Še pomnite, kakšne vse referendume smo imeli v preteklosti. Recimo o Zdravljenju neplodnosti in postopkih umetne oploditve ali o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic ter o Termoelektrarni TET 3. Moj seznam, se nahaja tukaj, skupaj z namigovanjem na vpliv nedeljskih maš na referendumske rezultate.

In praktično ob vsakem od teh so se pojavili očitki, da zakaj hudiča moramo volilci odločati NAMESTO poslancev, saj so vendarle oni PLAČANI za to, da se odločajo o zadevah, o katerih se povprečen volilec ne želi pa niti ne zna odločati. Gre v glavnem za problematiko, ki vseeno zahteva da se ji posameznik, pred odločanjem malce posveti.

In ko je sedaj ustavno sodišče odločilo, da imamo v Sloveniji res zapisano delitev oblasti, ki pripada ljudstvu in edino ljudstvu, izvaja pa se skozi demokratičen sistem, in da zato parlamentu in vladi pripada moč odločanja in ne le odgovornost pa je spet vse narobe.

Kaj torej sedaj hoče ljudstvo. Da tisti, ki so izvoljeni s strani ljudstva, pa tudi plačani za to, odločajo ali pač ne.

Priznam. Odločba ustavnega sodišča je tudi mene presenetila. Ker je pač v nasprotju z dosedanjo prakso. Dopustiti referendume, kot jih je dopustilo v preteklosti, hkrati pa ne dopustitit teh, ki resnici na ljubo ne odstopajo prav veliko od prejšnjih, je sprememba prakse. Vendar, ali smo z trenutno prakso zadovoljni? Ali ni ravno trenutna praksa tisto, proti čemur se bo tudi danes zgrnil narod na ulice in trge?

Torej nad trenutno prakso nismo zadovoljni, nad spremembo trenutne prakse nismo zadovoljni, z trenutno vlado nismo zadovoljni, s prejšnjo tudi ne, z novo, ki bi jo vodil recimo Janković pa sploh ne. Wait. There is more. S poslanci tudi nismo zadovoljni. Pa z ustavnim sodiščem tudi ne. Kaj pa uradniki? Sodniki? Morda učitelji? Managerji, lastniki so pa itak nepotrebni balast.

Sorry, ampak težko tole kupim. Se strinjam, gnev množic, nad konkretnimi dejanji posameznikov je upravičen. Ampak tisti trenutek, ko odvzamemo razumu možnost sodelovanja, ko nas zadovolji edino še “Gotovi so! Vsi!” se moramo zavedati, kako malo človeškega je še ostalo v nas. Da smo enaki SSovcem, katerih problem je bila optimizacija pobijanja. Enaki krvnikom iz Kočevskega roga. Nasledniki Đingiskana in Pol Pota. Ne, to niso strici iz preteklosti. To je sedanjost Srebrenice. Sedanjost Kim Jong Un-a. Prekleto malo smo se naučili v zgodovini.

Podpiram proteste razočaranih ljudskih množic. Ravnanje oblastnikov je pogosto prestopilo meje, ne le dobrega okusa, temveč tudi zakona. Vendar moramo obdržati tudi pridobitve človeštva. Tako kot si nedolžni zaslužijo svobodo, si tudi krivi zaslužijo pošteno sojenje in ne linča. Politiki pa volitve. Na katerih dobijo potrditev ali košarico. Nekateri od politikov so že dobili oboje. Eni to prenašajo bolje, drugi malce slabše.

Ne podpiram pa do sedaj artikuliranih zahtev samooklicanih predstavnikov množic. Razumem protestnike, ki drugega načina za izraz svojega nezadovoljstva nimajo. Ne razumem pa politikov, ki druge možnosti imajo. Samo počakati se jim ne da.

Seveda obstaja tu možnost, da je to vse le igra enega velikega, ki si samo želi, kdaj bo lahko poslal vojsko na ulice in zaščitil svojo oblast. Vendar zakaj hudiča mu potem množica pri tem pomaga???

PS: Se pa valjda zavedam, da prepričanih moje pisanje ne bo prepričalo. Itak, da je vsaka kocka lahko podtaknjena iz DRUGE strani. In vsak spontan protest izzvan iz DRUGE strani. Pa še nič kaj veliko ni treba razmisliti. Le SVOJIM moraš dati prav. Vedno.