Politika

Interpelacijske tegobe

Ker tale blog pišem predvsem zase, za svojo dušo in pomalem kot vajo iz besedičenja, si lahko mirno privoščim privilegij, da komentiram včerajšnje dogajanje in ne današnje top zgodbe.

Včerajšnje interpelacijske predstave nisem poslušal v celoti. Nekaj sem si je pa vseeno uspel privoščiti v neposrednem prenosu. In ugotovil, da komot lahko porabim kar komentar, ki sem ga zapisal ob podobni štoriji pred dvema in pol letoma. Takrat je bila na udaru druga vlada, isto ministrstvo pa precej lepši minister pardon ministrica.

Sama interpelacija s strani opozicije je bila speljana tako, da v bistvu ne more uspeti. Znova, kot v veliki večini interpelacij do sedaj, so se potrudili in našli vse možne razloge da podprejo svojo idejo. Namesto da bi se zapičili v eno samo točko, jo temeljito in strokovno obdelali, in nesporno dokazali krivdo ministrice, so našteli ogromno razlogov, od katerih večine ne morejo dokazati, še več pa jih sploh nima nobene veze z interpelacijo. Poslušalec dobi občutek, da če bi slučajno Katarino nekoč zalotili s premalo napumpanimi gumami na biciklu, ali da je pri igranju golfa namesto z putterjem udarila z lahkim železom, bi se to znašlo na listi interpelacijskih grehov. (26.4.2010 – o interpretacijo zoper ministrico Kresalovo)

Ja, tudi tokrat je šlo enako. Osnovni greh je sicer zelo težak. Izguba referendumskih podpisov je že sama po sebi hudo problematična, ob dodatku, da pa gre morda celo za namerno dejanje, pa smo zelo zelo blizu napadu na ustavo (no, današnji top dogodek to malce zrelativizira).

Ob takšnem dogodku je razumljiv srd ljudstva, vseeno pa sem upal, da smo nekako že mimo tistih časov, ko je vsak zločin zahteval kri(vca). Razlage, da če ni kriv Gorenjak je pa Virant so namreč točno to. Zahteva po prelitju krvi (v prenesenem pomenu) pa naj bo kriv ali nedolžen. Saj nekdo vendarle je kriv.

Zagovorniki Gorenjakove interpelacije so ravnali popolnoma enako kot takratni zagovorniki Kresalove interpelacije. Poleg očitanega mu greha in dokazov za le tega, so na dan privlekli še vse sorte “dokazov”, z omenjanjem zlorabe vojske pri protestih, nezakonitega prisluškovanja poslancem, slabega delovanja vlade, napačnih pristopov k reševanju krize pa še marsikaj bolj zabavnega se bi našlo. Skoraj bi se upal staviti, da je bilo omenjeno tudi nedavno sneženje in prometni zastoji, ampak kot že rečeno, sem poslušal le manjši del.

Tako sploh ni presenetljivo, da je bil rezultat glasovanja enak, kot v Kresalkinem primeru. Ko ti namreč naštejejo množico “dokazov”, ki ne le da niso dokazi, ampak se niti ne nanašajo na dotičnega ministra ne moreš kaj, da ne bi pod dvom postavil tudi bolj smiselnih argumentov. Po sistemu, če je takrat očitno nakladal neumnosti, jih je verjetno tudi tokrat. In potem pač pri tehtanju kako boš glasoval, prevladajo drugi razlogi.

Če bi bil ministru očitan en sam greh, in bi ta bil nedvomno dokazan, kratko, jedrnato in vsakomur razumljivo, bi bili volilci v precej težji poziciji. Po razpravi, ki ji mirno lahko rečemo kakofonija parlamentarnih pajacov, pa je čisto vseeno kako se je glasovalo. Razumen aktivni državljan je namreč v vmesnem času že obupal na poslanci. In res, tokrat je bil “GOTOF JE” papirnati napad popolnoma na mestu.

Dosedanje intepelacije so le še en dokaz več, da smo pri vodenju te države nekje narobe zavili. Tako kot so nesmiselni in čudaški referendumi razvodenili ta sicer demokratični inštrument, so dosedanje interpelacije naredile medvedjo uslugo interpelacijam. Sicer dobra ideja, da o delu ministra razpravlja in ga oceni tisti, ki ga je imenoval, je rezultirala v medijskem onaniranju poslank in poslancev. Ne rečem da vseh, tistih, ki sem jih ujel v prenosu pa prav gotovo.

Glede na to, da sem kandidiral za poslanca, se seveda tudi sprašujem, kako bi sam sodeloval v takšni kakofoniji. Po pravici povedano ne vem. Verjetno bi preslišal in zignoriral vse “argumente”, ki ne bi bili vezani na predmet interpelacije, o ostalem pa se bi izjasnil. In vezano na to se seveda zavedam, da mi bo morda nekoč nekdo vrgel nazaj kakofonijo parlamentarnih pajacov. Ko bom morda sam v vlogi pajaca.

Vsekakor takšne parlamentarne debate ne pomagajo utrjevati ugleda parlamenta. Seveda je popolnoma človeško ugotoviti “prav jim je” sedaj žanjejo, kar so sami sejali v prejšnjem mandatu. Z interpelacijami in referendumi. Prav jim je! Takšno mnenje je popolnoma človeško. Ampak hkrati tudi pomeni, da so enaki. Ja, Pozitivna Slovenija je SDS prejšnjega mandata. In ali kdo pričakuje, da se je SDS na osnovi tega kaj naučila? In da se ob naslednjem obratu oblasti ne bo ponovila enaka zgodba??

Oboji si zaslužijo rdeči karton. Pa ne na ulici. Na volitvah. Rdeči karton na ulici, vse prerad preide v kaj drugega, ravno tako rdečega. Tega pa si ne želimo, mar ne?