Vladni varčevalni ukrepi
Pred časom sem na socialnem omrežju spraševal, če kje obstaja kakšen zbir vladnih varčevalnih ukrepov, da jih malce pregledam in ocenim, ali je vlada po mojem mnenju kje preterala s svojimi varčevalnimi nameni. Predvsem me je to zanimalo z povezovanjem na zelo odmevno akcijo Boterstvo, ki poteka ba Valu 202, ki s svojimi res žalostnimi zgodbami verjetno nikogar ne pusti ravnodušnega. In kot nalašč se pojavi paralela “Vlada varčuje -> otroci stradajo”. Pa je temu res tako.
Na moje vprašanje okoli spiska varčevalnih ukrepov nisem dobil nič pametnega. Človek bi sicer pričakoval, da imajo predvsem levi vladni kritiki to v malem prstu in bodo na hitro stresli iz rokava, vendar očitno bolj kot ne suvajo na suho. Zato pa sem bil vesel objave v Dnevniku. Verjamem, da bi se tudi na straneh vlade ali ministrstev kaj našlo, ampak precej raje vzamem za vir pri tej zadevi anti-vladni vir, ker verjamem, da ne bodo pozabili na noben varčevalni ukrep, s katerim bi lahko očrnili vlado.
Seveda bi bilo najbolj korektno od mene, če bi se prebil čes zakonske spremembe in spremembe pravilnikov, ampak hej, toliko časa pa tudi nimam na voljo. Pa poglejmo kaj piše dnevnik.
Za sam pregled bom populacijo okvirno razdelil na 4 dele. Prvi so socialno ogroženi. Sem bi uvrstil ljudi brez zaposlitve in tiste z plačo okoli minimalne plače, se pravi pod polovico povprečne plače, kar ob 4 članski družini s dvema! zaposlenima pomeni cirka 1/4 povprečne plače na družinskega člana. V tem razredu so kandidati za lačne.
Nadaljni razred bom vzel tiste do povprečne plače, se pravi pol povprečne plače na družinskega člana. Kar pomeni malce manj kot 500 EUR na družinskega člana neto na mesec. Takšni prihodki definitivno zadoščajo, da ni nihče lačen. Ja, ne pomeni, da si lahko privošči dopust, niti da gre lahko smučat, ampak če je lačen, je pa to prej zaradi novega mobitela kot zaradi prihodkov.
Potem sledita pa razreda nad povprečno plačo, in recimo mu luksuzni razred, kjer je na posameznega družinskega člana več ot povprečna plača. Če je seveda v družini zaposlen le eden, lahko cela družina navkljub nadpovprečni plači pade v najnižji razred.
Pomoč ob rojstvu in dodatek na veliko družino je z vladnimi spremembami omejen na tiste, z dohodkom pod 64% povprečne mesečne plače. Se pravi po mojih razredih, so tisti iz najnižjega razreda na enakem, del iz drugega tudi, ostali pa na slabšem. Ta ukrep torej števila lačnih ne povečuje.
Enako velja za starševko nadomestilo, ki se niža iz 100% na 90%, ampak znova za tiste nad določeno mejo 763 EUR. Se pravi sprememba znova ne udarja tiste iz najnižjega razreda, ampak samo višje. Marsikateri ljubitelj uravnilovke bo celo zaploskal, ker se navišje nadomestilo niža iz 2,5kratnika na dvakratnik povprečne plače. Kako to vpliva na odločanje mladih, poslovno uspešnih mamic za rojstvo otroka pa itak le teh ne briga.
Vrtec se je podražil za vse z več kot enim otrokom v vrtcu. Vendar pri vrtcu je že pred tem bila huda progresija, in tisti z najnižjimi prihodki sploh niso plačevali nič ali pa 10% cene. Ampak ja, na tej točki se je lahko stanje poslabšalo praktično v vseh razredih. Pri otroških dodatkih pa se ponovi zgodba prejšnjih odstavkov. Novih lačnih te spremembe ne bodo prinesle, seveda pa se stanje marsikomu v srednjih in višjih razredih spremeni na slabše.
Sprememba v šolski prehrani, ki je bila po tem že revidirana, po opisu na Dnevniku tudi ni prizadela najrevnejših. Spremembe študentske prehrane in študentskega dela pa bi morda lahko. Morda. So pa spremembe tudi na upokojenskem delu zelo socialno usmerjene, saj tistih najnižjih ne prizadenejo, prizadenejo pa tiste iz višjih razredov. Še najbolj boleča pa je izgleda sprememba pravil glede “dedovanja”, ki je povzročila, da se je veliko upokojencev, ki so že na robu preživetja, odpovedala socialni pomoči, da bo več njihovega imetja ostalo za dediče. Hm. HM. Veste kaj, če nekdo zato da ohrani svoje premoženje strada – pa naj. Ne, država ne sme dopustiti da stradajo otroci! Če pa stradajo odrasli, zato da bi obdržali svoje imetje … no, meni se zdi to čisto legitimna odločitev.
Če se vrnem nazaj na moje 4 razrede. Kakorkoli obrnemo, bo tisti z povprečno in nadpovprečeno plačo neto plačnik socialnih transferjev, le tisti v najnižjem razredu bo neto prejemnik. Seveda bi marsikdo rad videl, da bi tudi pripadnik povprečenga razreda dobil kaj več od države. Ampak ravno za te velja to, da jim država lahko da le to, kar jim vzame. Seveda zmanjšano za ustrezno provizijo. Zato je v interesu le teh, da se preliva čim manj sredstev od njih, nazaj k njim. Ukrepi vlade, ki praktično niso posegali na najnižji razred, pač pa le na višje, so tako smiselni in pošteni.
Skratka vzrok za lakoto vsekakor ne gre iskati v vladnih ukrepih. Precej bolj ga gre iskati v tem, da je marsikdo izgubil zaposlitev, in se še ne znajde v teh spremenjenih okoliščinah, in se morda še ni obrnil za ustrezno pomoč. Verjamem, da je to hud udarec za marsikoga in priznati si, da kar naenkrat ne moreš več sam preživljati svoje družine verjento ni ensotavno, zato je morda potreben tudi daljši čas za sprijaznjenje z novo situacijo, kar pa ima seveda tudi posledice na želodec.
Seveda pa so vzork za izgubo delovnih mest tudi počasne in nedovoljšne reforme, predvsem delovne zakonodaje pa tudi pokojninske reforme. Ena je sicer šla skozi, če ji sploh lahko rečemo reforma, druga pa se šele pripravlja. Ali bo šla čez brez protestov? Referendumov?
Skratka, lepo bi bilo, da bi naslednič, ko bo kdo povezoval ukrepe vlade z povečevanjem lakote, povedal na kateri vladni ukrep se to nanaša. Presneto enostavno je pobrati par floskul, jih napisati na transparent in to razglašati za sveto resnico, ker sveta resnica dokazov sploh ne potrebuje. Dovolj je verovati vanje.
Pa lepo prosim, da se vzdržite komentarjev v stilu “lačna vrana site ne razume” in “iz polne riti je lahko srat”. oboje poznam in priznam. Raje prosim za navedbo konkretnih vladnih ukrepov, ki so poslabšali položaj tistih najbolj občutljivih. Da si kakšna gospa ne bo mogla novega pelc montla kupit, mene pač ne skrbi.
In kdo je kriv za počasnost reform? Prejšnja vlada’ sedanja vlada? sindikati?
Moje mnenje je, da je oblast na račun ostalih postala preveč gor vzeta vrednota in je marsikdo za to da bi (p)ostal oblast pripravljen žrtvovati več, kot bi si želeli
Za reforme je vedno najbolj odgovorna vlada. Svoj delež nosi tudi prejšnja in pred prejšnja, ampak te so pač svoje pokasirale na volitvah, tako da trenutno nam pač ostane tale.
Če že iščemo krivce, seveda ne moremo mimo sindikatov. Ampak sindikati so pač dejstvo, tako kot ustava, zakonodaja, EU. To mora vlada vzeti v zakup, ko sprejme to delo.
Ja, za oblast je marsikdo pripravljen žrtvovati marsikaj, tudi svoja načela pa tudi prihodnost drugih. Svoje niti ne. Žal.
pa kje si pobral, da je revščina korelirana z varčevanjem? precej berem “leva trobila” pa se mi zdi, da opozarjajo na revščino kot dejstvo, ne pa kot posledico varčevalne zakonodaje. Sevead kot vedno dopuščam da se motim oziroma preveč površno berem.
Jah, začneš lahko že s tem člankom, ki sem ga uporabil iz Dnevnika. Recimo ta je pisan čisto v tem stilu.
V grobem gre pa seveda za mojo percepcijo. A naredimo eno twitter anketo? Recimo z vprašanjem: Ali vlada s svojimi ukrepi povečuje revščino ali jo zmanjšuje? Si upaš staviti kontra rezultatu, ki ga izberem jaz (da povečujejo)?
Ja, Marko, s tabo se globoko strinjam. Slovenija je padla v globoko krizo, ki je seveda tudi ekonomska, toda že dolgo imamo hudo krizo na področju dojemanja države in njenih prebivalcev. Sploh se ne pogovarjamo o pravih vzrokih krize, ki je kriza predvsem Zahodne percepcije življenja. Če bi ugotovili, zakaj smo zašli v take razmere, bi precej laže našli pot iz njih.
Zanimiva je primerjava s Hrvaško. V prvih letih osamosvojitve so imeli objektivno težek položaj. Vendar so naslednjih 10 let porabili za razprave o vojni, zločinih, domoljubju in hvaljenju svoje države. Z gospodarstvom se ni ukvarjal nihče, oziroma so se tisti, ki so vedeli, da niso pod lupo javnosti in države. V glavnem so bili to “domoljubi”.
Slovenija je imela srečo, da se je razmeroma neboleče izvila iz objema nekdanje države (in bodimo pošteni, tudi ustrezne ukrepe takratne politike, ki je precej pripomogla tej sreči). Zelo hitro smo se začeli pogovarjati tudi o gospodarstvu in v prvih letih razmeroma dobro napredovali.
Vendar smo prehitro prešli v drugo fazo. Najprej rast PID-ov, nenadzorovano bogatenje, ki je iz tega nastalo in nazadnje nakupi podjetij. Trdim, da je glavni problem Slovenije v tem, da so podjetja pokupili lastniki, ki o pdjetju niso imeli pojma in so v njem videli zgolj dobiček.. Zgolj dobiček je videla tudi država in sindikati. Podjetja v Sloveniji nikoli niso imela dobičkov, ki bi bili primerno visoki in bi omogočali tudi primerno velika vlaganja v nove izdelke, nove tehnologije, nove trge. Preprosto smo se zadovoljili z nekaj % dobička podjetja, ki so si ga lastniki veselo izplačevali, sindikati so tulili, da je dobička preveč in je potrebno misliti na delavca, izvirni greh pa je naredila Drnovškova vlada, ki je sredi 90. let nepremišljeno dvignila plače javnemu sektorju in s tem sprožila verižne dvige plač, posledično zmanjšala dobičke v podjetjih, novi lastniki pa so nekritično pobirali še tisto malo dobička, ki ga je ostalo.
Nihče, oziroma preredki so kapital oziroma prosta sredstva vlagali v nekaj novega, temveč so zgolj verižili z vrednostnimi papirji v želji po še več zaslužka brez vloženega truda.
Trdim, da so bile slovenske plače v povprečju vsaj zadnjih 15 let previsoke za 5-10%. Dobiček podjetja bi moral biti dolgoročno na višini5%, le če bi to stopnjo presegal, bi bilo smiselno deliti dobiček lastnikom ali povečevati plače delavcem. Država mora imeti dolgoročno izravnan proračun in se lahko zadolžuje le ob izrednih razmerah.
Zares ni nobenega razloga, da bi bil v Soveniji kdo lačen, vendar pa lahko za socialo država da samo toliko kot zmore.
Če imamo BDP, ki je 2x manjši kot avstrijski ne moremo imeti enak nivo socialnih pravic kot Avstrijci. Ne moremo najprej zvišati sociane pravice in nato BDP. To preprosto ne gre.
Mislim, da sem že nekoliko predolg. Prepričan sem, da bi se morali Slovenci pogovarjati o tem. Politika, ki ni sposobna svojim državljanom naliti čistega vina, mora oditi. Za slabo stanje niso krivi ne cerkev, ne domobranci, ne komunisti, ne varčevanje, ki ga sploh ni. Za slabo stanje ni kriv sistem. Ne morem reči, da za slabo stanje ni kriva politika. Ampak ne za to, ker je diktatorska, temveč zato, ker je kompromisarska, ker popušča vsem po vrsti, ker se v svoji nesposobnosti zateka k brezplodnim ideološkim sporom, ki nas tlačijo nazaj.
Radi bi bili Švica, pa norveška, pa Avstrija, pa Finska itd. Kaj je skupno tem državam? Povsod je bilo življenje trdo, nič jim ni bilo podarjeno. V teh državah je bila skromnost in delavnost visoko cenjena. Prebivalstvo teh dežel ni nikoli upe polagalo v državo. Če so hoteli preživeti zimo, so se morali hudičevo potruditi. Nekaj tega je ostalo v njih.
Slovencem se je zgodila Jugoslavija, ki ni slovela po teh vrednotah. Po vojni smo prevzeli celo socializem, ki je poameznika povsem odvezal skrbi zase, saj naj bi država poskrbela za vse. Naš glavni problem je v tem, da še vedno gledamo predvsem državo. Res je da je kriva, ampak kriva je zato, ker nas je naredila take, nesposobne za sodobno tekmo z ostalim svetom.
Dovolj sem vas utrujal.
Frenk, s takšnimi zapisi ti kar utrujaj :-)))) Se zelo strinjam z napisanim, še posebej zaključkom. To, da smo pod krinko nacionalnega interesa postali nekonkurenčni na globalnem trgu, sem tudi sam že večkrat napisal.
Si pa po moje izpustil eno zadevo, ki pa se lepo vklaplja v tvoj zapis. Privatizacija. Zaradi odnosa do tujcev je bil uporabljen predvsem sposojen kapital, ki pa se ga lahko vrača le skozi prihodnje dobičke, kar pomeni, da je bil kasneje ustvarjen dobiček porabljen za poplačilo nakupa podjetja, namesto za razvoj le tega.
Plus še to, da so privatizatorji ves čas hodili nekako po meji, nikoli vedoč kdaj se bo kdo spravil vse skupaj revidirati. Zato je bil njihov primarni cilj, čim prej, čim več, spraviti na varno. Zakaj bi vlagal v firmo doma, če bo lahko podvrženo reviziji, če lahko do razčiščenja stanja ta del shrani recimo v tujino.
Ste opazili, da neberljivost slovenskih časnikov kot sta Delo in Dnevnik močno narašča v zadnjem letu? Doma imam shranjenih nekaj časopisov iz obdobja 1955-1988 in dejansko oživljajo ideje in jezik (po priročniku STM) iz tistega časa. Menim, da jih je pošteno strah, naročniki neradi berejo slamo, vsi pa so izdatno odvisni od proračuna,…
Aja, sicer pa delam v javnem sektorju. :P