NLB razočaranje
Včeraj je priletela novica, da je država odkupila KBCjev deležv v NLBju za nek drobiž. No, miljonček ali dva za marsikoga ni drobiž, za banko pač je. Že res, da je KBC morala prodati NLB. In morda je država Slovenija s tem celo naredila dober posel. Kupila po 1 EUR, že če proda po 2 EUR bo na tem delu 100% profit. Odlično.
Ampak pogledano malce drugače nam KBC sporoča, da imamo banko ki ni vredna 0. V bistvu smo lahko srečni, če je vredna 0. Sama novica o prodaji tako ni neposredno nič slabega. Skupaj z vsemi povezanimi novicami pa se jasno kaže, da se bo postopek rezanja tega gnilega tura še kar vlekel in vlekel. NLB je največja slovenska banka, in zato je do neke mere razumljivo, da se je vlada ne upa poslati v stečaj. Dodaten razlog pa je, da je NLB očitno bila bankomat slovenske politike, in marsikoga skrbi, kaj bi razčiščevanje poslov za nazaj pokazalo. Po pisanju Jožeta Damijana, lahko sklepamo, da so uporabniki bankomata na obeh straneh.
Ali bomo torej res šli še en krog zdravljena? Bomo izločili slabo ven na slabo banko, dokapitalizirali in upali, da se bo vrednost banke povečala? Banka je nedvomno nekaj vredna. Vredni so prostori, lokacije, stranke. Verjento tudi nekateri zaposleni, čeravno hudega presežka tam ni iskati. Če bi bil, banka ne bi bila tam kjer je. Ali res lahko verjamemo, da bodo pa sedaj nastavili prave strokovnjake? Ja, trenutni direktor je dober obet. Prihaja iz banke v tujem lastništvu, kjer se je nedvomno spoznal z resnim delom. Ampak sam ne bo zmogel. Če bo SDS kadrirala v NLB tako kot kadrira drugje, bomo v parih mesecih priča, bodisi odstopu trenutnega direktorja, bodisi njegovemu sprujaznjenju, da bo pač delal le najbolje po svojih močeh znotraj možnosti.
Trenutni načrt vlade se mi zdi smiselen. Izločiti slabe terjatve iz banke (te bomo v vsakem primeru morali pokriti) in banko potem čimbolje prodati. Vendar temu žal, po zadnjh dogodkih, ne verjamem več. Za vsakega slovenskega politika bo težko, praktično nesprejemljivo, za trenutno vlado pa zaradi medijskega prostora še toliko bolj, prodati banko za nek drobiž, primerjano z vsemi dokapitalizacijami. Volilci na volitvah ne bodo nikoli nagradili tistega, ki bo banko v katero smo vložili par miljard, prodal za par miljonov. In bližje, kot bo takšna transakcija volitvam, večji bo vpliv na volitve, večji bo poraz tistega, ki bo to naredil. Zato bližje kot bomo volitvam, manjša je verjetnost, da se to zgodi. Na nek način je za samo vlado daleč najboljše, da NLB obdrži. Če ji jo uspe stabilizirati (tudi z prenosom terjatev na slabo banko) do te mere, da redne dokapitalizacije več niso vredne, in da morda celo pred volitvami izplača kakšno dividendo, potem so pa sploh na konju. Ljudstvo ima kratek spomin.
To pa žal pomeni, da še dolgo ne bomo imeli normalnega bančnega sistema. In ne verjamem tudi, da se bo politika uspela odpovedati vplivu na NLB. Sploh v časih krize, ko so ljudje na ulicah, je težko ljudem razložiti, da pa banka, tudi takšna v državni lasti, mora gledati predvsem finančni vidik dajanja posojil in ne socialnega. Vse preenostavno je s pomočjo enega klica v NLB problem odmakniti v prihodnost. Bomo že kako.
Kakor trenutno kaže, je edina rešitev, da banko pošljemo v stečaj. Takoj. Da se proda njeno premoženje (poslovna mreža, stranke itd…) najboljšemu ponudniku. Boleč in tvegan korak. Vendar takšen, ki zagotavlja, da bo tur odpravljen. Vse ostale rešitve pač čedalje bolj spominjajo na žabo, ki jo počasi kuhaš. In tokrat smo žaba vsi mi.
PS: Na nek način je vladna ideja izločitve slabih terjatev in nato prodaja banke podoben ideji o stečaju. Na koncu imamo nekega novega lastnika NLB mreže. Razlika je predvsem v tem, da v enem primeru sedaj jasno povemo, da je NLB zombi, v drugem pa jo še naprej negujemo kot družinsko srebrnino. Vladni načrt tako izgleda kot lepša pot, do istega cilja. Manj tvegana, bolj razumna. In poglejte sedaj 3 odstavke višje.
Sodnija bi lahko rešila situacijo in pobrala premoženje tajkunom, a ga ne bo. Čakamo na zastaranje.
Država bi v banko metala denar z dokapitalizacijo še nekih 3-4 milijarde in tako pometla stvar pred preprogo,a ne bo, ker država nima več od kje vzet in ni videt, da bi bila kriza pri koncu.
Bančniki ne morejo storit nič, ker še tisti, ki imajo kapital v tej banki odhajajo drugam (upam in videti je tako, kar je sama KBC s svojim dejanjem jasno pokazala).
Kaj torej naredit, ko je cela struktura (politika-sodstvo-bančništvo) skorumpirano do konca? Nič. Čičat doma pa čakat, a ne?
Vedno se lahko poslužimo rešitev, ki je delovala že marsikje in sedaj se jim cedijo med in mleko. Se pravi z pravo revolucijo kar povprek za glavo skrajšamo vse iz “politika-sodstvo-bančništvo” in gremo naprej v boljši svet.
Kje že je to delovalo?
Tega nisem rekel. Exekucije so nepotrebne in neprimerne. Pač pa je potrebno doseči evolucijo sistema, da bodo nakradene miliarde vrnjene. Kako to doseči je pa druga stvar, saj če greš mirno protestirat se ti vladajoči smejejo in te ponižijejo z neprimernimi, nedostojnimi in žaljivimi izjavami. Kaj potem ostane? Državljanska nepokorščina?
Evolucija je zelo zelo počasna.
Ne, trenutno nimam dobrega predloga, kaj konkretno narediti. Kar pa ne pomeni, da je treba NEKAJ narediti in to takoj.
Protesti so v svoji osnovi zelo pozitivni. Dokler si jih ne prilastijo nekateri, za svoje politične cilje. Politični cilji naj se uresničujejo na volitvah.
Protesti pomagajo dvigniti nivo občutljivosti za delovanje javnih oseb in inštitucij, ne smejo pa nadomestiti sodišča in/ali volitev.
Zagotovo volitve kot mandat, a v normalnih moralnih pogojih. Ko pa imamo toliko korupcije v enem mandatu, od ponarejenih spričeval in prezadolženih poslancev do bizarnih zaključkov sodnih procesov in polžjih procesov proti tajkunom, kjer osnovna morala odpove, potem odpove tudi potrpežljivost državljanov. Zdi se mi povsem logično, da če ljudstvo tako glasno zahteva odstop vladajočih struktur, pa le-ti ne odstopijo ampak se ljudstvu rogajo, da pride do stopnjevanja nasilja. Tega ne podpiram, nikakor, ne bi me pa prav nič presenetilo, če se zgodi.
‘Sodnija bi lahko rešila situacijo in pobrala premoženje tajkunom, a ga ne bo. Čakamo na zastaranje.’
Pa sploh ta denar je tam, ali gre le za iluzijo? Meni se zdi, da je vse že zapravljeno. Mislim, da si ne smemo delati iluzij, da je mogoče denar kar od nekod dobiti, četudi od barab. Prej bomo morali skozi zelo slabe čase.
Sicer pa, politika izhaja iz ljudstva. Da ne bo potem kdo razočaran, če bomo stare barabine preprosto zamenjali z novimi. Predvsem bo treba poskrbeti za boljše delovanje institucij, da novim in starim barabinom ne bo več tako lahko izkoriščati sistema. To pa bo to vrenje med ljudstvom morebiti še doseglo.