Novi volilni sistemi
Ulično vrenje je seveda sprožilo tudi ideje, o drugačni ureditvi demokratičnega sistema. Trenutnemu sistemu marsikdo očita strankokracijo, predlogi za spremembe pa so različni. V nasprotju z popularnim stališčem, da imajo stranke neposreden vpliv na to, kdo bo izvoljen v parlament, je resnica malce drugačna. Dejansko o izvolitvi odločamo volilci. Res pa je, da stranke lahko močno vplivajo na možnost izvolitve posameznika z razvrstitvijo v ustrezno volilno enoto.
To se bi močno popravilo z uvedbo preferenčnega glasu. Da bi na volitvah lahko volil za kateregakoli kandidata izbrane stranke (na nivoju enote ali države). S tem se ne izgubi prednost proporcionalnega sistema, ki omogoča tudi manjšim strankam vstop v parlament. Večinski sistem na prvi pogled pomeni bolj neposreden vpliv ljudi na izvolitev poslanca, ampak to dejansko ni. Ker na volišču, boš še vedno bolj izbiral med dvema opcijama in ne toliko med dvema konkretnima poslanskima kandidatoma.
Ampak pustimo te spremembe. Bolj zanimive so ostale. Recimo ideja Roberta Vilarja, ki je bil moj protikandidat iz TRSa na zadnjih državnozborskih volitvah. On predlaga, da naj državo vodi svet modrecev, ki naj ga ljudstvo izvoli z vzklikanjem, na javnih zborovanjih. Prav ste slišali. Z vzklikanjem! No, tisti, ki poznate moč mojega glasu, boste verjetno presenečeni, da se mi ideja ne zdi dobra. Sam osebno bi sicer na ta način imel vsaj 10 glasov. Ne verjamete? No, dejmo se zmenit pa bom prišel malce zakričat. Lahko pa tudi vprašate moje starše.
Seveda ima takšno ljudsko rajanje, pardon, glasovanje tudi svoje slabosti. Saj nam je vsem jasno, kako bi glasovali recimo bolni ali invalidi? Ali recimo ostareli. Da ne govorimo o odredih posameznih političnih strank, ki bi svojo voljo podkrepili z bobni, tisti malce bolj inovativni pa z buckami. Se pravi, ko bi bil na odru pravi, bi pripadniki se ne le začeli dreti (vzklikati) ampak bi k temu spodbudili še svojega bližnjega, z kakšno buciko ali čem podobnim. Zagotavljati mir in red na takšnem dogodku bi pa tako ali tako bila avantura že sama po sebi. Sploh, če se spomnimo študentskih volitev, kjer so kandidati pogosto z karnistri vina pridobivali glasove. Ta taktika, bi tudi tukaj obrodila sadove.
Druga ideja pa mi je precej bolj pri srcu. Predvsem, ker pušča sedanji sistem zaenkrat nespremenjen. Kar omogoča mehak prehod, ali pa umik, če se izkaže, da zadeve ne gredo ravno v pravo smer. Slovenija neposredno je ideja, da se ustanovi klasična politična stranka, njeni poslanski kandidati pa se zavežejo, da bodo v parlamentu glasovali tako, kot bo izkazalo večinsko glasovanje znotraj stranke, preko interneta seveda. S tem bodo te poslanci glas (internetne) večine. Sama stranka bo imela toliko moči, kot ji jo bomo podelili volilci na klasičnih volitvah.
To bi bil krasen in precej ne tvegan preskus internetne demokracije v praksi, ki bi nedvomno odgovoril na kar nekaj vprašanj, ki se ob takšni ideji pojavijo. Recimo kako preprečiti, da takšna stranka ne bi bila “prevzeta” s strani kakšne druge parlamentarne stranke, ki ima dovolj sredstev in aktivnih privržencev in ne nazadnje organizacijo, da prevladajo na internetnih glasovanjih. Na ta način bi največja stranka (recimo da ima tudi največjo bazo aktivistov) dobila še dodatne glasove.
Sicer pa je politično delovanje, ko se enkrat spraviš resno delat, precej bolj dolgočasno kot se zdi. Za začetek si kar sami pri sebi odgovorite, koliko predlogov zakonov ste si do sedaj pogledali? Pa ne tistega, kar mediji ven izvržejo, ampak da ste šli dejansko prebrati predlog in se do njega opredeljevali. Če se namreč obešate le na tisto, kar vam servirajo mediji, namreč niste aktivni državljani. Ampak aktivna medijska ovca, ki zableja, kot se ji ukaže.
Sicer sem pa sam o alternativnih volilnih sistemih pisal že pred več kot desetletjem. Morda pa še kje najdem in ponovno objavim. Prav zabavno je prebrati svoje ideje izpred desetletja. Bodisi se čudiš, kako si bil že takrat tako pameten, bodisi ravno obratno.
Najboljše rezultate (izbira t.i. “idealnega” kandidata in zmanjšanje vpliva t.i. taktičnih volilcev) daje sistem, po katerem za VSAKEGA kandidata (lahko bi recimo namesto kandidatov ocenjevali tudi stranke) označimo, kako se z njim strinjamo (listič bi zgledal nekako takole http://en.wikipedia.org/wiki/File:Completed_Score_Voting_Ballot_version2.png). Je pa štala s tem, ker precej zakomplicira delo volilcem.
Podobno “utrujajoč”, ki pa tudi daje dobre rezultate, je Borda sistem. Zanimivo je, da ga – glej ga zlomka – uporabljamo tudi v Sloveniji za izbiro manjšincev v parlamentu.
Osebno se mi zdi, da najboljše razmerje med utrujanjem volilcev in natančno preslikavo “utripa” daje sistem (approval voting), pri katerem na lističu označiš poljubno število kandidatov (ali pač strank), ki jih “odobriš”. (listič bi zgledal nekako takole http://en.wikipedia.org/wiki/File:Approval_ballot.svg).
En pomislek bi lahko bil ta, da je poslanec zavezan glasovati po svoji vesti
Ampak, če je v skladu z njegovo vestjo, da glasuje za odločitev, demokratično sprejeto z voljo večine, ki je hkrati tudi v skladu s človekovimi pravicami, potem to bržkone niti ni problem.
Janč – seveda je tudi to v skladu z njegovo vestjo. Čeravno verjamem, da bi človek v tem primeru dejansko imel hud moralni problem. Recimo, če je sam za istospolne poroke, večina mu pa izglasuje kontra, bo človek sam pri sebi imel hud moralni problem. Vsaj jaz bi ga imel :-)))
Tomazs – ja, teoretično zelo zanimivo. Praktično pa hudo problematično. In s tem nekako preferiramo bolj aktivne in razgledane volilce, kar pod vprašaj postavlja osnovni princip “en človek – en glas”.
Marko, ker zelo cenim tvoja razmišljanja, me je zelo zmotilo tvoje razmišljanje SLOVENIJA NEPOSREDNO. V nadaljevanju sam ugotavljaš, da si silno redki volivci preberejo kakšen zakon, sam dodajam, da je med njimi tudi ogromno ovac, četudi so iz tvoje ali moje stranke. In zdaj naj bo parlamentarec vezan na njihovo voljo?
Ne vem zakaj Slovenci mislijo, da so popek sveta, zakaj pol Slovencev misli, da bi svet uredili bolje kot vsi drugi. Sam sem prepričan, da doslej še ni bilo boljšega sistema kot je parlamentarna demokracija, v kateri vladajo izvoljeni politiki po svoji vesti in znanju. Če to ne deluje so v osnovi krivi volivci, to je vendar jasno. Tudi če nimajo izbire so krivi sami, ker niso kandidirali boljših kandidatov.
Zakaj hudiča moramo vedno znova izumljati topplo vodo.
“In zdaj naj bo parlamentarec vezan na njihovo voljo?”
Besedi poslanec in mandat izhajata iz istega glagola: (od)poslati. Poslanec JE vezan na voljo “ovac”, ki so ga izvolile že sedaj.
“sam dodajam, da je med njimi tudi ogromno ovac”
“Ne poznam nobenega varnega mesta, kamor bi bilo možno shraniti najvišjo moč družbe kot med ljudi same. Prav tako menim, da v primeru, če mislimo, da ljudje sami niso dovolj razsvetljeni, da s to močjo odgovorno ravnajo, potem rešitev ni, da jim jo vzamemo, ampak da jih naučimo, kako z njo ravnati.”
(Thomas Jefferson)
“Zakaj hudiča moramo vedno znova izumljati topplo vodo.”
Kdaj pa smo jo?
EDINI primer, ki mi pade na pamet je Kardeljevo samoupravljanje.
Res, le čemu, ko pa bi lahko enostavno prekopirali tako učinkoviti stalinizem…
“demokracija, v kateri vladajo izvoljeni politiki po svoji vesti in znanju”
Kje pa obstaja ta dežela?
“Če to ne deluje so v osnovi krivi volivci, to je vendar jasno.”
Niti ne, če so indoktrinirani s strani dveh do treh medijskih mogotcev, parlamentarne stranke so ujetnice lobistov, preko katerih se kampanje financirajo, neparlamentarne stranke pa do vstopa v parlament nimajo nobene šanse (ZDA).
“Sam sem prepričan, da doslej še ni bilo boljšega sistema kot je parlamentarna demokracija.”
Če sem prav razumel, Slovenija Neposredno deluje v okviru parlamentarne demokracije. V čem je torej problem?
“Ne vem zakaj Slovenci mislijo, da so popek sveta”
Zakaj pa to mislijo Islandci, pa jih je vsaj 5x manj?
To kar so izvedli oni, je brez primere v zgodovini.
Frenk – zdi se mi pozitiven v smislu, da ne ruši trenutnega sistema in da bi ta “nov” sistem imel takšno moč, kot bi mu jo določili volilci na volitvah. To se mi zdi precej bolje, kot da se gremo nek nov experiment, ukinemo parlament, in uvedemo “neposredno demokracijo” pa kakršnakoli bi že bila rešitev.
Janč, na kaj konkretno to misliš pri Islandcih? Kaj so naredili, kar je tako brez primere v zgodovini?
Jeanmark, če se poslanec zaveda, da zastopa voljo volilcev in ne svojo lastno, in če pred glasovanjem naredi vse, kar je v njegovi moči, da svoje prepričanje argumentirano predstavi nosilcem oblasti (demosu), potem bi bila moralna zagata verjetno manjša.
Janč – ko imaš na voljo dve poti, izberi težjo – pravi star tibetanski pregovor. Množica se včasih tudi moti.
{predpostavka idealni svet ON}Kandidat za poslanca kandidira s svojimi načeli, svojimi stališči, svojimi vrednotami. In zaradi tega je izvoljen. {predpostavka idealni svet OFF} In ni izvoljen zato, da zbira mnenja svojih volilcev, in potem v skladu z tem glasuje. Zaradi mene lahko to tudi počne, menim pa, da je prav drugače.
Populistične rešitve pogosto niso najboljše. V bistvu skoraj nikoli niso. In pot v pekel je ponavadi tlakovana z najboljšimi nameni.
V mislih sem imel tole (nalašč sem izbral zelo kritičen članek o tem):
http://www.opendemocracy.net/giulia-dessi/icelandic-constitutional-experiment
Je pa res, da je v medijih nekaj dni nazaj (se ne spomnim kje, najverjetneje RTV) nekdo tvezil o naključni izbiri piscev ustave. To pa je bila, kot vidim zdaj, zgolj pravljica enega izmed novinarjev.
Med težjo potjo in nemogočo je distinkcija.
Postopno uvajanje neposredne demokracije (mimogrede, v Švici kolikortoliko funkcionira, ne?) je težja pot.
Demokracija (tudi neposredna) ne more biti populizem.
Lahko je seveda žrtev populizma, a to je tudi sedaj, ne le pri nas (US volitve).
V realnem svetu poslanec zastopa poglede in načela stranke (predvsem ožjega vodstva) in donatorjev volilnih kampanj.
Nekaj zelo zabavnih citatov o demokraciji:
http://thinkexist.com/quotations/democracy/
Rooseveltovi so pa izjemni:
http://www.brainyquote.com/quotes/authors/t/theodore_roosevelt.html
Žal me neposredna demokracija oziroma njene posledice močno spominja na ljudsko demokracijo oziroma samoupravni socializem. Res bodo sicer nostalgiki zavpili, kako je bil to pravičen, socialen in oh in sploh sistem, dejstvo pa ostaja, da je bil to nemogoč sistem, ki je Slovenijo vztrajno vlekel na obrobje. Za marsikoga je bil pravičen, socialen ni pa bil tekmovalen. Ampak narava je tekmovalna.
Janč, ali je bila alternativa samo stalinizem?
Še enkrat ponavljam. Večina volivcev ima premalo informacij, da bi lahko dajala navodila svojim izvoljenim poslancem. Še več. Večini volivcem se preprosto ne ljubi ali pa jih ne zanima. Žal. Torej bomo z neposredno demokracijo prišli v sistem, kjer se bodo poslanci sklicevali na voljo ljudstva, ljudstvo pa bo predstavljalo 5% neizvoljenih – KAJ – mešanice intelektualcev, ki se bodo kmalu naveličali, nekaj bo dobronamernih volivcev, večina pa bo zdraharjev, ki ne razume, da tisti, ki se z njimi ne strinja, ima do tega vso pravico, saj je državljan, ki plačuje davke in mu ta država prav tako pripada.
Janč je najbrž hudo besen, ker določen poslanec ne glasuje tako kot on misli, da bi moral. Tudi jaz sem. Ampak vedno pomislim, da se vsaj 4% volivcev z njim strinja, sicer ne bi prišel v parlament.
Vprašanje je bilo, ali je bilo smiselno izumljati nekaj novega.
Ja, če se je kompanija odločila za (s terorjem uveljavljeni) komunizem, potem je bil samoupravni socializem kot nekaj novega vsekakor boljši od originala, ki je bil stalinizem.
Jasno, da ne zagovarjam samoupravnega socializma. Prvič, ker ga že na začetku nihče ni resno jemal, še najmanj pa partija sama. Drugič, ker se je s privilegiji “ta pravih” začelo že tedaj, kar se je po osamosvojitvi izrodilo v pajdaški kapitalizem, kot mu nekateri rečejo.
Da pa samouprava (pa ne komunistična) na splošno ne deluje, te pa demantira Mondragon.
Ja, gornji pomisleki glede volje ljudstva so zanimivi…
Ja, lahko da res zastopa 4 % ljudi.
V kolikor pa je zapustil svoj program ali celo svojo stranko, ali pa se je pustil podkupit, potem pa jih ne.
Janč – ali sem jaz kje zapisal, da samouprava ne deluje? In ja, Mandragon. Cirka 80K ljudi. Odlično! Vendar ima vsak možnost podjetje zapustiti, ne vem pa kako je z vključitvijo.
Jaz sem 100% podpornik samoupravljanja v zadrugah,ki jih ustanovijo delavci. Dokler nimajo posebnih privilegijev. Dokler je svobodna izbira vsakega, ali se včlani ali izčlani. Ker je to boljša oblika od klasičnih kapitalskih družb, ne vidim razloga, da bi imeli dodatne privilegije. In samo sprašujem se, zakaj nimamo več Mandragonov tudi pri nas.
To je bila sicer replika na Frenkov samoupravni socializem.
Zakaj ni Mandragonov pri nas?
Zato, ker vsaj 95% populacije teh zadev sploh ne pozna,
saj se o tem izjemno redko piše,
od tistih, ki pa poznajo, pa jih polovica iz naših zgodovinskih razlogov strese, ko slišijo o so- ali samoupravi.
Izgleda pa, da v parlamentu ni prav nobenega interesa, da bi se olajšalo ali celo spodbujalo (zakonsko in upravno, morda tudi fiskalno) k soudeležbi pri dobičku, soudeležbi pri upravljanju ali samoupravi v obliki kooperacij (beseda zadruga je preveč kontaminirana).
Mislim pa, da je recimo IT industrija (in podobne) še najbolj primerna za kooperacije in me čudi, da tega ni.
Jaz sem pa proti spodbujanju s strani države. Če je zadeva toliko boljša, spodbude niso potrebne.