahko razdeliš le to kar ustvariš, in da namesto, da ekstremne koristi zaradi anomalij trga odpravimo z prerazporejanjem, raje odpravimo anomalije trga in monopole.

Ob vsem tem poveličevanju Cerarja pa seveda ne smemo mimo zgodovine. V bližnji preteklosti smo že imeli tovrstne strokovnjake, ki so veliko obetali. Sam se spomnim recimo Toneta Ropa, iz časov, ko je bil minister za delo in socialo. Takrat je veljal za dobrega strokovnjaka in sposobnega ministra. Gregor Virant, eden najsposobnejših državnih sekretarjev, zaslužen za kupe prebojev pri uvedbi e-poslovanja v državno upravo. Matej Lahovnik, nepogrešljivi strokovni komentator prevzemnih zgodb, preden je vstopil v politiko. Pa verjetno se bi našel še kakšen.

Seveda pa marsikdo ne bo mogel mimo Cerarjevega porekla, predvsem njegove mame. No, ko je za oceno nekoga ključno, iz kakšne družine izhaja, potem je popolnoma jasno kako ocenjujejmo njegove kompetence. Jih ne.